Objavljamo pismo pretepene, s krvjo oblite, zadavljene in v lasten grob zakopane Ivanke Novak, sorodnice frančiškanskega patra Stanislava Škrabca, našega največjega jezikoslovca 19. stoletja. Partizani so jo ugrabili, pretepali in jo prisilili, da si izkoplje svoj grob, kamor so jo zadavljeno in nosečo odvrgli. Otroku, ki je umiral v njej, je pred smrtjo napisala do solz ganljivo pismo.
28. maja 1942 so v Sodražico, kjer je delala kot učiteljica, prišli partizani. V večernih urah, ko je učiteljica Ivanka prečkala glavni trg, so jo ustavili in jo pričeli javno zasliševati. Najprej so jo pretepli, nato pa postavili pred zbrano množico ljudi. ”Tovariši komisarji” so jo izpraševali, zakaj je ob pomoči svojega moža Franca Novaka širila in vplivala na nezadovoljstvo ljudi z Osvobodilno fronto. Nekaj dni pozneje, 3. junija istega leta, pa so partizani vstopili v njeno hišo. Pred hišo so postavili stražarje, njo pa zadrževali v njej. Več dni je ni smela zapustiti, v sobi pa so jo pretepali do krvi. Nato so jo, vso pretepeno in krvavo, zagrabili in odpeljali v partizanski tabor.
Morilci so učiteljico Ivanko odvedli v gozd. Ko so prispeli na določeno mesto, so ji ukazali, da mora sama izkopati svoj grob. Rotila jih je, naj jo pustijo pri življenju. Bila je noseča in prosila je za življenje. Pred smrtjo je želela samo roditi svojega otroka, za to, kar bodo storili z njo pozneje, ji ni bilo mar. Otroka si je želela bolj kot vse na svetu, pričakovala ga je z velikim veseljem in blagoslovljenimi željami. Bil je plod njene ogromne ljubezni, v kateri sta živela z njenim možem Francom. A grobijanov njena ganljiva pripoved ni zanimala. Grozili so ji ter jo silili, da, z otrokom v sebi, koplje svoj grob. Kopanje lastnega groba je bilo njena poslednja nočna mora, trajalo pa je pozno v noč.
Najprej so jo zadavili, nato pa truplo z živim otrokom vrgli v grob, ki si ga je skopala sama
Partizani so jo zadavili, njeno truplo pa so, skupaj z živim otrokom, ki je bil v njem, vrgli v plitvo luknjo, ki jo je izkopala, poroča spletna stran Komunistički zločini. Mimo njenega groba je kasneje stopal lastnik zemljišča, nakar je zagledal del oblačila, ki je gledal iz zemlje. Ker je bil grob zelo plitek, je samo potegnil za kos obleke in z roko odstranil nekaj vrhnje zemlje. Zagledal je izmaličeno truplo učiteljice Ivanke, ki je pri sebi imela nalivno pero in napol uničeno pismo. Izkazalo se je, da je mučenica pred smrtjo, v svoji sobi na papir zapisala poslednje besede. Namenila jih je svojemu še nerojenemu otroku, ki ga ni nikoli spoznala.
V pismu je pred svojo smrtjo zapisala:
“Še nekaj ur in mojega življenja bo konec. O bog, o žalostna mati, mati moja! Veš, da umiram nedolžna, tako kot je umrl tvoj sin. O moj otrok, moj nežni angel! Kako bi si želela videti tvoje nasmejano lice, ki bi me tako razveselilo. O moj otrok, moj nežni beli cvet! Nikoli ne bom mogla videti tvojih belih ročic. Nikoli mi ne boš mogel vrniti nežnih objemov. Nikoli te ne bom mogla stisniti k svojemu srcu, čeprav si tako blizu njega. Nikoli, moj otrok! Tam nekje v objemu gozda bo najin dom, ki ga bo krasilo pomladno sonce.
Nikoli ti ne bom mogla peti uspavanke. Za vedno bom tvoja postelja, čeprav hladna in trda. Uspavanko ti bodo pele veje, ki visijo nad nama. Ti samo mirno spi, otrok moj! Vedno boš blizu mojega srca, ki te neizmerno ljubi, a te kljub temu pred smrtjo, ki te čaka, ne morem rešiti.
Ti samo mirno spi. Ne moreš slutiti, kaj te čaka. Z mano boš umiral, tako kot bom umirala jaz, s teboj v mislih. Takrat bo konec najinega stradanja, najinih muk in najine borbe. Skupaj bova odšla proti Bogu. Ko sem te prvič začutila v svojem trebuhu, ko sem začutila tvoj nemir, sem pričela sanjati, kako te bom prvič peljala k Bogu, v Božjo bližino, ko te bo oblila krstna voda. Na žalost te bo oblila moja kri. Krščen boš z materino krvjo, polno ljubezni. Gledala sem te, kako se prvič klanjaš Kristusu v hostiji. Na žalost. Moje telo bo kmalu postalo ciborij. Ti moj otrok, jaz pa hostija v njem.
Iz mojega ciborija te bo vzela roka, polna ljubezni, ki te bo položila v svoje božansko srce … Takrat te bom, moj otrok, prvič videla, o moj nežni angel, takrat bom zagledala tvoje lice. Takrat boš prvič videl svojo mater in prvič boš mi rekel: O, mama!”
Ivanka Novak
A. L.