fbpx

Anketa Nova24TV: Največja krščanska praznika Božič in Velika noč po osamosvojitvi Slovenije

Foto: epa

Demokratizacija Slovenije in demokratizacija vere in vernikov na Slovenskem je zastala, po osamosvojitvi se paradoksno začenja regresija k staremu režimu. Z našim projektom želimo stopiti korak stran od tega procesa z ideologizacijo vere, pospešiti želimo njeno normalizacijo po evropskem zgledu. To je prvi korak, da se Slovencem javno pove mnenje odgovornih in zainteresiranih demokratov. Izbrali smo dovolj reprezentativen vzorec, da kot demokrati ugotovimo, kje smo in kaj hočemo. (Z besedilom v tem odstavku so bili seznanjeni tudi udeleženci ankete.)

Skratka anketa kot pars pro toto aktualne problematike krščanstva na Slovenskem. Začenjamo z uvodnimi pojasnili k anketnim vprašanjem. V domala vseh krščanskih Cerkvah po svetu, katoliških in protestantskih, v več kot 150 državah in prav tako v slovenski predvojni tradiciji, se piše v znak spoštovanja in temeljnega verskega in s tem civilizacijskega pomena oba največja krščanska praznika Božič in Velika noč z veliko začetnico. Nekaj evropskih zgledov: Christmas, Weihnachten, Natale, Noël, Navidad, Natal, hrvaški Božić, Karácsony, Kledos, Ziemassvtki, Joulud, Boze Narodzenie, Vánoce, Yule (v več nordijskih različicah), Kerstmiss; Easter, Ostern, La Pasqua, Paques, Påskdagen, hrvaško Uskrs, Pasena, Pasha itd.

Zgodovinski vidik
V Sloveniji se po tako imenovani osvoboditvi Božiča in Velike noči v javnosti ni smelo niti omenjati. Leta 1953 sta bila oba največja krščanska praznika ukinjena, praznovanje je bilo strogo sankcionirano. Ko sta po navodilu CK-ja znova lahko prišla v javnost, so namesto Božiča vsiljevali praznovanje Novega leta (tega očitno lahko z veliko začetnico in še z dvema prostima dnevoma). Šele z osamosvojitvijo 1991 je Demos uvedel Božič in Veliko noč kot praznika in dela prosta dneva. Po praksi jugoslovanske komunistične partije se je vse njihove ideološke praznike pisalo z veliko začetnico (na primer Dan Jugoslovanskega vojnega letalstva, Dan tankistov, Dan konjeniških enot JLA, Dan oktobrske socialistične revolucije, Dan borcev, Ustanovitev OF itd.). Po prvih dveh slovenskih pravopisih v času totalitarizma (1950 in predvsem 1962,  sestavljenih v povsem ideologiziranem duhu), je bilo po pričakovanju in navodilu komunistične oblasti zapovedano oba največja krščanska praznika pisati z malo začetnico. In s tem vse druge krščanske praznike. Oba pravopisa po osamosvojitvi (2001 z eksplicitno navedenim sodelovanjem organov SZDL in aktualni ePravopis Fran) to prakso nadaljujeta v današnji čas in pomikata v neomejeno prihodnost.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

Slovenija je tako postala evropski in svetovni unikum. V tem kontekstu govorimo o komunističnem božiču in komunistični veliki noči. Tako ideološki nasledniki komunistov ohranjajo drugorazrednost obeh največjih krščanskih praznikov za drugorazredne kristjane. Še več, segli so v temelje in obema avtohtonima verama na Slovenskem, katolicizmu in protestantizmu, odvzeli ta status. Tudi s tem simptomatično ohranjajo nadzor nad slovenskim narodom, nadaljujejo z njegovim zatiranjem in zatiranjem Zahodne krščanske civilizacije, ki ji pripadamo. Staro nova komunistična oblast si ob raznih priložnostih še posebno prizadeva,  da krščanstvu zmanjšuje pomen, ga omejuje, izloča iz javnosti (evropska mesta tradicionalno prirejajo božične sejme, Zagreb je nedavno trikrat zapored prejel priznanje za najlepši “božični sejem” v Evropi (v letih 2015–2017), leta 2019 je postal najlepše evropsko adventno mesto, Ljubljana pa se že leta spreneveda s “prazničnim sejmom”).

