“Tako stanje, kakorkoli obrnete, je razdiralno za ugled slovenskega sodstva. Izničuje zaupanje javnosti vanj ter s tem sodstvu zbija vso avtoriteto. Če pa bi se izkazalo, da so bila medijska namigovanja celo resnična, pa bi imeli opravka z nezaslišanim pravnim škandalom, ki mu tudi v Sloveniji, kjer smo domala vajeni že vsega, še ni bilo para. Tak razplet bi namreč pomenil, da v vseh zadevah, v katerih je sodil zadevni sodnik, ni bila zagotovljena pravica do zakonitega sodišča,” je glede dvomov o izobrazbi sodnika Branka Masleše na portalu Ius-Info komentiral redni profesor za evropsko pravo dr. Matej Avbelj in poudaril, da bi bile pravne posledice, tudi sledeč novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice na tem področju, izjemno škodljive, domala nepopravljive tako v subjektivnem kakor tudi v objektivnem smislu.
Prof. dr. Matej Avbelj se je ukvarjal s temo o nedopustnih napadih na sodnike – ob tem pa poudaril, da so po drugi strani brez dvoma dopustne prepričljive “ad personam” kritike sodnikov zaradi domnevnega pomanjkanja strokovnosti ali okrnjenosti njihove integritete. “Take kritike je treba dopustiti, ker se z njimi zagotavlja nadzor javnosti nad sodno vejo oblasti. Po drugi strani pa mora tako prizadeti sodnik imeti odprte vse institucionalne in medijske kanale, da na tovrstne kritike lahko prepričljivo odgovori,” je izpostavil. Dodal je tudi, da so medijska namigovanja glede veljavne pravne izobrazbe in pravosodnega izpita vrhovnega sodnika Branka Masleše za strokovnost sodnika in njegovo profesionalno integriteto izjemno škodljiva – ker pa gre v tem primeru za nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča, pa so tudi “naravnost uničujoča za integriteto slovenskega sodstva kot celote”.
Pričakovali bi torej, da se bodo na tovrstna medijska namigovanja, sploh če so lažna, nemudoma odzvali tako prizadeti sodnik, vrhovno sodišče, kakor tudi sodni svet ter javno pokazali vsa potrebna dokazila, s katerimi se lahko ovrže vsakršen dvom, je še poudaril Avbelj, ki meni, da bi to moralo biti povsem samoumevno. “Vsak sodnik ima svojo personalno mapo in vsak sodnik je moral za izvolitev predložiti vsa predpisana dokazila. Glede tega mora obstajati vseživljenjski arhiv. Tega se odpre, pokaže dokumente in zadevo spravi z mize. Toda ne. Prizadeti sodnik in Vrhovno sodišče so se odzvali na način, ki ga je celo tradicionalno zadržani sodni svet označil za neustrezno in neprimerno komunikacijo. In pri tem je, vse do 21. januarja, tudi ostalo. Javnost, strokovna in laična, po mesecu dni še vedno ne ve, ali je v Sloveniji sodil sodnik, ki to sploh ne bi smel biti, pa je postal celo predsednik vrhovnega sodišča,” je bil kritičen pravnik, ki zavzema stališče, da slovensko sodstvo in njegov krovni samoupravni organ ne bi smela dopustiti niti dneva, kaj šele meseca, za dvom o tem, ali je v Sloveniji kaj takega res mogoče.
V četrtek je potekala seja sodnega sveta, na kateri naj bi se razčistilo vsaj kakšno od vprašanj glede izobrazbe oziroma pravosodnega izpita Masleše, prav tako naj bi razjasnili podobno situacijo glede sodnice Jasminke Jaše Trklja. Danes smo v zvezi z medijskimi objavami glede veljavnosti potrdila o opravljeni diplomi in pravne veljavnosti potrdila o opravljanem pravosodnem izpitu vrhovnega sodnika svetnika Branka Masleše končno prejeli stališče, ki pa pravi, da Sodni svet v tem primeru pravzaprav nima nobene pristojnosti – niti za preverjanje izpolnjevanja formalnih pogojev kandidatov za sodniško mesto, ko gre za izbirne postopke, ki so pravnomočno že zaključeni, niti za presojanje verodostojnosti in pristnosti listine, ki naj bi dokazovala doseženo stopnjo izobrazbe (potrdila o diplomiranju). Enako naj bi veljalo za presojanje pravne veljavnosti potrdila o pravosodnem izpitu, ki ju je ob svoji kandidaturi na sodniško mesto predložil Branko Masleša kot kandidat za sodnika.
