fbpx

Norosti uradne psihosocialne “stroke”

(Foto: iStock)

Do nesrečnih “koroških dečkov” se je treba enkrat za vselej strokovno opredeliti – in prišel je trenutek, ko je strokovni diskurz treba opraviti javno.

Sam sem se angažiral, kolikor mi je bilo to omogočeno (nacionalni mediji se me namreč otepajo in bojijo kot hudič križa). Bistveno več sta opravila in se izpostavila socialni delavec Franc Donko in predvsem Borut Pogačnik (socialni delavec, sociolog in psihoterapevt) s svojim nedavnim, na nek način iskreno (pre)drznim in etičnim, tako rekoč zgodovinskim nastopom – k(j)er ni šlo samo za suhoparni govor – v Državnem zboru (30.6.2016) na 20. nujni seji Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi Eva Irgl. Sejo so koalicijski poslanci sicer zapustili, jo obstruirali.

Na podoben način, po svoje pa še veliko bolj brezčutno, se je obnašalo Ministrstvo za družino, ki ga vodi ločenka – torej svojo družino ima razdrto – Anja Kopač Mrak, ki se na sredinem shodu pred zgradbo ministrstva ni prikazalo sočutni množici in tistemu delu psihosocialne stroke, ki ne misli tako spodletelo kot uradna kvazi psihosocialna “stroka”.

Shod v podporo »koroškima dečkoma« (in babici in dedku) ni bil politične narave! Šlo je za shod človečnosti proti levi politiki dotičnega Ministrstva. Uradno psihosocialno kvazi stroko je spet kritiziral in streznjeval »njihov« Borut Pogačnik. Svoje sem dodal tuj jaz. Ponavljal sem tisto, kar govorim že tri mesece.

(Foto: STA)

(Foto: STA)

Moji strokovni, torej psihoanalitični argumenti, zakaj sodita, tako rekoč osirotela, dečka v družinski milje, v emocionalni objem dedka in babice – nikakor pa ne v brezčutno rejo k neznanim rejnikom – so še vedno natančno takšni, kot jih je (ob Francu Donku) izpostavil prav Borut Pogačnik. Oba dečka se namreč nahajata sredi najbolj občutljive faze psihosocialnega oziroma libidinalnega (čustvenega) razvoja – gre za falično fazo, katere temelj predstavlja znameniti Ojdipov kompleks.

Mlajši deček (3-letnik) je v tem smislu na nek način še bolj ranljiv oziroma ranljiv na drugačen način (kot 5-letni bratec), ker je izgubil svoj temeljni, prvi in primarni “objekt želje”, kot se reče v psihoanalizi, mamico. Če se babica kot nadomestni objekt želje za umrlo mamico ne bo ohranila – aktualna kvazi psihosocialna “stroka” dečkoma kot surogat (nadomestek) vsiljuje neznano rejnico – se bo dečku (oziroma kar obema, tudi 5-letnemu) v temeljih sesul ves libidinalni sistem, torej dobršen del čustvene paradigme, v katero bodo v odraslosti vstopale ženske. In ne samo to – pri obeh dečkih (pri vsakem na svoj način) se bodo lahko obdobno vzpostavljale razne depresivno-anksiozna motnje, tesnoba, epizode oziroma izbruhi depresije »neznanega« izvora, ali še kakšne hujše oblike psihičnih motenj, da o nesublimiranih izbruhih agresije – ker gre pač za dečka in ne za deklici – niti ne govorimo!

Za ranljivi duši je neznosna že sama izguba mamice, na nek način pa tudi očeta – oče je namreč (kot “dovolj dober oče”) za oba dečka (vsaj za nekaj let) povsem izgubljen, ker je pač morilec njune mamice. In če je dečkoma odvzeta sedaj še babica, bo njuna rana oziroma psihična brazgotina tako globoka, da se jo ne bo dalo v odraslosti sanirati z nobeno psihoterapijo niti s tableti.