V bistvu gre, kot v celotni družbi, za kontinuiteto, za nepreseženo komunistično ideologijo. Zato je že čas za našo pobudo, in to v kontekstu demokratizacije Slovenije, namesto nenehne obrambe pred narodu škodljivim delovanjem posttotalitarne strani.

Vprašanja vabljenim udeležencem ankete:

  • Podpirate, da se spoštljiva raba pisave obeh največjih krščanskih praznikov Božiča in Velike noči v svetu in predkomunistični Sloveniji z veliko začetnico po več kot sedemdesetih letih na Slovenskem obnovi? In s tem pisava vseh drugih krščanskih praznikov in imen z veliko začetnico?
  • Kdo naj da zgled in začne oba največja krščanska praznika pisati z veliko začetnico: jezikovni strokovnjaki (novi pravopis je že nekaj časa v pripravi), verniki, katoliška in evangeličanska Cerkev, politična stranka? Prvi, drugi, tretji, četrta?
  • Če ne bi bilo odziva za rešitev tega vprašanja, kdo naj da javno pobudo za takšno rešitev bodisi državnemu zboru (kjer brez politične večine ni pričakovati uspeha) ali vodstvu Cerkve na Slovenskem: politična stranka, nevladna organizacija, uredništvo javnega občila? Prva, druga, tretje?
  • V veliki večini držav, vključno s Hrvaško, sta Božič in Velika noč državna praznika (kljub ločenosti Cerkve od države), le v Sloveniji sta verska praznika. Bi morala biti tudi v Sloveniji državna praznika?
  • Čeprav sta v Sloveniji oba največja krščanska praznika uradno verska praznika, postkomunistični predstavniki s propagando v nasprotju z lastnim uradno zapovedanim statusom obeh praznikov kot verskih praznikov Slovence prepričujejo, da je Božič družinski praznik, se pravi posvetni praznik. Zavračate takšno ideološko poseganje v krščanstvo, ki pomeni odpravo krščanstva z verniki in vero?
  • Obe avtohtoni veri na Slovenskem, katolištvo in protestantizem, ki sta oblikovala slovenski narod zadnjih 1200 let in domala pol tisočletja, sta po ustavi povsem izenačena z vsemi drugimi verami, ki niso avtohtone. Se s tem strinjate, ali naj imata obe veri status avtohtonosti, kot ga ima slovenski jezik?

Seznam udeležencev ankete
Izbor udeležencev ankete smo sestavili poimensko iz dveh velikih skupin: V prvi so predstavniki katoliške in evangeličanske Cerkve na Slovenskem, v drugi predstavniki vernikov, laikov, novinarjev demokratičnih glasil in politiki demokratične usmeritve, vsaka skupina se je izoblikovala z devetnajstimi naslovniki.

Prva skupina: dr. Ivan Štuhec, dr. Tadej Strehovec, ddr. Anton Stres, kardinal dr. Franc Rode, dr. Janez Juhant, ljubljanski nadškof  in metropolit Stanislav Zore, mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl, novomeški škof Andrej Glavan, koprski škof Jurij Bizjak, murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich, upokojena mariborska nadškofa dr. Franc Kramberger in dr. Marjan Turnšek, upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, koprski stolni župnik in odgovorni urednik mesečnika Mir dr. Primož Krečič, župnik Janez Turinek, evangeličanski škofje Geza Erniša, Geza Filo, Leon Novak.

Druga skupina: akad. dr. Janko Kos, dr. France Cukjati, Norma Brščič, Alen Koman, sourednik mesečnika Mir in član pevskega zbora Cerkve sv. Frančiška Asiškega v Ljubljani Frane Pavlovčič,  glavni urednik mesečnika Zaveza Lenart Rihar, predsednik društva Nova Slovenska zaveza dr. Matija Ogrin, Vinko Vasle, Luka Svetina, Gašper Blažič,  profesor zgodovine in novinar Tino Mamić, predsednik vlade RS Janez Janša, dr. Milan Zver, Romana Tomc, dr. Vinko Gorenak, mag. Branko Grims, mag. Matej Tonin, Marjan Podobnik, Aleš Primc.

Neposredno po anketi načrtujemo posebno oddajo na Nova24tTV, posvečeno tu predstavljeni tematiki. Vodil jo bo predvidoma odgovorni urednik te ustanove Aleksander Rant, prvotno predvideni trije gostje televizijskega soočenja, doktorji teologije, bodo zaradi epidemije skrčeni na dva udeleženca obravnave. S posnetima izjavama naj bi sodelovala še dva visoka cerkvena dostojanstvenika, med njima kardinal dr. Franc Rode. Delovni naslov teme pogovora: Status Božiča, Velike noči in drugih krščanskih praznikov po slovenski osamosvojitvi.

