Ali “Skupina za psihološko-propagandno dejavnost” še deluje?

“Vpliv levice na medije ima globoke korenine v prejšnjem sistemu. Najvplivnejši človek v Sloveniji je še vedno zadnji predsednik Komunistične partije Milan Kučan. V Arhivu smo pred leti našli dokument, ki obrazloži, zakaj so komunisti morali imeti tak nadzor in vpliv nad mediji. Podpisani D. S. je večni sindikalist Dušan Semolič, ki je bil v 70. letih zaposlen v Socialistični zvezi delavnega ljudstva Slovenije,” so poudarili v Hobotnici.

»Mi smo na Milana Kučana naslovili vprašanja v zvezi s tem dokumentom in ni odgovoril," je bil jasen urednik Demokracije, Metod Berlec.

Metod Berlec

Dokument je bil poslan Milanu Kučanu, ki je bil takrat sekretar na Republiškem komiteju – Socialistični zvezi delavnega ljudstva Slovenije (SZDL). Iz tega dokumenta je razvidno, kako velik pomen sta partija in SZDL dajali propagandi in nadzoru nad mediji. “Mi smo na Milana Kučana naslovili vprašanja v zvezi s tem dokumentom in ni odgovoril,” je bil jasen urednik Demokracije Metod Berlec.

Pomen partije in nadzor medijev

Dokument iz l.1975, o ustanovitvi Skupine za psihološko propagandno aktivnost, katere člani so bili Milan Kučan, Janez Zemljarič, Tomaž Ertl, Franc Šetinc, Tomo Martelanc, Janez Vipotnik.

Dokument iz l.1975, o ustanovitvi Skupine za psihološko propagandno aktivnost, katere člani so bili Milan Kučan, Janez Zemljarič, Tomaž Ertl, Franc Šetinc, Tomo Martelanc, Janez Vipotnik.

To jasno pokaže, kako velik nadzor je imela partija nad mediji in kako komunističen podmladek nekdanje družbeno-politične organizacije ohranja ta nadzor nad mediji še danes. Ti, ki obvladujejo medije, obvladujejo celotno družbo. Ali so novinarji še vedno družbeno-politični delavci, pa novinar Reporteja Igor Kršinar odgovarja: “Odvisno. Kakor kdo. Novinarji so dolžni upoštevati uredniško politiko, ki pa je pogosto odvisna od lastništva in tudi od oglaševanja podjetij, ki pa so v večinski lasti države. To pa ni naključje, saj je Milan Kučan bil že od 70. let zadolžen za medije. Lastninjenje časopisov, ki so bili včasih v lasti SZDL, je potekalo pod budnim očesom Milana Kučana in članov nekdanje partije.”

 

 

 

Lastnik Dela je Stojan Petrič in o njem se ne sme poročati
Na Delo je leta 2003 najprej vstopil kot lastnik Pivovarne Laško, ki jo je vodil Tone Turnšek. Leto kasneje je bil Turnšek ustanovni član Kučanovega Foruma 21. Potem se je zgodil Šrot, ki je hotel posle zapeljati malo po svoje. Šrot je hotel sodelovati s takratno Janševo vlado. “Na neki rokometni tekmi je Milan Kučan pljunil pred Šrota in mu rekel, da bo moral vrniti Delo. Kar se je potem tudi zgodilo. Naključno srečanje Kučana in Turnška na Paklenih otokih leta 2007, kjer naredita kupčijo, pod katero Delo zamenja uredniško politiko, in Forum 21 zopet prevzame nadzor nad Delo. Zanimivo pa je, kako je Šrot kasneje končal. Končal je v zaporu za zapahi,” je povedal Kršinar.

»Na neki rokometni tekmi je Milan Kučan pljunil pred Šrota in mu rekel, da bo moral vrniti Delo. Kar se je potem tudi zgodilo. Naključno srečanje l.2007, Kučana in Turnška na Paklenih otokih kjer naredita kupčijo pod katero Delo zamenja uredniško politiko in Forum 21 zopet pravzame nadzor nad Delo. Zanimivo pa je kako je Šrot kasneje končal. Končal je v zaporu za zapahi,« je dodal Igor Kršinar.

