Okrogli jubilej praznuje Milan Kučan: Človek, ki mu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija

Datum:

Milan Kučan, vsaj v določenem obdobju najbolj vpliven slovenski politik, danes praznuje svoj okrogli jubilej, in sicer osemdesetletnico. Svojo politično pot je zaključil leta 2002, ko je končal svoj drugi zaporedni mandat predsednika Republike Slovenije. A mnogi so mnenja, da se je njegov vpliv v slovenskem prostoru obdržal še do danes, pa četudi rad poudarja svoj status upokojenca. Na koncu se vedno izkaže, da ima ta upokojenec velik vpliv na politični, gospodarski in medijski prostor v Sloveniji, ne glede na to, ali je v ospredju ali v ozadju.

Milan Kučan se je rodil pred 80 leti na današnji dan, in sicer v prekmurski vasi Križevci, ki stoji tik ob slovensko – madžarski meji. Odraščal je v sedemčlanski učiteljski družini, kjer se je že kot otrok srečal s komunističnimi vrednotami.  Kot “komunističen, morda socialističen” Kučan v Repetovi biografiji opisuje sistem vrednot, ki ga je bil deležen z odraščanjem v prekmurski učiteljski družini, kjer sta bila mati in očim, tudi povojna aktivista, “vsa iskreno predana tistemu, v kar sta verjela.” Njegov pravi oče je sicer kot partizan padel leta 1944 v Srbiji. A ker je odraščal v protestantskem okolju, sam opaža, da se je vanj vtisnilo tudi nagnjenje h konservativnemu ohranjanju danega. Politično se je formiral kot pripadnik povojne generacije komunističnih politikov, in se s pomočjo svoje izobrazbe počasi začel vzpenjati po lestvici partijske hierarhije in republiških organov. Leta 1964 je namreč diplomiral na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V Zvezo komunistov je stopil že prej, pri 17 letih. Že v mladih letih je prevzemal vse pomembnejše in odgovorne dolžnosti v slovenskem in tudi jugoslovanskem političnem življenju. Tako je že leta 1968 postal predsednik ZMS, leto kasneje pa je postal član sekretariata CK ZKS. Nato je postal sekretar republiške konference SZDL, kamor naj bi ga nekako pripeljala omahljivost do Staneta Kavčiča in “liberalizma”. Leta 1978 je postal predsednik slovenske Skupščine (SRS). Božo Repe je za Delo zapisal, da se je Kučan največje previdnosti naučil v funkciji člana predsedstva CK ZKJ v Beogradu. To je bila, po njegovih besedah, svojevrstna politična šola, ki je kasnejši Demosovi politiki niso bili deležni. Janez Kocijančič je pojasnil, da se je tam tekmovalo na nož in bilo težji boj, kot v konkurenci političnih strank. To funkcijo je zapustil po štirih letih, torej leta 1986.

Ključna prelomnica v Kučanovi karieri je bila funkcija predsednika Predsedstva CK ZKS, na čelo slovenskih komunistov je prišel leta 1986, kar je istočasno pomenilo tudi odcepitev od Franceta Popita, Vojana Rusa in Vinka Hafnerja. Kučan je vodil strujo “pragmatikov”, ki jih je motilo Popitovo ali Rusovo moraliziranje, da se komunist ne sme okoriščati, pragmatiki pa so pripravljali transformacijo v nov razred kaviar kapitalistov, ko naj bi s svojimi kadri zasedli ključne pozicije v gospodarstvu in polastninili državno lastnino. Slovenija je v prelomno leto 1988 vstopila z željo in voljo po spremembah. Na eni strani je bila vedno bolj artikulirana opozicija, na drugi pa oblast, ki niti ni dobro vedela, kam jo bodo reforme pripeljale. Vse to je seveda treba postaviti v kontekst vedno hujše krize v Jugoslaviji in hkrati vedno večjega pritiska Beograda. V času Kučanovega vodenja ZKS je spomladi 1988 prišlo do afere JBTZ, ko je ravno slovenska Služba državne varnosti (SDV) aretirala tedanjega kolumnista tednika Mladina in kandidata za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) Janeza Janšo. SDV je Janšo tudi izročila Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki ga je skupaj s podčastnikom JLA Ivanom Borštnerjem, novinarjem Mladine Davidom Tasićem in urednikom Mladine Francijem Zavrlom postavila na ljubljansko vojaško sodišče. Mnogi so verjeli, da slovenska oblast kazni ne bo izvršila, a se je žal zgodilo drugače. In od tu naprej, gre Kučanova zgodba malo po svoje, odvisno od strani, ki jo predstavlja oziroma pripoveduje.