Priprava ankete
Vsebinsko je anketo zasnoval podpisani avtor. Pri njeni zasnovi so bili dragoceni nekoliko starejši profesionalni napotki sodelavke agencije za raziskavo javnega mnenja, ki ne želi biti imenovana. Anketa je vsebovala šest sestavin, šest dokumentov:

  • terminski načrt,
  • osebni stik z udeleženci ankete po telefonu s kratko predstavitvijo ankete,
  • povabilo na sodelovanje v anketi z elektronskim sporočilom in širšo predstavitvijo ankete (po predhodni potrditvi pri osebnem stiku),
  • pošiljanje vprašalnikov,
  • delovni izvod ankete, ki poleg uvoda in šestih vprašanj vsebuje seznam vseh vabljenih in zasnovo televizijske oddaje,
  • (brez dokumenta) dva opomina zamudnikom, lahko v pisni obliki ali v osebnem stiku po telefonu,
  • naša sodelavka, kot bo takoj razvidno, je pripravila sklepna dokumenta.

S tem modelom je izvedbo ankete profesionalno prevzela in prizadevno uresničila gospa Katja Lendvaj z raziskovalno diplomo Univerze v Mariboru (Raziskava tržišča in javnega mnenja, Katja Lendvaj s.p., Borova vas 13, Maribor). Pripravila je tudi zaključno Analizo odgovorov, iz katere povzemam nekatere ugotovitve, in Poročilo poteka izvedbe.

Anketa je potekala od 1. do 17. decembra, za kakšnega zamudnika smo počakali še dan in pol, za odgovore je bilo tako namenjenih najmanj deset dni.

Stiki z udeleženci ankete in odziv
Zahtevno delo, telefonske in elektronske naslove anketiranih smo s pomočjo dobrih in razumevajočih ljudi pridobili že prej. Vse legitimno iz javno dostopnih virov. Vendar se je še marsikaj dogajalo, preden je bilo mogoče priti do izbranih naslovnikov, tudi lahko zaradi poznejših sprememb naslovov ali kje s kratkimi stiki. Med udeleženci ankete smo imeli tudi razumevajočega pomočnika z znanstvenim nazivom za posredovanje pri predstavnikih Cerkve.

Foto: epa

Očitno so se udeleženci ankete odzvali zelo odgovorno, nekateri so se celo “našli” v njej, se pravi v pereči tematiki, potrebni rešitve po demokratičnih standardih. Od 38 izbranih naslovnikov se jih je odzvalo z izpolnjenimi anketami 20 ali 53 odstotkov. Že omenjena sodelavka agencije za raziskavo javnega mnenja ocenjuje naši sodelavki Katji Lendvaj, da je rezultat v razmeroma omejenem času ne samo realen, marveč tudi dober. Obravnavani respondenti so specifična skupina, ki se profesionalno poimenuje business to business, strokovnjaki za obravnavano temo, ki jih je najtežje spodbuditi za odgovore, kar bomo še predstavili.

Posebno se to dejstvo kaže v samem v odzivu prve skupine, tj. predstavnikov Cerkve. Razmerje med udeležbo teh in respondentov na posvetni strani je presenetljivo: 6 proti 14 ali 30 proti 70 odstotkov. Se pravi, slaba tretjina proti več kot dvema tretjinama. Kljub ne velikemu vzorcu razmerje veliko pove. Tudi ob dejstvu, da je prvo območje sodelavcev mnogo bolj omejeno na pretežno najvišje predstavnike Cerkve, v drugem pa je izbor vabljenih bistveno širši. Kljub temu je prvi vtis, kot da je to razmerje »obrnjeno«, da je posvetna stran bolj osveščena, bolj pripravljena na spremembe kot cerkvena, ki je bila najbolj neposredno prizadeta po eskalaciji komunističnega totalitarizma. Vprašati se je treba, zakaj so cerkveni predstavniki bolj zadržani, morda previdni, morda dvomljivi, ali je nemara ostalo še kaj strahu po vsem prestanem po letih 1941, 1945 in 1991. Vsekakor je docela  jasno in bo tudi v nadaljevanju predstavitve ankete, da je slovenska Cerkev daleč od tega, da bi bila bojevita, tudi agresivna, napadalna, kot to velja za naslednike komunistov. Prej je zadržana, če že ne pasivna. Močna vojna in povojna tradicija. Po vsem tem ni čudno, da je tudi vera kot taka ostala še vedno od komunistov zapovedana zasebna stvar.

