Evropa ne bo združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne tragične zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. To je zlasti poduk vsem slovenskih komunistom in njihovim ideološkim dedičem, ki si resnice o zločinskosti komunizma še vedno niso priznali, s tem pa sprejeli dejstva, da si žrtve prek 700 morišč in tiste, ki so pozneje trpele po zaporih in na Golem otoku itd., zaslužijo dostojen pokop, spoštovanje in priznanje njihovega strahotnega trpljenja.
Obenem so zapisali, da bo Garda slovenske vojske v imenu Vlade Republike Slovenije ob 17. uri položiti vence pred spominsko ploščo pred ameriškim veleposlaništvom na Prešernovi 31, pred zaporniškimi celicami na Beethovnovi 3 in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Kot so še sporočili na spletni strani Vlade RS, pa se bo konferenca z naslovom “Navidezna sprava” odvijala v prostorih državnega sveta. V popoldanskem času pa ob polaganju vencev pričakujemo še sv. mašo za žrtve v ljubljanski stolnici z nagovorom dr. Staneta Grande.
Ob tem je predsednik vlade Janez Janša izpostavil ključni problem slovenskega prostora na tem občutljivem področju – da del slovenske družbe in politike ne želi priznati, da je bil komunizem zločinski sistem: “Priča smo masovnemu zanikanju in posledic same narave komunističnega režima. V parlamentu imamo stranke, ki ta režim prikazujejo kot nekaj, kjer ni bilo nič slabega, ena od strank pa celo daje ta režim kot primerjalni model, kako naj bi se država razvijala v bodoče,” ob čemer je imel v mislih skrajno Levico, ki zagovarja t. i. socializem za 21. stoletje.
Znano je, da sta bili leta 2009 sprejeti dve resoluciji, ki sta obsodili totalitarizem. Prva aprila v evropskem parlamentu, ki so jo evroposlanci, vključno s slovenskimi, podprli skoraj plebiscitarno, z izjemo manjše skupine levičarjev. Druga pa julija v parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), tudi z veliko večino in ob protestu le manjšega števila levo usmerjenih parlamentarcev. Pri obeh resolucijah so bili pobudniki in predlagatelji iz vzhodnoevropskih in baltskih držav, spodbujeni z dvema pomembnima obletnicama. Prva je bila ob 20. obletnici padca berlinskega zidu.
Evropa ne bo združena, če ne bo priznala nacizma, fašizma in komunizma kot skupne tragične zapuščine
Druga pa je bila ob 70. obletnici podpisa sramotnega sporazuma Ribbentrop-Molotov, ki je Hitlerju in Stalinu omogočil osvajalske pohode po vzhodnoevropskih in baltskih državah, in s tem zanetil drugo svetovno vojno. Obe resoluciji sta bili sprejeti v obliki priporočila z namenom, da bi z obsodbo totalitarnih zločinov prejšnjega stoletja sooblikovali novo evropsko zavest, ki naj bi zrasla iz spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ter s tem privedla do sprave med sprtimi stranmi v preteklosti. Ob tem je bilo posebej izpostavljeno, “da je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope, v srednje- in vzhodnoevropskih državah pa so izkusili tako nacizem kot komunizem”.
Po mnenju resolucije “Evropa ne bo združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne tragične zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju”. To je zlasti poduk vsem slovenskih komunistom in njihovim ideološkim dedičem, ki si resnice o zločinskosti komunizma še vedno niso priznali, s tem pa sprejeli dejstva, da si žrtve prek 700 morišč in tiste, ki so pozneje trpele po zaporih in na Golem otoku itd., zaslužijo dostojen pokop, spoštovanje in priznanje njihovega strahotnega trpljenja.
Domen Mezeg