fbpx

“Ali je dopustno s človeškimi trupli ravnati kot z mrhovino?”

Foto: Jože Svetina

Minulo soboto je bila v Socerbu v cerkvi sv. Socerba, sv. maša za žrtve, izvajalce in naročnike medvojnih in povojnih pobojev in romarski pohod do Socerbske jame za vrhom, kjer pod kupom odpadkov v breznu ležijo posmrtni ostanki okoli 1000 po vojni umorjenih žrtev. Kosti pobitih so našli tudi v Jami sv. Socerba. 

Socerbska jama za Vrhom se nahaja 1,5 km od vasi Kastelec, približno 2 km vzhodno od Socerbskega gradu. Socerbska jama je brezno v bližini “Svete jame”, v kateri je po legendi prebival sv. Socerb in je bila v preteklosti v njej tudi romarska cerkev. Na pobudo mag. Bogdana Vidmarja so se minulo soboto mnogi zbrali na tem kraju krutega zločina. Bogdan Vidmar je ob somaševanju patra Borisa Markeša in Klemna Zalarja daroval sveto mašo.

Kosti, prekrite z ostanki pokvarjenih salam
Vidmar je za Časnik zapisal: “V Socerbsko jamo za Vrhom so bili verjetno zmetani ljudje, ki so jih zločinsko pobili pripadniki Ozne in Knoja v maju in prvi polovici junija leta 1945. Aretaciji je sledilo izginotje tistih, ki so bili poklicani v t. i. XIII. bataljon. Za temi ljudmi se je zgubila vsaka sled. Vendar, enkrat pride vse na dan! Veliko prizadevanje za prikritje tega zločina dolgoročno ni obrodilo sadov, temveč je le onesnažilo to kraško brezno, še bolj pa duše tistih, ki so odgovorni za ta zločin in njegovo prikrivanje do današnjih dni.”

Navaja še, da so v brezno metali avtomobile, motorje, hladilnike, poginulo govedo in druge živali ter druge odpadke; pa ne le zaradi ekološke neozaveščenosti, temveč načrtno in več kakor v večino drugih kraških brezen. “Po govoricah ljudi in nekaterih zapisih, je eden od direktorjev Luke Koper dal zmetati v brezno okrog 100 m3 pokvarjenih salam, ki so se spremenile v jezero gostega blata, ki še zdaj prekriva žrtve”, še zapiše Bogdan Vidmar.

Kljub odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor, da se jamo sanira, še danes ni očiščena?
Na uredništvo Nove24TV je pisala Majda Žužek, ki se zgraža nad dejstvom, da navkljub odločbi inšpektorata, da je treba ukrepati in sanirati prostor, še ni bilo nič narejeno. Inšpektorat RS za okolje in prostor je že leta 2009 ministrstvu za okolje in prostor podal predlog za pripravo programa ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja za kraški jami Golobivnica in Socerbska jama za Vrhom ter opuščeni rov rudnika črnega premoga Rodik.

Je bil sanacijski program izdelan? Zakaj ni prišlo do realizacije sklepa? Kdo so odgovorni za očiščenje brezna ter za izkop, identifikacijo in pokop umorjenih?

Vprašanja smo poslali na inšpektorat RS za okolje in prostor, njihove odgovore še čakamo.

“Kdo bo presekal krog zla? Kdor govori, da naj pozabimo na preteklost in prenehajmo preštevati kosti v resnici sporoča, da naj pozabimo sedanjost in opustimo idejo o smislu življenja. Naj se morija in brezpravje dogaja še naprej!”, še zapiše v pismu Majda Žužek.

Prepričana je, da brezbrižnost ni prava izbira, prav tako ne sovraštvo do izvajalcev pobojev. Opredelimo se proti sovraštvu, a brez nasilja in obsojanja. “Ne gre za kosti, temveč za duše nasilno umorjenih, ki nam ne bodo dale miru, dokler jih ne bomo pokopali”, še dodaja.

 

“Ali je dopustno s človeškimi trupli ravnati kot z mrhovino?”
Del sobotnega dogodka je bil tudi kulturni program, v katerem je sodeloval hrvaški književnik Mile Pešorda in prof. Ines Cergol Pešorda, ki se je v svojem predavanju spraševala: “Ali je dopustno s človeškimi trupli ravnati kot z mrhovino? Pokop mrtvih je tisto, kar človeka loči od živali. Že stari Grki so se spraševali, kako je s pokopom, in ali si vsi ljudje zaslužijo grob, tudi sovražniki. V 5. st. pr. Kristusom je bilo to ključno. Spomnimo na Antigono, ki prekrši človeške zakone, posluša božje in pokoplje svojega brata Polinejka.” 

Svoje predavanje prof. Ines Cergol Pešorda konča z besedami: “Tudi, če ne bi bili kristjani, bi nas moral osnovni humanizem, temeljna človeškost, spomniti, da je na tem kraškem robu še marsikaj postoriti, da bi obnovili prostor harmonije, tako v ljudeh kot v naravi.”

V. V.