Zakaj zavrnitve sodelovanja
Ob tem ne moremo spregledati že napovedanih konstruktivnih zavrnitev za sodelovanje, ki jih je bilo pet. Ti vabljeni so kljub zavrnitvi svojo odločitev podrobneje utemeljili, si tako vzeli več časa, kot če bi anketo izpolnili. Spregovorili bomo o njih, jih zaradi korektnosti do njih poimenovali in navedli njihove razloge abstinence, ki so upoštevanja vreden prispevek k obravnavani tematiki. V poanketnih statistikah in generalnih trditvah o respondentih se ne najdejo, ne moremo jim pripisati kakršne koli posplošitve, s tem smo korektni tako do njih kot do objektivne podobe rezultatov ankete. Da zavrnejo sodelovanje, imajo že tako vso legitimno pravico.

Prvi se je z obsežnim pismom odzval ddr. Anton Stres, ki mu ne zadošča možnost odgovorov zgolj z da ali ne: “Ker so vprašanja zelo občutljiva, ni mogoče odgovarjati samo z “da” ali “ne”. Problemi so torej – po mojem videnju – drugje, veliko bolj kompleksni in večplastni /…/.” Na koncu pisma se je opravičil in prosil za razumevanje. Podobno se je na možnost odgovorov z da ali ne odzval dr. Ivan Štuhec. Načelno je tudi menil, da osebno močno odsvetuje “načenjanje te teme, ker bo v težavah tako politika kakor Cerkev.” Zato smo možnost komentiranja v sklepu ankete tudi zanju razširili na možnost komentiranja pri vsakem od šestih vprašanj.

Dr. Janko Kos je v pogovoru naši sodelavki utemeljil, da ne bo sodeloval, ker gre za temo, ki zahteva širšo diskusijo. Svojega mnenja ne more izraziti v anketi. Nekdanja protestantska škofa Geza Filo in Geza Erniša sta v skupnem pismu “po tehtnem razmisleku z vsem spoštovanjem” v štirih točkah utemeljila, zakaj odklanjata sodelovanje. V načelu sta za strpen dialog o obravnavanih vprašanjih. “Četudi meniva, da je tema, ki jo anketa naslavlja – navsezadnje dialoga o statusu kristjanov v slovenski družbi v samostojni slovenski državi praktično še ni bilo – pa sva takisto  prepričana, da dnevnopolitični mediji niso primerna platforma za tak dialog.” Kot vemo, javna občila niso uravnotežena. Tudi škof Jurij Bizjak, ki se je zahvalil za zaupanje in vabilo je podal štiri »zelo vsakdanje razloge«. Zadnji “je ta, da temeljne vrednote, resnica, pravica, svetost v naši družbi niso niti približno opredeljene, ampak so predmet glasovanja in preglasovanja, nazadnje pa pogosto tudi predmet samovolje tistih, ki imajo v rokah oblast.” “Izkoristim pa rad to priložnost in vam izrazim priznanje, kolikor uravnovešate pogosto pristransko poročanje drugih obveščevalcev.” K temu pričevanju dodajmo še mnenje mag. Mateja Tonina, da na anketo “ni mogoče enoznačno odgovarjati“, tj. brez dodatnih utemeljitev, zato se je toliko bolj odzval s komentiranjem.

Deloma moramo upoštevati tudi pomanjkanje časa, kar je razumljivo tako za delujoča ljubljanskega metropolita Stanislava Zoreta in protestantskega škofa Leona Novaka. Iz osebnih razlogov se ni udeležil ankete dr. Stanislav Lipovšek. Neuspešnim kontaktom moramo pripisati še nesodelovanje kardinala dr. Franca Rodeta, nuncija msgr. Jeana–Marie Speicha, škofa Petra Štumfa, predsednika vlade Janeza Janše, dr. Franceta Cukjatija. Nekateri so se pozitivno odzvali, naša sodelavka jim je poslala tri mehke opomine, vendar končnega odziva ni bilo. Tako župnik Primož Krečič, nadškof Alojzij Cvikl, Luka Svetina, Tino Mamić. Naj ponovimo, ko jih navajamo, obžalujemo, da se niso odzvali, a jim priznavamo vso pravico, da se odpovedo sodelovanju.  – Eden izmed vabljenih, znani publicist, je bil pripravljen sodelovati pod pogojem, da se odzove anonimno, kar smo dopustili. En odgovor je res prišel anonimno, a ne vemo natanko, čigav je bil; vsekakor smo ga upoštevali.