Glede na to, da je “otrok oče odraslemu človeku”, kot je rekel Freud, lahko psihoanalitično sklepamo, da se obema dečkoma – če ju ne vrnejo dedku in babici – obeta huda življenjska/psihična kalvarij, v katero bosta posredno vpletla še nekatere druge – vsekakor vse ženske, s katerimi se bosta libidinalno (čustveno in seksualno) “zapletala”.

(Foto: STA)

(Foto: STA)

Legitimno je pričakovati, da bosta zaradi primanjkljaja v prejemanju ljubezni – in babica je po izgubi mamice lahko edino blažilo v njuni libidinalni (čustveni) stiski – pristala v svetu omame, bodisi z alkoholom ali še kakšno hujšo (mehko ali trdo) drogo. Umetnemu ugodju, ki ga ustvarjajo droge, ne bosta znala reči ne, tudi zato ne, ker se v njunem Nadjazu ne bo odražal “(dovolj) dober ojdipski oče”. Njun Nadjaz bo šibek in brez moči, ko bosta pretehtavala ugodje, ki ga nudijo instantni nadomestki (in promiskuitetnost – nezavedno boste vselej iskala manjkajočo mamico in babico). Zato, da bi se Nadjaz vsaj približno dostojno formiral, dečka nujno rabita nadomestni lik manjkajočega ojdipskega očeta, ki ga imata oziroma bi ga imela v dedku, če ne bi v njun ponovno vzpostavljen družinski milje intervenirala država z vso to njeno (FSD-jevsko) kvazi-psihosocialno “stroko”.

Moški lik v rejniški paradigmi nikoli ni in ne more biti dostojen surogat/nadomestek za očeta. Dedek pa je lahko. Dečka bosta v odraslosti – če bosta ostala v reji – najverjetneje kršila zakone brez posebnega pečenja vesti. Imperativu ugodja in uživanja (Onega) njun šibek Nadjaz ne bo predstavljal posebne opozicije. In če bosta pristala v zaporu, se bosta lahko sklicevala na ponesrečeno intervencijo države v njuno življenje v reji.

(Foto: STA)

(Foto: STA)

Drugače povedano: državo bosta lahko na Evropskem sodišču (za človekove pravice) tožila vselej, kadar oziroma če bosta prišla navzkriž z zakonom. Vrle, takrat še živeče, CSD-jevske in ministrske “strokovnjakinje”, ki sedaj podpirajo to kalvarijo, ki jo v ozadju diktira FSD in njena siva eminenca Gabi Čečinovič Vogrinčič, se bodo takrat zagovarjale ravno na svoje šolanje na FSD in sedaj že upokojeno “strokovnjakinjo”, torej na takrat (čez 20 let) verjetno že pokojno Gabi Čačinovič Vogrinčič. Ampak Lidija Hartman Koletnik (sedanja oziroma odstopljena direktorica CSD Velenje), ministrica Anja Kopač Mrak (in njen strankarski šef Dejan Židan) in tudi predsednik Vlade Miro Cerar bodo takrat še živi … Živ bo inšpektor Peter Stefanoski, direktor Direktorata za družino Andrej del Fabrio, odstopljeni direktor CSD Slovenj Gradec Jurij Šumečnik, pa direktorica Skupnosti CSD Darja Kuzmanič Korba tudi … Živa bosta tudi vsaj dva dekana FSD: Bogdan Lešnik in Vesna Leskošek in tudi  “skrbnica” otrok Alenka Gabrovec, “pooblaščenka” Nuša Maček in tudi pravnica, ki brani logiko strokovnosti CSD Velenje Simona Marko … Ali bodo ti »strokovnjaki« (in politiki) takrat kaj dogovarjali?!

PS: In ne obstajata samo »koroška dečka« – še grozljivejša je zgodba 6-letnega »prekmurskega dečka«, ki ga je ugrabil CSD Murska Sobota in ima doma jokajočo mamico in očka in sestrico!

Roman Vodeb