To, kar se dogaja v zadnjih letih na nacionalni televiziji (RTV SLO), presega vse meje dobrega okusa, torej etičnih in demokratičnih standardov. Protesti (desnih) gledalcev so upravičeni, zgražanja nad neobjektivnostjo novinarjev so logična in zato ni čudno, da so potem seje programskega svata, kakršni smo bili priča nedavno, takšne, kakršne so.
Tisti, ki spremljamo področje FDV-jevskega desanta na RTV SLO, smo že nekaj let zgroženi. V desantu se med drugim dogajajo tudi atentati na vse tiste tradicionalne družbene vrednote, ki nas vse skupaj delajo normalne. V tradicionalni družbi, katere temelj predstavljala (tradicionalna) družina, se je doslej ali pa vsaj nekoč dalo živeti. Sedaj pa je družba kontaminirana z marginalnimi skupinami (sumljivega porekla in čudne identitete), ki jih tvorijo ljudje, ki bi v resnici rabili psihoterapijo – zato da bi izničili oziroma nevtralizirali, torej pozdravili tisti patos, ki se je vanje naselil skozi otroštvo, torej skozi življenje v razdrtih oziroma disfunkcionalnih primarnih družinah.
Te skupine, katerih vodje oziroma ideologi so pogosto pravi psihopati, sedaj smetijo po družbi z raznimi ide(ologi)jami, od katerih je najnevarnejša ideologija feminizma, ki se pajdaši z LeGeBiTrovsko ideologijo. Evropski levo-liberalni anarhizem je kontaminiran in s feminizmom (enačenjem spolov), v zadnjem času pa tudi s t. i. multikulturnostjo, katere eksplozivna zmes je mešanje krščanstva in islama.
Zakaj je nevaren feminizem?
Feminizem je nevaren, ker uničuje tisto naravno feminilnost/ženstvenost žensk, ki je tako kompatibilna z moško možatostjo in zato tudi družbeno produktivna. V feminističnem desantu na družbo skozi medije – najpomembnejši medij je seveda RTV SLO – se atentat izvaja ravno na feminilnost, torej ženstvenost Žensk (v povezavi z možatostjo moških). Zato da bi razlikovali normalne Ženske od možatih/faličnih “moškinj”, kakor sem (pro)feministke poimenoval že pred leti, pišem o Ženskah z velikim “Ž”. Iz okolja, kjer prihajam (Zasavje), je kletvica “mat kurba” pogostejša kot pozdrav “dober dan”. In predlagam, da se to kletvico nadgradi oziroma nadomesti z “mat moškinja” ali pa “mat feministka”. Izraz feminizem in feministka mora postati slabšalnica, celo psovka/kletvica, če hočemo, da bodo feministke dokončno osmešene in osovražene – ker: tako res ne gre več naprej. Spomnimo se samo, kako so lansko leto prav feministke s peticijo dosegle, da so v Cankarjevem domu, ki mu direktoruje (njihova) Uršula Cetinski, odpovedali festival normalnih, torej feminilnih/ženstvenih Žensk Femme Féminité.
Vse te profeministične “moškinje” so preplavile domala vse (leve) medije – vključno z RTV SLO – in v goste, na intervjuje in razna omizja se vabijo same v feminizem ujete gostje. Groza je toliko večja, ker vse te falične FDV-jevske lovke (do)sežejo tudi moške novinarske (in uredniške) glave. Eden glavnih feministov na RTV SLO je Dražen Dragojević, ki že dolga leta svoje oddaje – v mislih imamo sedaj Panoptikum (tisti, ki je bil na sporedu 12. maja, je bil prav psihotičen) – vabijo samo enako/isto misleče gost(j)e. Absurd je toliko večji, ker je bila oddaja pred štirimi leti zasnovana kot pluralna in ne enoumna. V svojem zadnjem Panoptikumu je voditelj gostil štiri feministične enoumnice, ki so hotele gledalcem na vsak način dopovedati, kako spodletelo je, če se v družbi zadrži oziroma ponovno vzpostavi (zdrav) patriarhat, namesto da bi bil feminizem vodilna ideologija (»gender mainstreaming«). Patriarhat je ime za (med)spolno družbeno-družinsko ureditev, v kateri navidezno dominira pravi (simbolno nekastrirani) moški – njemu pa iz ozadja s svojo željo v resnici »ukazuje« normalna Ženska, česar zaslepljene feministke – v objemu (nezavednega) zavidanja penisa – seveda ne vidijo. Ženska v patriarhatu v resnici seveda nima tako obrobne vloge – ker: onstran ženske se (za moškega) vselej nahaja infantilna mati; in pravi/normalen moški se v resnici ne more ubraniti diktatu Ženske želje. V patriarhatu in tudi v nekakšni repatriarhalizaciji družbe je Ženska vselej tista, ki moškemu diktira željo in mu subtilno, po ovinkih – skozi nezavedno – ukazuje.
