RTV voditelj Igor E. Bergant je v sinočnjih Odmevih povedal, da se je Slovensko sodniško društvo odzvalo na besede predsednika vlade Janeza Janše na račun okrajnega sodišča v Velenju. To je namreč razsodilo, da se mora premier stranki SD za izjavo o ukradeni židovski vili opravičiti na Twitterju – narekovali naj bi celo besede – ter stranki tudi plačati 10 tisoč odškodnine. Obsodba sicer še ni pravomočna: “Not so fast, Tanja Fajon in stranka SD, smo šele na začetku. Sicer pa povejte, koliko ste za vilo plačali? Preprosto, številko napišite,” je sporočil Janša, odvetnik Franci Matoz pa je tudi že napovedal pritožbo. Bergant pa je seveda zamolčal podatek, ki bi izjavo sodniškega društva postavilo v pravo luč.
Že včeraj smo tudi mi pisali o izjavi sodniškega društva in temu dodali tudi zamolčan podatek – da temu društvu predseduje sodnica Vesna Bergant Rakočević. Torej sodnica, ki je znana tudi po tem, da je pred leti čestitala svoji kolegici Barbari Klajnšek, ko oziroma da je obsodila sedanjega premierja Janeza Janšo. Spomnimo, Klajnškova je na prvi stopnji na zaporno kazen obsodila Janeza Janšo, Ivana Črnkoviča in Antona Krkoviča. Janša je zoper sodnico vložil tožbo, v kateri so se znašli tudi nekateri drugi. V zadevi Patria je bila tako njemu kot stranki SDS narejena velika moralna in gmotna škoda. Vemo pa, da je bil Janša zaradi tega tudi neupravičeno poslan v zapor in to le tri tedne pred državnozborskimi volitvami leta 2014. No, glede sodnice Bergant Rakočević smo omenili tudi to, da je pravzaprav žena Igorja E. Berganta – verjetno je tudi iz tega razloga zamolčal določene podatke.
Po naših informacijah se je v Velenju zadnje mesece širila vest, da je sodbo na temo ukradene židovske vile, v kateri domuje stranka SD, pisala oziroma urejala kar Andreja Katič, nekdanja pravosodna ministrica in vplivna članica Socialnih demokratov. Da so slovenska okrajna in okrožna sodišča prepletena s kadri stranke SD, priča tudi primer mariborskih ideološko profiliranih sodnikov Matjaža Štoka in Slavka Gazvode, ki sta se pred leti med prvomajskimi prazniki pojavila na SD pikniku in se tako deklarirala za podpornika stranke SD. Spomnimo, na dotičnem srečanju so nosili majice z rdečimi zvezdami, pionirske čepice ter jugoslovanske zastave.
Da sodna bitka še ni končana, je torej premier Fajonovo obvestil prek Twitterja – postopek se bo namreč nadaljeval na višjem sodišču, kamor pa politične lovke SD nujno ne sežejo. Na premierjev predlog, naj predsednica SD sporoči, koliko so plačali za vilo, je stranka SD odpisala, da se podatek bojda skriva v neprevzeti pošti, za katero pa smo že pisali, da je Janši niti nikoli niso poslali. Koliko so plačali za vilo, v kateri imajo danes sedež, je vprašanje, ki smo ga danes na stranko SD naslovili tudi v našem uredništvu. Na odgovor še čakamo – glede na dosedanje izkušnje s to stranko, ga po vsej verjetnosti ne bomo prejeli.
Da Socialni demokrati danes domujejo v ukradeni vili, pa ne meni zgolj premier Janša, pač pa tudi Evropska judovska skupnost. Kot smo že poročali, je predsednik Rabbi Menachem Margolin spomladi pisal Fajonovi in jo podučil, da je bila stavba na Levstikovi 15 v Ljubljani, kjer ima stranka SD svoj sedež, do leta 1943 v lasti Feliksa Moskoviča, ki so ga kasneje z družino odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz in umorili. V taboriščih so umrli tudi vsi ostali člani te družine. Dodal je, da je bila nato hiša prodana pod vprašljivi pogoji, podržavljena in uporabljena za komunistično partijo. S pravnega stališča zgodba o Moskovičevi vili niti ni tako problematična, zadeva je namreč glede na takratno zakonodajo, po mnenju več pravnikov, čista.
