Socializem je sistem, kjer bi v Sahari slej ko prej začelo primanjkovati peska.
Dvajseto stoletje je bilo rdeče, stoletje vzpona in padca socializma. Rdeči oktober 1917 je napovedoval svetovno revolucijo in čeravno se ta ni zgodila, se je socialistični sistem po 2. svetovni vojni na konicah sovjetskih bajonetov vzpostavil v Vzhodni Evropi, Sovjetska zveza pa je postala zgled državam v Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Velika gospodarska kriza 1929/33 je spodkopala vero v tržni sistem in kazalo je, da bo prihodnost rdeča. Sredi stoletja so bili, če parafraziram Miltona Friedmana, skoraj vsi socialisti. Razmah socialne države na Zahodu je napovedoval, da se bodo tržna gospodarstva v skladu z Langejevo tezo o konvergenci sistemov evolutivno preoblikovala v socialistična. Nič od tega se ni zgodilo. Leto 1989 je s simboličnim padcem berlinskega zidu pomenilo zgodovinsko ovržbo socializma. Za njim ostaja težko predstavljivo gospodarsko opustošenje in nekaj sto milijonov človeških žrtev.
Socializem ne more delovati in ne deluje, ker je osnovan na napačnih predpostavkah. Tako ontoloških kot epistemičnih. Ludwig von Mises in Friedrich von Hayek sta v okviru t. i. razprave o socialistični kalkulaciji, ki je potekala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, podala uničujočo kritiko socializma. Von Mises je izpostavil problem odsotnosti zasebne lastnine produkcijskih sredstev in s tem nezmožnost izračuna cene kapitala. Z zasebno lastnino in profitnim motivom v tržnem sistemu je povezan problem spodbud. Socialisti predpostavljajo, da so angelska bitja, gnana s sočutjem, ki namesto zasebnega uresničujejo javni interes. Kapitalizem naj bi bil sistem, ki s spodbujanjem pohlepa kvarno vpliva na človeško nrav. Zabloda. Pohlep je univerzalna človekova lastnost, ki jo mora družbenoekonomski sistem upoštevati kot dejstvo. To ne pomeni, da je pohlep, kot se je pridušal antijunak Gordon Gekko v kultnem filmu Walstreet, dober – “Greed is good”. Ne, pohlep ni vrlina, ima pa lahko dobre posledice. Bistvena razlika. Nevidna roka trga ob pomoči vidne noge pravne države je tista, ki lahko zagotovi, da se zasebni grehi pohlepa preoblikujejo v javno dobro. Podjetniki v takšni zastavitvi postanejo dobrotniki družbe, ki potrošnikom zagotavljajo dobrine in storitve, plačujejo davke in zaposlenim izplačujejo plače. Von Mises je pravilno ugotavljal, da socializem te ključne junake tržne družbe likvidira in njihovo funkcijo nadomesti z birokracijo.
Še bolj poguben od von Misesovega ontološkega argumenta proti socializmu je von Hayekov epistemični argument. Tržni sistem se v svoji alokacijski funkciji zanaša na cenovni mehanizem. Cene so signali, ki implicitno vsebujejo vse podatke o produkcijskih funkcijah in funkcijah povpraševanja. Za socialiste je cenovni mehanizem neracionalen, zato ga nadomeščajo s centralnoplanskim sistemom. Ta naj bi bil z alokacijskega in distributivnega vidika večvreden. Iluzija. Centralno planiranje temelji na sinoptični zablodi, da je mogoče vse ekonomsko pomembne informacije zbrati na enem mestu, v centralnoplanskem organu. No, danes vemo, da zahteve reševanja ekonomskih problemov daleč presegajo umske sposobnosti socialistov. Njihova domišljavost je osupljiva ob prepričanju, da trg in podjetnike lahko zamenja partijska birokracija.
Smrt socializmu, svobodo posamezniku!
Bernard Brščič