fbpx

Podstrešje na Župančičevi ulici: Skrivni sestanek, kjer so Janša, Bavčar in Krkovič osnovali predhodnico Slovenske vojske

Zametki slovenske vojske (foto: posnetek zaslona, Operacija 1-2-13-62)

Po zmagi Demosa na prvih svobodnih volitvah v Socialistični Republiki Sloveniji leta 1990 je že 15. maja 1990, tik pred prisego nove demokratično izvoljene vlade, iz Beograda prispel preventivni udarec vladajoče komunistične vojaško-politične garniture, ki je bil implementiran v obliki (samo)razorožitve TO SRS. Za privržence svobodne in neodvisne Slovenije je tako po besedah BgGen SV Toneta Krkoviča postalo ključno vprašanje “Kako zavarovati osamosvojitveni proces ter na kakšen način preprečiti verjeten nasilen poseg federalnih struktur, še posebej JLA, v praktično izvajanje nacionalne suverenosti?”

Le dva dni po skoraj popolni (samo)razorožitvi TO SRS so v sodelovanju med takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo, notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem in načelnikom oddelka za Ljudsko obrambo občine Kočevje Tonetom Krkovičem stekle priprave za oboroženi odpor proti JLA. Postalo je namreč jasno, da vojaški vrh v Beogradu, ki je bil zvest Komunistični partiji Jugoslavije ne bo mirno gledal kako Jugoslavija razpada in toleriral nadaljnjih slovenskih prizadevanj po osamosvojitvi.

Preberite še: Lov za fantomskim ukazom

21. maja 1990 so se skrivoma na podstrešju na Župančičevi ulici, kjer je bil sedež takratnega Sekretariata za ljudsko obrambo SRS sestali Janša, Bavčar in Krkovič. Janša in Bavčar sta zagotovila pokritje nečemu, kar je bilo v popolnem nasprotju s pravnim redom SFRJ. Krkovič je formalno postal sekretar za obrambo Kočevja. Na začetku ta “zarota” še ni imela imena, skozi čas je šla čez več preimenovanj, ki so odražala njeno funkcijo ter stopnjevanje napetosti. Na koncu je iz te zarote nastala hrbtenica novooblikujoče slovenske vojske. Ko ju je Krkovič na tem tajnem sestanku na Župančičevi skladno z vojaško logiko vprašal, kdo od njiju mu poveljuje, Bavčarjev odgovor je bil jasen: “Jaz ali on je isto kot on ali jaz.” Naslednje Krkovičevo vprašanje se je glasilo: “In kakšna bo ta vojna?”

Krkovič je potreboval odgovor na to vprašanje, da bi si sploh lahko zamislil organizacijsko strukturo. “Pizda, fantje, to bo deset let trajajoča gverilska vojna,” je rekel Bavčar. Janša ni ničesar dodal. Temperatura v sobi se je spustila nad ledišče. S tem pa se je tudi začelo Krkovičevo delo na terenu. Vsi trije so se strinjali, da jih čaka 10 let trajajoča gverilska vojna.

Sprva brez formalnega naziva
Začetek priprav na organiziran oborožen odpor je sprva potekal brez formalnega naziva. Sprva so tej novonastajajoči strukturi pravili “jedra odpora”, nato “Vojska Republike Slovenije”, na koncu pa so se ustavili pri “Manevrska struktura narodne zaščite – MSNZ”. Oktobra 1990 je prišlo še do zadnjega preimenovanja iz MSNZ v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, kot kontrast tedanji (samo)razoroženi TO SRS. A ne glede na poimenovanje, gre ves čas od neimenovanega zametka dalje za poslanstvo iste organizacije, t.j. Slovenske vojske. Zato Slovenska vojska nima nikakršnih sistemskih korenin v oboroženih silah bivše Jugoslavije.

“Na Dolenjskem je organizacija stekla kmalu po tem ko sva s Tonijem navezala tesne stike. Nekje že 15. junija, smo imeli organizirane enote za katere še nismo vedeli kako se bodo imenovale. Šele kasneje smo izvedeli, da smo Maneverske strukture narodne zaščite,” je dogajanje v prvem mesecu po (samo)razorožitvi JLA, ki se je začela 15. maja 1990 kasneje opisal brigadni general Slovenske vojske Rade Klisarič.

Srečanje Radeta Klisariča in Toneta Krkoviča (foto: posnetek zaslona, Operacija 1-2-13-62)

Tudi samostojna in demokratična Slovenija ni sistemsko v nikakršnem odnosu kontinuitete s SFRJ. Je popolni sistemski prelom. Zato tudi slovenska vojska enako ni v nikakršnem odnosu kontinuitete z oboroženimi silami SFRJ. Nastajajoča slovenska vojska (MSNZ) je tako bila tandemsko vodena iz ravni ministrov Janše in Bavčarja. Nastajala je z nepogrešljivo pomočjo posameznikov in skupin, ki so formalno delovali v strukturah tedanje Milice.

Iz priprav na oboroženi odpor prerastlo v vojsko
Ti začetki priprav oboroženega odpora, ki se ga je kasneje prijelo splošno ime MSNZ je sočasno z nastajanjem že opravljal funkcijo varovanja osamosvojitvenega procesa. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je inicializacija in poznejše formiranje oborožene organizacije potekalo konspirativno, z najbolj blagimi besedami, bi lahko rekli, da je šlo za delovanje znotraj sivih območij, resnici na ljubo, bi, če bi se razvedelo za resnično nalogo MSNZ, komunistična oblast celotno organizacijo in njene pripadnike obravnavala kot teroriste.

Manevrska struktura narodne zaščite je bila oblikovana v posebnih razmerah. To je bil najbolj občutljiv čas slovenskega osamosvajanja. To je bil čas, ko se je Vzhodni blok sesedel in razpadel. Takratni akterji v MSNZ so predpostavljali, da je pred njimi več let trajajoča vojna na področju Slovenije. Končni rezultat pa je bila simbiozna organiziranost več deset tisoč oboroženih vojakov in policistov v enovito in učinkovito, slovenskim nacionalnim interesom predano vojaško organizacijo. Poslanstvo MSNZ, tj. priprava na oboroženi odpor, je dobilo potrditev dobro leto dni kasneje, ko je v slovenski osamosvojitveni vojni v popolnosti izvršila svojo nalogo.

Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča

Ivan Šokić