Igor Kršinar

Ali bo Petrič končal kot Šrot?
Lastnik Dela je Stojan Petrič, ustanovni član Foruma 21, predseduje tudi programskemu svetu taistega Foruma 21, bil je tudi predsednik Strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Petrič se je znašel v policijskih preiskavah zaradi spornega poslovanja z davčnimi oazami. Vprašanje pa je, ali bo tudi novi lastnik Dela končal kot Bojan Šrot – za zapahi?

“Zanimivo pa je, kako je Delo o tej preiskavi poročalo – “na osmi strani toliko,” je nazorno pokazal Igor Kršinar in nadaljeval: “To je bila glavna novica vseh medijev. Delo pa je o svojem lastniku poročalo tako malo. Imeli so Panamske papirje, ampak o davčnih oazah Stojana Petriča si pa ne upajo objaviti.” Ni naključje – odgovorni urednik Dela Gregor Knafeljc je bil prej vodja službe za stike z javnostmi pri družbi FRM, ki je kupila Delo. “Takega ponižanja jim še Šrot ni naredil,” poudarja Igor Kršinar.

Tudi pri Večeru se spet pojavi Kučan. Leta 2001 sem se pogovarjal z Darko Zvonar Predan, ki mi je povedala, kako je Kučan urednike Večera peljal na kosilo. Razlagal jim je, kako nevarna je Styria in Leykam, ki je takrat hotel kupiti Večer. Potem so zdrave sile preko banke NKBM naredile obvod preko Infonda, da so odkupovale delnice zaposlenih. Infond je kasneje prišel v roke Boška Šrota. Zadeva se je podobno končala kot pri Delu. Novi solastnik Večera je nečak Stanka Polaniča – lastnika Panvite. Stanko Polanič je tisti, ki je skupaj z Milanom Kučanom v Prekmurju v neki gostilni postavil Dejana Židana za predsednika SD. Dejan Židan pa je bil takrat direktor Panvite,” je podaril medijske povezave Kršinar.

Boris Tomašič

Boris Tomašič

Lastnik Dnevnika je Golobičeva denarnica
Za lastnika Dnevnika Bojana Petana, tajkuna in nekdanjega funkcionarja propadle LDS, je direktor Financ Peter Frankl javno izjavil: “Petan je Golobičeva denarnica.” Vsi ti primeri kažejo na prepletenost politike, medijev, novinarjev  in celo agentov. V medijsko-gospodarskem konglomeratu najdemo še bivšega direktorja Sove Sebastjana Selana, ki je šel naravnost k Petanu v Marino Portorož, kjer je njen direktor še danes. Tudi Sandi Bonaca je bivši uslužbenec Sove, ki je bil v Pozitivni Sloveniji. Prostori stranke Pozitivna Slovenija pa so v lasti Bojana Petana. To je zelo zanimiva medijska Hobotnica. V sleherni temi, ki smo se je lotili v oddaji Hobotnici, smo prišli do Milana Kučana.

Vse medijske poti vodijo h Kučanu
Čeprav bivši predsednik ZK rad poudarja svoj status upokojenca, se vedno izkaže, da ima ta upokojenec velik vpliv na politični, gospodarski in medijski prostor v Sloveniji. Zadnja kazenska ovadba, ki je bila sprožena zoper njega, je dokazala odziv levih medijev na stranko SDS. Šlo za dobro orkestriran medijski napad, ki ga je Kučan preusmeril na svojega dežurnega krivca – Janšo in SDS. Na tiskovni konferenci, ki jo je sklical Kučan, pa je bil odziv levih novinarjev kot pravo pionirsko tekmovanje v postavljanju prijaznih vprašanj nekdanjemu predsedniku. Vedno znova se izkaže, da ima ta upokojenec velik vpliv preko svojih bojnih sotovarišev, prijateljev in znancev. Njegove lovke segajo širom po Sloveniji.

“Še dobro, da obstajamo še drugi mediji, ki predstavljamo drugo plat, in da ti napadi levih medijev ne morejo popolnoma uspeti,” je komentiral napade levih medijev urednik Demokracije Metod Berglez. Nič ni narobe, da se medij profilira in če so financirani transparentno. Veliko večji problem v medijih je nacionalna televizija.