Rezultati ankete
In zdaj k odgovorom na vprašanja in komentarjem ob njih. Pri prvem vprašanju je razmerje pozitivnih respondentov med cerkvenim in posvetnim delom 5 proti 14, en odgovor na prvem imenovanem območju je negativen. To pomeni, da se je za pisavo Božiča, Velike noči in drugih cerkvenih praznikov z veliko začetnico odločilo 95 odstotkov, proti je bilo 5 odstotkov. Volja predstavnikov slovenskega naroda se je tako izkazala docela nedvoumno.

Foto: epa

S komentarjem se zmerno odziva nekdanji škof dr. Turnšek, tudi on s pritrdilnim odgovorom: “Mislim, da to ni stvar neke arbitrarne odločitve, marveč posveta slavistične in teološke stroke.” Mag. Tonin meni, da je kljub pravopisnemu pravilu “že pogosto v rabi velika začetnica /…/” In mag. Grims: “Vedno pišem Božič in Velika noč z veliko začetnico in popravljam za lektorji, ki na vsak način vsiljujejo malo začetnico.” Aleš Primc: “Jaz že od nekdaj tako pišem /z veliko začetnico/, to pričakujem tudi od otrok. Moja hčerka je letos izgubila točko v šoli zaradi tega, ampak je to naredila ponosno.”

Na drugo vprašanje, kdo naj da zgled za pisavo z veliko začetnico, so bili mogoči štirje odgovori. Na cerkveni strani so se štirje respondenti odločili za jezikovne strokovnjake, dva za vernike, nihče za Cerkev, na posvetni strani jih sedem zaupa jezikovnim strokovnjakom, dva vernikom in trije Cerkvi (magistra Grims in Tonin sta se odzvala le s komentarjema). Razmerja so 61 odstotkov jezikovni strokovnjaki, 22 odstotkov verniki, obe Cerkvi 7 odstotkov. Malce preseneča zaupanje jezikovnim strokovnjakom, ki naj bi bili nevtralni. A kdo vendar je predpisal rabo teh praznikov z malo začetnico? Ali niso bili to prav jezikovni strokovnjaki, in to po nareku politike starega kova? Jim kaže zaupati, so se morda spremenili?

Lenart Rihar: “Najlažja pot je seveda novi pravopis na predlog Cerkva.” Mag. Tonin: “VSI /povzeto/, ki praznujemo in si pošiljamo voščila. Le s splošno uporabo bo lahko velika začetnica verskih praznikov ponovno postala del pravopisnih pravil.” Tedaj neformalna pot do rešitve. Mag. Grims nakazuje postopek za preobrazbo: “Logično bi bilo, da to stori najprej: 1. vrh katoliške Cerkve, za njim 2. evangeličanska Cerkev in potem 3. verniki ter 4. politična stranka.” Nekateri “verniki vztrajamo, ker nam ta praznika veliko pomenita, prizadevam si, da bi prepričal svojo stranko, upam nato še vrh katoliške in evangeličanske Cerkve… Veliko bi pomenilo, če bi v pravi smeri to problematiko odprl kak medij, čim več pritiska bo, več je upanja na uspeh.” Poenostavljeno rečeno: Z združenimi močmi vsi skupaj.

Tretje vprašanje je govorilo o javni pobudi za spoštljivo pisavo krščanskih praznikov in omogočalo izbiro treh odgovorov. Na cerkveni strani so po ena, tri in dve pobudi veljale politični stranki, nevladni organizaciji in uredništvu javnega občila. Na posvetni strani je dvojno podporo dobila politična stranka, devet odgovorov je podpiralo nevladno organizacijo in en uredništvo javnega občila (magistra Grims in Tonin sta se znova odzvala le s komentiranjem). Če povzamemo, nevladna organizacija je dobila 67 odstotkov podpore, uredništvo in stranka po 17 odstotkov.

