Vsako leto Slovenijo od konca aprila pa do sredine maja zajameta vrhunec čaščenja propadlega komunističnega režima in epidemija rdečih zvezd. Že opažamo zastave osvobodilne fronte, postavljajo se jambori z rdečo zvezdo, vrstijo se proslave nostalgikov, ki se spominjajo komunističnih časov. Ena od takih proslav je bila v petek v Boču, kjer je bila ministrica za obrambo Andreja Katič ob “dnevu upora proti okupatorju” slavnostna govornica in je izjavila, da je to praznik “samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti, pri tem močno upam, da bitke na bojnem polju ne bodo več potrebne”. To upamo tudi mi, saj glede na negativne ocene s strani Nata Slovenska vojska ni sposobna za resno delovanje. Potem ko je Katičeva zagotovila denar za škornje, ki so začeli razpadati že po dveh tednih uporabe, je več vojakov utrpelo ozebline. Tega pa si ne želimo za naše vojake na bojnem polju.
Ministrica je v svojem govoru dejala, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah in preizkušnjah se je naš narod boril ter zmagoval. “To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice. Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi.” Govorila je tudi o dogajanju v okviru narodnoosvobodilnega partizanskega boja, kako so nas osvobodili oni. S tem je dejansko zanikala delež zahodnih in vzhodnih zaveznikov.
Potvarjanje zgodovine
Vemo, da partizani do leta 1945 niso dosegli niti ene zmage nad okupatorjem, bili so sami porazi in provokacije, zaradi katerih je večinoma umiralo lokalno prebivalstvo (Dražgoše). Šele ko so se Nemci in Italijani začeli umikati, so partizani začeli “osvobajati” razne zaselke in mesta. Ljubljana je bila osvobojena, ko so Nemci že razglasili umik. Mesta niti niso zagrizeno branili. Šele ko so partizanom umikajoči se okupatorji dali orožje (italijanski topovi), so lahko napadli protirevolucionarne sile na Turjaku in v Grčaricah ter jih premagali.
V nadaljevanju je ministrica Katič še dejala, da se dandanes zgodovinska dejstva o naši polpretekli zgodovini vse preveč potvarja in da, žal, slednja tudi mlajše generacije vse manj zanimajo. “Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost.” A ravno sama se je lotila potvarjanja zgodovine.
Torej po uradni verziji zgodovine, o kateri je govorila tudi ministrica, naj bi okupatorji med 2. svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor, in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa je bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodnoosvobodilna. “To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo,” pravi avtor knjige Mit o NOB Gregor Medvešek.
Boj proti okupatorju vs. boj za komunistično oblast
“Boj proti okupatorju” ter “narodnoosvobodilni boj” sta besedni zvezi, ki se stalno ponavljata pri opisovanju partizanskega boja in se večini ljudi ne zdita problematični. A za uporabo teh dveh besednih zvez stoji dejansko “boj za komunistično oblast”; vztrajno ponavljanje, kako so se komunisti in partizani “borili proti okupatorju”, pa ima namen prikrivanja te resnice.
Na koncu govora je ministrica za obrambo državljane “pomirila” in zagotovila, “da se nam ni bati za sedanjost in prihodnost, saj smo za domovino pripravljeni veliko narediti”.
A. G.