V Dragojevićevem Panoptikumu je (spet) enoumno “blestela” (in se po svoje smešila) Eva D. Bahovec – slovenska oproda “njenega veličanstva” Simone de Beauvoir – ki je med številnimi nebulozami predlagala, da bi se (že) deklicam v 3. razredu (že) pralo možgane s feminizmom, torej teorijo (enakosti) spolov, z “gender mainstreaming”. Za tiste, ki vemo, kako anatomija genitalij skozi Ojdipov in kastracijski kompleks determinira oba spola, družino in družbo, je to grozljivo. Naj vas opomnim, da se je ta ista Eva D. Bahovec skupaj z Ljubico Marjanović Umek v zadnji nacionalni kurikularni prenovi (pred skoraj dvajsetimi leti) odkrito zavzemala, da bi se moralo deklice in dečke že v vrtcu izenačiti – tako da bi se deklice na silo, torej po kurikularnem diktatu, igrale tekmovalne in konstrukcijske igrice, dečki pa bi zasedli t. i. igralne kotičke, kjer bi gospodinjili, kuhali in previjali dojenčke.
Feministke na RTV
Ta spodletelo psihotična oziroma psihopatska ideologija se brez opozicije po družbi širi ravno s pomočjo RTV SLO in celotne leve politike. Če ob vsem tem dodamo, da je zadnji Panoptikum gostil tudi Darjo Zaviršek, eno tistih FSD-jevk, ki stojijo v ozadju kalvarije “velenjskih dečkov”, ki sta bili nedavno na silo – po diktatu velenjskega CSD-ja – odvzeta dedku in babici ter pahnjena v rejo k neznanim rejnikom, potem lahko dokončno spoznamo, kako enoumno so koncipirana Dragojevićeva panoptična omizja. Svetlana Slapšak pa je ena tistih feministk, ki so “norele”, ko je na decembrskem referendumu padla novela ZZZDR. Po njenem “ponorelem” mnenju “je imela od izida referenduma koristi samo majhna skupina tretjerazredni političnih dobičkarjev”. Zelena in mlečnezoba blondinka Manca G. Renko je omizje bolj krasila – kljub temu da bi jo Eva D. Bahovec utopila v žlici vode, ker je v nekem časopisnem prispevku (Delovi Pogledi) v zvezde premalo kovala njuno Simone de Beauvoir in njeno feministično biblijo Drugi spol.
Če odmislimo dnevna poročanja in omenimo še nedeljske intervjuje in gost(j)e, ki lahko tam spregovorijo na “posebno povabilo”, potem se naš obup lahko stopnjuje do groze. Feministke in LeGeBiTrovci so v teh intervjujih redni gostje – posebno v kakšnem predreferendumskem času (Milica Antić Gabar, Barbara Rajgelj, Miha Lobnik …). Štefančičevega Studia City kot kulminacije brezopozicijskega enoumja nacionalne televizije niti ni treba omenjati. Izjema v RTV-jevskem brezopozicijskem enoumju so včasih morda oddaji Tarča in Odkrito, pa tudi v kakšnih Odmevih je včasih mogoče slišati celo različna, torej kritično nasprotujoča si mnenja. Bodimo iskreni: izjema so seveda tudi (zgodovinarski) Pričevalci.
Zato bi v sklepu – v dobro naroda, države in politike – toplo priporočal, da se z nepluralnostjo na nacionalni RTV SLO prekine. Ne sme se dogajati, da nek nacionalni, proračunsko financiran medij širi le eno(umno) – tokrat pač levo – ideologijo. Pobuda, naj se naročnina za RTV zaradi nepluralnosti in brezopozicijskega enoumja, ne plačuje, je kar legitimna. Škoda je le, da trendu oziroma stanju (leve) enoumnosti ni (bil) kos niti generalni direktor Marko Filli; pod poveljstvom kakšne Nataše Pirc Musar pa bi bilo stanje na RTV SLO verjetno še slabše.
Roman Vodeb