Lenart Rihar: “Za državni zbor je naravni pobudnik politična stranka.” Dr. Turnšek  meni, da je to lahko “tudi nevladna organizacija ali civilna iniciativa, a z močno argumentacijo, ki ne more biti le uporaba v preteklosti. Mag. Tonin: “TISTI /povzeto/, ki si resnično želijo in menijo, da bi to pomembno prispevalo k večji povezanosti in strpnosti v našem narodu.” Mag. Grims o pobudi, ki naj bi “prišla od 1. skupine vernikov, ki bi jo podprli vsaj nekateri 2. demokratični mediji in potem 3. Cerkev ter na koncu uresničila 4. politična stranka. Vendar v Državnem zboru po mojem mnenju ni upanja na uspeh, če pobude ne bo javno pred obravnavo v Državnem zboru odločno podprla tudi Cerkev.

Četrto vprašanje je veljalo obema krščanskima praznikoma, ali naj bosta verska ali državna. Za drugo možnost so se odločili trije respondenti na cerkveni strani in dvanajst na posvetni. Za prvo možnost so bili trije na prvi imenovani strani, dva na drugi. Odgovori za cerkveno stran, ko gre za status, ki velja v svetu, so morda presenetljivi. V celem torej točno tri četrtine za državni praznik in ena za verski.

Dr. Turnšek meni, da če “ni politične enotnosti glede tega, je bolje da ne /nista državna praznika/, saj bi to nekatere še bolj oddaljilo od morebitnega približevanja krščanstvu. Če pa se v parlamentu poenotijo, pa seveda nimam nič proti.” Za mag. Tonina je poglavitno, da sta ta dva in so še nekateri drugi verski prazniki dela prosti dnevi: “Menim, da je ureditev ustrezna, saj je pomembno, da nam je na prosti dan omogočeno praznovanje, ne glede na poimenovanje.” Se pravi, ne glede na status teh praznikov. Mag. Grims meni, da bi vsekakor “morala biti tudi državna praznika, saj bi to poudarilo krščanske korenine Evrope in evropske civilizacije, kar se zadnja leta načrtno briše in zato v zahodnem delu Evropske Unije vsak mesec gorijo cerkve, celo Notre Dame v Parizu je doletela ‘nesreča’. To bi bilo pomembno sporočilo mladi generaciji.

Peto vprašanje opozarja na omejitev Božiča zgolj na družinski praznik. Da je verski praznik, menijo štirje respondenti na cerkveni strani in trinajst na posvetni. Dva sta na prvi imenovani strani le za družinski praznik in nobeden na posvetni (dr. Ogrin je le komentiral). Za verski praznik je tako 84 odstotkov respondentov, za zgolj družinski 16 odstotkov.

In mnenja komentatorjev? Dr. Ogrin, ki se ni mogel odločiti, je opozoril: “Bolj kot to, da laicistična javnost interpretira Božič kot družinski praznik, se mi zdi problematično to, da kristjani sami premalo poudarjamo versko vsebino Božiča. Ko se bližajo božični prazniki, kristjani s svojim ravnanjem, voščili in govorjenjem o božičnih dneh prav malo sporočamo svojim bližnjim, da so ti dnevi za nas sveti čas, le malo, če sploh, pričujemo o vsebini, ki temu času daje svetost in ko posvečuje naše božične dni. To se mi zdi jedro problema. Kjer kristjani na dostojen način pričujejo o svoji veri, jih tudi neverujoči in drugače verni (razen v ekstremnih primerih) spoštujejo.”

Za mag. Tonina, ki odgovarja negativno je Božič “praznik rojstva Jezusa Kristusa in tudi dan, ko se družina zbere na skupnem praznovanju. Družina je vrednota, ki jo Slovenci zelo cenimo, zato v praznovanju Božiča tudi kot družinskega praznika ne vidimo ideološkega ozadja ali celo ogrožanja krščanstva.” O tem je seveda mogoče razpravljati. Nazorno razmejuje to razmerje družinski in verski praznik mag. Grims: “Oba praznika sta najprej krščanska, šele s tem lahko prinašata upanje in veselje ter postaneta družinska, tradicionalna praznika etc. Toda če odstranimo krščanstvo kot temelj praznika, se tudi vse ostalo zruši in ostane praznina, ki ne pomeni ničesar.”

In še zadnje vprašanje o avtohtonosti obeh krščanskih ver na Slovenskem. Avtohtonost ji priznava na cerkveni strani vseh šest respondentov, na laični devet, štirje so proti (mag. Tonin je samo komentiral). Celotno razmerje pozitivnih odgovorov je 79 odstotkov proti 21 odstotkov.