RTV Slovenija v službi levice
Najbolj problematični pa so vplivi tranzicijske levice na RTV, ki je javni zavod in ga plačujemo vsi imetniki električnih priključkov. Javni medij bi moral biti uravnotežen. V resnici pa je v službi levice oziroma stricev in nečakov iz ozadja, ki v resnici vladajo Sloveniji. Novinarji RTV redno obračunavajo z opozicijsko SDS. Da je takšno večinsko stanje duha, pa se je pokazalo na seji programskega sveta, kjer so za vodstvom zavoda razvili velik transparent z napisom “Smrt janšistom – svoboda narodu”. Novoizvoljeni član tega sveta Domen Savič drugače misleče zmerja s “klerotalibani”.

“Javna televizija bi morala biti uravnotežena. Pri njih beseda uravnoteženost ne sme biti bogokletna,” je poudaril Kršinar.

Ultralevičarji v programskem svetu nacionalke
O različnih vplivih na RTV SLO je bilo že veliko napisanega. Dolgoletni član Programskega sveta je bil bojni tovariš Milana Kučana – Janez Kocijančič, nekdanji predsednik Združene liste socialnih demokratov, zdajšnje SD. Na javni RTV je izredno vpliven par Mojca Pašek Šetinc in Mile Šetinc, ki je lobist in nekdanji funkcionar LDS in sin vidnega komunističnega funkcionarja Franca Šetinca.

Žena Igorja E. Berganta je sodnica Vesna Bergant Rakočević, ki je javno čestitala za protiustavno obsodbo Janeza Janše. Žena Marcela Štefančiča, ki vodi ultralevičarsko oddajo Studio City, je Zdenka Jagarinec, ki skrbi za odnose z javnostmi vladajoče stranke SMC. Štefančič pa piše tudi za Mladino.

»Lastniki Mladine so neka zamejska družba, banka KB 1909, nastala na pogorišču Saftija, ki je za UDBO, v prejšnjem režimu, pral denar," je komentiral novinar Reporterja, Igor Kržinar.

 

Kdo pa je lastnik Mladine?
Konec osemdesetih je bila Mladina medij, ki je rušil takratni komunistični režim. Danes je medij, ki taisti režim, ki ga je rušil, brani. Kršinar pojasnjuje: “Lastniki Mladine so neka zamejska družba, banka KB 1909, nastala na pogorišču Saftija, ki je za Udbo v prejšnjem režimu pral denar.”

“V nadzornem svetu Mladine sedi Branimir Štrukelj, Kučanov zet, politik stranke TRS, ki je del Združene levice. Torej, imamo glasilo Združene Levice, ki ima v tiskani izdaji Mladino, in na javni televiziji oddajo Studio City. Neverjetno,” se čudi Kršinar.

Plačevati oddajo, ki je izrazito politično pristranska, je škandal

»Še dobro, da obstajamo še drugi mediji ki predstavljamo drugo plat in da ti napadi levih medijev ne morejo popolnoma uspeti,« je komentiral napade levih medijev urednik Demokracije Metod Berglez.

»Še dobro, da obstajamo še drugi mediji, ki predstavljamo drugo plat, in da ti napadi levih medijev ne morejo popolnoma uspeti,« je komentiral napade levih medijev urednik Demokracije Metod Berglez.

Urednik Demokracije Metod Berlec o oddaji Studio City: “To je škandalozno, da moramo davkoplačevalci plačevati neko oddajo, ki je izrazito politično pristranska. Če bi bila še neka druga oddaja skrajno desna, bi bilo to ravnotežje. Ne pa v tem primeru obvezno plačevanje naročnine.”

Novinarke padajo na vplivneže, mar ne?
Prvi znan primer sta Tjaša Slokar Kos, direktorica in odgovorna urednica informativnega programa 24UR, in Drago Kos, nekdanji šef KPK, znan tudi po visoki ceni za opravljene forenzične preiskave v državni NLB in eden od avtorjev afere Patria.