Majniška deklaracija in Temeljna listina Slovenije
Nastajajoča opozicija maja je 1989 predstavila Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Koordinacijski odbor, v katerem je bil tudi Janez Janša, je že 23. marca pripravil osnutek in ga poimenoval Deklaracija o slovenski narodni volji 1989, osnutek pa so potem nekajkrat popravili in preimenovali. Izkazalo se je, da oblast oziroma politične organizacije kot je ZK, Zveza borcev in sindikati niso videli razloga, da bi se deklaracija sprejela. Konec marca je potem Dimitrij Rupel pripravil Slovensko deklaracijo 1989. Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza, Kmečka zveza in Odbor za varstvo človekovih pravic so bili za to, da se sprejme Ruplova verzija, Jože Smole pa je bil mnenja, da je Ruplov osnutek nesprejemljiv, predvsem točka, ki je navajala, da bomo kot samostojna država sami odločali v meddržavnih povezavah, bodisi z južnoslovanskimi narodi, bodisi z evropsko skupnostjo. Še isti dan je potem nastala Majniška deklaracija, ki jo je Tone Pavček prebral na protestnem shodu v podporo četverici in proti obsodbi, da mora Janša v zapor. Temeljna zahteva deklaracije je bila, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.

Na seji je predsedstvo CK ZKS deklaracijo zavrnilo, njeni podpisniki pa so se morali zagovarjati. Odgovor takratne oblasti v socialistični Sloveniji, katere del je bil Kučan, je bila objava Temeljne listine Slovenije 1989. Zagovarjala je stališča, da se suverenost ne da graditi samo na slovenskem narodu, rešitve pa je iskala v okviru jugoslovanske federacije. Podpisali so jo ZKS, SZDL in sindikati.

Samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija
Podobno velja tudi za čas slovenske osamosvojitve. Nekateri Kučanu namreč pripisujejo pri tem pomembno vlogo in ga označujejo kot nekakšnega očeta slovenskega naroda, brez katerega osamosvojitev praktično ne bi bila mogoča, spet drugi pa pričajo o tem, da Kučan ni bil goreč privrženec slovenske osamosvojitve in si je želel ostati, v sicer  nekoliko spremenjeni, Jugoslaviji. Kučan je tudi sam povedal, da Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija. Repe je sicer v Kučanovi biografiji zapisal, da je bil Kučan v času najbolj intenzivnih priprav na osamosvojitev, zlasti z Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem in Dimitrijem Ruplom povezan celo tesneje kot z ideološko bližnjima članoma predsedstva Cirilom Zlobcem in Matjažem Kmeclom. Seveda je bil v navezi z Janšo in Bavčarjem, a predvsem po funkciji, kar pomeni, da so pač morali sodelovati. Da bi bil Kučan z zgoraj naštetimi tesno povezan, pa je – milo rečeno -precej vprašljivo.

Foto: Twitter

Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan
Aprila 1990 je bil Milan Kučan na prvih demokratičnih neposrednih večstrankarskih volitvah izvoljen za predsednika predsedstva republike Slovenije, kolektivnega organa takrat še republike socialistične Jugoslavije. V drugem krogu je premagal kandidata Demosa Jožeta Pučnika. V njegovi biografiji, ki jo najdemo na spletu piše, da se je opredelil  za nestrankarsko delovanje, si prizadeval za čim večje soglasje med političnimi silami in deloval za nacionalno spravo. Decembra istega leta, so se Slovenci na referendumu odločali za državno osamosvojitev. Za samostojno Slovenijo se je odločilo 88,2 odstotka od skupaj 93 odstotkov državljanov, ki so se udeležili referenduma. “Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan,” so se glasile najbolj znamenite besede Milana Kučana, ko je na slavnostni večer junija 1991 Slovenija proslavila samostojnost, na ulicah pa so se že pomikali tanki jugoslovanske armade, ki je začela agresijo na Slovenijo.

15. maja 1990, je komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe (TO) Ivan Hočevar na podlagi ukaza generalštaba JLA izdal ukaz o razorožitvi slovenske TO. Njeno orožje so morali iz skladišč TO prenesti v skladišča JLA. Predsedstvo Slovenije je sicer sprejelo ukaz o prepovedi izvršitve Hočevarjevega ukaza,  a ga je objavilo šele 18. maja, zaradi česar je bil Kučan deležen očitkov, da zaradi zavlačevanja ni preprečil razorožitve, padali pa so tudi očitki o veleizdaji.