Avtohtonost torej da, dr. Turnšek ji pritrjuje, kar mu ne “pomeni, da sta /obe veri/ privilegirani“. Mag. Toninu, ki se ni mogel odločiti gre za svobodo, sožitje vseh verskih skupnosti. “Kristjani smo pomembno sooblikovali zgodovino naroda. Za spremembe je potrebna dovolj velika večina, ki pa jo po moji oceni v danih razmerah ni mogoče doseči.” Mag. Grims se z izenačenjem vseh verstev v Sloveniji ne strinja: “Krščanstvo je neločljiv temelj Evrope in tudi Slovenije ter predstavlja tudi neločljiv temelj slovenskega naroda, naše tradicije in kulture. Slovenije pa brez slovenskega naroda ni in ne more biti – ne ustavno pravno, saj temelji na samoodločbi slovenskega naroda, in seveda tudi dejansko ne.”

In sklepne misli udeležencev ankete? Prevladuje skrb za pravo mesto krščanske vere v slovenski kulturi in s tem povezana civilizacijska pripadnost naroda, ohranjanje njegove identitete. Slovenski narod je ogrožen sam v sebi in v svetovnih ter še posebej evropskih razmerjih sil. Odzivi na takšno stanje so predvsem duhovno politični. Dr. Juhant: “Ljudje živimo iz svojih duhovno-kulturnih izročil. Bivši sistem je pretrgal korenine, zato smo v težavah svoje identitete, kar je rešljivo le z obnovo izročil, ki so nam bila dana.” Novinar Vinko Vasle: “S sedanjim prisilno ideološko posvetnimi krščanskimi prazniki se v resnici več kot simbolično podira resnica o temeljih Evrope.” Novinar Gašper Blažič: “Čas je, da tudi kristjani pristopimo k družbenim zadevam z več samozavesti.” Da nismo več drugorazredni državljani in vera ni prisiljena v zasebnost.

Lenart Rihar: “Obravnavana tema ni prva v vrsti velikih težav, ki jih ima Slovenija, je pa brez dvoma simptomatična in kaže na večjo usodnost, kot se zdi na prvi pogled. V tem smislu bi bila brez dvoma zdravilna tudi uspešna pravopisna akcija.” Marjan Podobnik: “Nekatera vprašanja so bila sicer izrazito sugestivna. Vsebinsko pa je pomembno, da se spregovori o vrnitvi k nekaterim koreninam, brez katerih bo slovenstvo hitro usahnilo, saj ima vedno manj pravega oprijema.” Kar zadeva sugestivnost vprašanj, se strinjamo, da se temu ni dalo povsem izogniti, začenši s pisavo največjih dveh krščanskih praznikov z veliko začetnico, ki ju pravopis normira z malo začetnico. Gre tudi za anketo znotraj demokratičnega “tabora” in za nam skupne demokratične standarde, vendar razpršenost odgovorov, še posebno pri drugem in tretjem vprašanju z možno izbiro med tremi in štirimi odgovori, govori za svobodno odzivanje respondentov. Drugače povedano, temeljna smer poti je demokratom jasna, možnosti uresničitve pa so v demokraciji lahko kar praviloma različne. In tako smo znova pri slovenskih koreninah, identiteti, demokratični družbi.

In še da ne pozabimo, tako smo neposredno pri naši družbi nepogrešljivi veri. Škof Glavan: “Sporočilo Božiča in Velike noči predvsem živimo.” K temu smo pozorni še za zgled iz Cerkve (oba praznika sta pisana z veliko začetnico). Potrebno je iti k izvirom. Frane Pavlovčič: “Pomen praznikov je poglobitev vere v Jezusa.” In še odziv na samo anketo, tako smo znova na njenem začetku. Norma Brščič: “Super pobuda, z veseljem jo podpiram.” In dr. Turnšek: “Tema je vsekakor vredna pozornosti; jo je pa potrebno obravnavati s taktom, da bi pripomogla k povezovanju in boljšemu sožitju državljanov naše samostojne države.” S tem se lahko samo strinjamo.

Na koncu velja posebna zahvala vsem, ki ste imeli za potrebno, da se odzovete, ker gre za stvar. Ker gre, pa čeprav z enim korakom, za našo stvar, za našo sedanjost in našo prihodnost. Za slovensko stvar.

dr. Ivan Klemenčič