Drugi, a nič manj razvpit, pa je ljubezenski magnet med Borutom Jamnikom, predsednikom uprave Modre zavarovalnice, in novinarko POP TV Katarino Matejčič.  Borut Jamnik je eden najvplivnejših nečakov iz ozadja, ki svojo partnerko uporablja za napade na svoje nasprotnike. Borut Jamnik je v odličnih odnosih tudi z Urošem Urbasom, urednikom Siol.net. Večkrat ju vidijo skupaj v lokalih v centru Ljubljane. Da ima velik vpliv na uredniško politiko, dokazuje njegov tweet, v katerem hvali sodelovanje Jamnika in naveze Cirman, Vukovič Rankov. To so novinarji, ki dobivajo mesečno 10 tisoč evrov za nekaj člankov, ki jih napišejo za Siol. net.

Da ima velik vpliv na uredniško politiko dokazuje njegov tweet v katerem hvali sodelovanje Jamnika in naveze Cirman, Vukovič Rankov. To so novinarji, ki dobivajo mesečno 10.000 EUR za nekaj člankov, ki jih napišejo za Siol. Net.

 

“Srž problema je v podjetjih, ki so v državni lasti. Izkorišča se zato, da se denar kanalizira za določene medijske projekte, ki na ta način služijo vladajoči eliti, torej tranzicijski levici. Zaradi tega je bilo in je toliko nasprotovanj prodaji Telekoma Slovenije (ta je tudi lastnik Siol.net, op. p.), kar kaže velik interes po nadzoru velikih podjetij in medijev,” je dejal Brlec.

Davčna ponikalnica POP TV
Ob razkritju dokumentov iz Paname so se nad podjetji, ki poslujejo z davčnimi oazami, zgražali tudi novinarji POP TV in Kanala A, čeprav je tudi njihova medijska hiša Pro Plus posredno v lasti družbe iz nekdanjega nizozemskega antilskega otočka Curação. Na ta način so njihovi ameriški lastniki v obdobju od 2002 do 2012 privarčevali več kot tri milijone evrov davka od dividend, ki bi sicer stekli v slovenski proračun. Pri tem so jim veliko pomagali tudi slovenski oglaševalci, večinoma državna podjetja, posredno pa tudi slovenska država, ki Pro Plusu omogoča dvotretjinski delež na oglaševalskem trgu.

Ključno je seveda vprašanje, zakaj lastniki Pro Plusa poslujejo preko off shore podjetij v državi, s seznama urada za preprečevanja pranja denarja, pri katerih obstaja večja verjetnost za pojav pranja denarja.

Davčne ugodnosti za POP TV
Nizozemski Antili in otok Curação veljajo za davčno oazo, kjer lastnikom podjetij ni treba plačati davka na kapitalski dobiček in dividende. Če bi bila družba CME registrirana v ZDA, od koder so tudi njeni lastniki, bi ta Sloveniji morala – skladno s konvencijo med državama o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodki in premoženja, ki je bila v Uradnem listu objavljena 2001 – plačati pet odstotkov bruto zneska dividend. Ker je registrirana na Nizozemskem, ki je tako kot Slovenija članica EU, te obveznosti nima, registracija v davčni oazi na Karibih pa ji omogoča še druge davčne ugodnosti.

Monopolist, ki zaveže oglaševalce
Večinoma so oglaševalci podjetja v državni ali večinski državni lasti (Petrol, NLB, Zavarovalnica Triglav), kar kaže na izjemno dobre odnose družbe Pro Plus z vladajočo politiko. Poleg tega je Pro Plus prejemal denar še od javnih ustanov, kar je po podatkih Supervizorja od leta 2003 dalje skoraj dva milijona evrov. Čeprav je že leta 2000 POP TV imela 57-odstotni, Kanal A pa 13-odstotni delež na oglaševalskem trgu, je urad za varstvo konkurence dovolil njuno združitev. Ko je leta 2012 propadla televizija TV 3, je Pro Plus obvladoval 78-odstotni delež na trgu televizijskega oglaševanja. Šele leto pozneje je varuh konkurence ugotovil, da je največja komercialna televizija zlorabljala monopolni položaj na trgu vse od leta 2003, ker je ponujala izredno ugodne pogoje za ekskluzivno oglaševanje.

Sofija Pika Simič