Kljub temu pa je tu še moralni in etični vidik – izvor nepremičnin je namreč karseda sporen. Vrnitev Moskovičeve vile bi tako nosila vsaj simbolni pomen – judovska skupnost po osamosvojitvi Slovenije sploh še ni prišla do prostorov, ki bi jim ustrezali in pravzaprav tudi upravičeno pripadali – marsikomu ni znano, da je naša nekdanja država leta 1954 porušila sinagogo v Murski Soboti. Tam je nato zgradila stanovanjski blok. V pismu je tako predsednik Evropske judovske skupnosti zapisal, da bi bil čas, da se popravi zgodovinska napaka ter hišo vrne in odpravi krivico, ko se je država po vojni polastila lastnine umorjenih ali pregnanih Judov. Problem ukradene vile, v kateri imajo svoje prostore ponosni nasledniki komunistov – stranka SD, so sicer izpostavili tudi v poročilu ameriškega State Departmenta o Sloveniji, vendar so ga mediji namerno spregledali.
Toda če je še leta 1990 vladal sporazum o prepovedi odtujevanja in prometa z nepremičnim premoženjem bivših družbenopolitičnih organizacij, je Stranka demokratične prenove leta 1992, ko je vstopila v Drnovškovo vlado, ta dogovor prekršila in se skušala vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik Tomšičeve. Sodišče je predlog zavrnilo, SDP se je pritožila in sodišče ji je v drugo ugodilo. Ta, zadnja odločitev sodišča je padla 25. maja 1993. Toda približno dva meseca prej, 16. 3. 1993, je SDP podpisala Menjalno in darilno pogodbo z vlado, ki jo je zastopal Drnovškov generalni sekretar Mirko Bandelj, in v tej pogodbi že nastopala kot lastnik Tomšičeve. Kljub temu so jo uspešno zamenjali za tako imenovano Moskovičevo vilo na Levstikovi 15 in poslovne prostore na Slovenski 9.
Podobno usodo kot Moškovičeva vila so si delile tudi mnoge druge nepremičnine po Ljubljani – komunistična elita je imela prefinjen okus in je za svoje politike izbirala le najboljše. Pred časom se je na spletu se je pojavil dokument (o tem smo tudi že poročali), ki predstavlja seznam nepremičnin, za katere so menili, da so primerne za njihove ministre in so jih zato kanili odvzeti. Če ni šlo zlepa, je šlo pa zgrda. Nekateri so na primer za več let pristali v zaporu – le zato, da so si komunisti lahko prisvojili njihovo lastnino. Da so v stranki SD nepremičninski mogotci, saj imajo v lasti kar 11 nepremičnin v velikosti 1.753,99 kvadratnega metra, ki jih je stranka dobila kot pravna naslednica Zveze komunistov Slovenije, je sicer pred časom poročal tudi spletni portal 24ur. Nepremičnine naj bi bile skupaj vredne več kot milijon evrov in pol.
Damjan Tomšič je na Twitterju že pred časom objavil dokument iz leta 1945, ki je bil namenjen dr. Milanu Lemežu. Na seznamu poleg Moškovičeve vile najdemo tudi Cekinov grad, ki je pripadal Adelini Kosler, njeni hčerki pa so očitno imeli namen odvzeti še dve nepremičnini, eno na Vošnjakovi in drugo na Dvoržakovi. Na spisku je še modernistična vila Pirkmajer, ki stoji na Vrtači, v njej je po vojni živel Boris Kraigher.
Nauk zgodbe:
"Če pogosto pišeš v Bruselj, ti iz Bruslja tudi odgovorijo."
Shalom! pic.twitter.com/zoTpGDGLSD
— Alojz Kovšca (@AlojzKovsca) April 15, 2021
Judovsko skupnost Slovenije je za Domovino spomladi komentirala, da je bil prevzem vile Moskovič izvršen sicer pravno legalno, vendar po načelih revolucionarnega prava povojne Jugoslavije, ker ne ustreza današnjem videnju pravičnosti. “Vrnitev premoženja Judov, ki so umrli v holokavstu in niso imeli dedičev, je razrešeno v večini evropskih držav razen na Poljskem in v Sloveniji. Republika Slovenija se uspešno izmika tem vprašanju dobrih 20 let,” so zapisali. Socialni demokrati so v odzivu dejali, da je njihova stranka ustanovljena na antifašistični in antinacistični tradiciji upora med 2. svetovno vojno in da gojijo globoko spoštovanje do žrtev holokavstva oziroma fašizma in nacizma. No, tega spoštovanja ni ravno opaziti, poleg tega pa so pozabili omeniti spoštovanje do žrtev še enega totalitarizma – komunizma. S to problematiko pa se očitno kaj dosti ne ukvarja niti predsednik Judovske skupnosti Slovenije, večkrat ga menda zasledijo na ljubljanskih protestih.
Sara Bertoncelj