Februarja 1991 je bil Kučan eden izmed podpisnikov Deklaracije za mir, ki je zagovarjala demilitarizirano Slovenijo. Kritiki so to deklaracijo označili kot zahtevo za enostransko razorožitev Slovenije. Jeseni 1991 je bil Kučan predstavnik Slovenije na mirovni konferenci o nekdanji Jugoslaviji, ki je potrdila pravico jugoslovanskih narodov do samoodločbe s stališčem, da je nekdanja skupna država razpadla in lahko njene nekdanje republike svobodno odločajo o svoji državnopravni prihodnosti. Vodil je delegacijo Slovenije, ko je leta 1992 postala članica Organizacije združenih narodov. Vodil je Slovenijo tudi po spremembi slovenske ustave, v obdobju 1992 – 2002, kot predsednik republike. Na prvih neposrednih volitvah v samostojni Sloveniji leta 1992 je bil izvoljen na državljanski listi s 64 odstotki glasov v prvem krogu in potem ponovno leta 1997, prav tako na državljanski listi s 55,54 odstotki glasov v prvem krogu.

Človek z velikim vplivom, tudi na slovenske medije
Po podatkih iz objavljenih depeš ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, ki jih je pred leti razkril Wikileaks, je Janez Drnovšek, ki je Kučana zamenjal na mestu predsednika države, leta 2005 v pogovoru s takratnim ameriškim veleposlanikom Thomasom Robertsonom, Kučana označil kot človeka, ki je imel velik vpliv na slovenske medije. O tem nekako priča že dokument iz leta 1957, ki je pravzaprav zabeležka razgovora o ustanovitvi skupine za psihološko-propagandno aktivnost. Mitja Ribičič je poudaril političen značaj te skupine in predlagal, da bi skupino vodil Milan Kučan. Iz tega dokumenta je razvidno, kako velik pomen sta partija in SZDL dajali propagandi in nadzoru nad mediji, komunističen podmladek nekdanje družbeno-politične organizacije pa ohranja ta nadzor nad mediji še danes. Če naštejemo le nekaj Kučanovih osebnih prijateljev, mnogi med njimi so tudi člani Foruma21 in ključni odločevalci v medijih, kot na primer Stojan Petrič, ki je na Delo leta 2003 najprej vstopil kot lastnik Pivovarne Laško, ki jo je vodil Tone Turnšek. Leto kasneje je bil Turnšek ustanovni član Kučanovega Foruma 21. Nadalje lahko sem prištejemo še Bojana Petana (Večer in Dnevnik), Pavla Vrabca (Pro Plus s POP TV in kanalom A), Mitjo Repovža (Mladina), Martina Odlazka (številni spletni in tiskani mediji), prijateljuje pa tudi z večino  članov Programskega sveta RTV Slovenija, preko katerih ima vpliv na uredniško politiko in izbor urednikov v javnem mediju. Ob upokojitvi, je Kučan leta 2004 ustanovil društvo Forum 21, o katerem se je konec prejšnjega leta pojavila informacija, da se ukinja.

Upokojen politik ali stric iz ozadja?
A s Kučanovo upokojitvijo se njegovo delovanje na politični sceni še ni končalo. Oktobra 2011 je podprl ljubljanskega župana Zorana Jankovića, in sicer v sklopu skupine znanih Slovencev, ki so jim v nekaterih medijih nadeli vzdevek romarji na Magistrat. Jankovića so  pozvali, naj tistega leta sodeluje na predčasnih volitvah, kar je tudi storil in s svojo stranko zmagal. Vendar pa potem ni zmogel sestaviti vlade.

Približno tako je bilo, da,” je pred leti odgovoril Borut Pahor na novinarjevo vprašanje v predsedniškem soočenju na POP TV. Vprašanje se je namreč  glasilo: “Proti koncu vlade, ko so vas rušili Golobič, Kresalova in vsi ostali, je prišel do vas Milan Kučan in dejal, gospod Pahor, za vas je bolje, da odstopite, namesto predsednika vlade bomo postavili Zorana Jankovića. Drži ali ne drži?” Na ta Pahorjev komentar je potem Kučan odgovoril, da je res Borutu Pahorju prišel povedat, da se bo pridružil pobudi pokojnega dr. Franceta Bučarja, ki je, razočaran nad vodenjem koalicijske vlade Boruta Pahorja, zbral skupino uglednih ljudi, da bi prepričali ljubljanskega župana Jankovića, naj kandidira na državnozborskih volitvah. “To ni bilo dejanje nekoga iz ozadja, pač pa moj odkrit pogovor z Borutom Pahorjem,” je pojasnil Kučan.

Sara Bertoncelj

Sorodno

Zadnji prispevki

Grčijo sta v razmiku minute stresla dva močnejša potresa

Danes zjutraj sta Grčijo prizadela dva močna potresa, močnejša...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...