S tem, ali je pri nas veljaven pravosodni izpit, opravljen v BiH, se sodni svet ni ukvarjal
Da sodni svet nima pristojnosti za preverjanje in presojanje glede pravne veljavnosti potrdila o pravosodnem izpitu, so zapisali tudi v primeru sodnice Trklje, ki je pravosodni izpit opravila leta 1987 v Sarajevu. Poročali smo že o več sodbah vrhovnega sodišča, po katerih je s pravniškim državnim izpitom izenačen le pravosodni izpit, opravljen skladno s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa skladno s predpisom druge republike nekdanje SFRJ. A sodnemu svetu se očitno zdi dovolj, da so leta 2006 kandidatko na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču pač predlagali in jo na to funkcijo nato tudi izvolili. Sodni svet je torej v tem izbirnem postopku zavzel stališče, da je kandidatka Jasminka Jaša Trklja izpolnjevala vse pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, kot jih je določal tedaj veljavni zakon o sodniški službi (ZSS), torej je izpolnjevala tudi splošni pogoj, da je opravila pravniški državni izpit.
Spomnimo, vrhovno sodišče je Masleševo diplomo s pravne fakultete v Sarajevu že pred časom objavilo, vendar je bilo brez pečata. Na vprašanje, zakaj na diplomi ta manjka, niso nikoli odgovorili. Tudi nekatere druge podrobnosti kažejo na to, da ne gre za originalno diplomo, zato so se v javnosti glede njene verodostojnosti pojavili še dodatni dvomi. Nekateri so celo mnenja, da bi Masleša moral pokazati indeks opravljenih izpitov, če se je že originalni izvod diplome morda izgubil ali pa zgorel med vojno v Sarajevu. Kar naj bi se sicer, po nekaterih drugih informacijah, sicer zgodilo s pravosodnim izpitom. Tega naj bi Masleša opravil prav tako v Sarajevo in sicer manj kot eno leto po opravljeni diplomi, kar je seveda praktično nemogoče – še toliko bolj, če upoštevamo dejstvo, da je Masleša v istem času služil obvezni vojaški rok v Zadru.
Siol je danes spomnil na burno dogajanje ob imenovanju Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča, torej že pred desetletjem. Takrat se je s pismom oglasil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki ni mogel verjeti, da se je kot edini kandidat za predsednika vrhovnega sodišča prijavil prav Masleša.
Ne le, da niso preverjali ugleda Masleševe osebnosti – očitno niso preverjali niti njegovih kvalifikacij
Zobec je v pismu nadaljeval, da če mora biti predsednik VS vsega spoštovanja vredna osebnost, potem je logično, da mora iti v to smer tudi preverjanje kandidata, torej preizkus ne le njegovega strokovnega in poklicnega ugleda, ampak najprej ugleda njegove osebnosti kot celote, tega, ali je kandidat, ki naj bi postal prvi sodnik v državi, moralno visoko stoječa osebnost. Višja, močnejša, pomembnejša in nominalno uglednejša, kot je neka javna funkcija, natančnejše, celovitejše in neusmiljeno mora biti preverjanje kandidatov, ki se za njo potegujejo. In to preverjanje bi bilo za konkretnega kandidata ne samo izjemno mučno, ampak bi razkrilo marsikaj, zaradi česar v vsaj za silo urejeni in pravno delujoči državi, ki si prizadeva, da bi imelo sodstvo dejanski ugled, avtoriteto in zaupanje državljanov, niti sodnik ne bi smel biti.
Zobec se je v pismu tudi spraševal, katere lastnosti bi moral imeti predsednik vrhovnega sodišča. Pri tem je najprej pomislil na dosedanje predsednike v obdobju samostojne in demokratične Slovenije. Poudaril je, da so bili vsi po vrsti odlični pravniki, vrhunski strokovnjaki na svojih pravnih področjih – civilnem, kazenskem, ustavnem, gospodarskem pravu. Vsak od njih je trajno zaznamoval stroko – s knjigami, komentarji, članki, razpravami, s predavanji na različnih strokovnih konferencah doma in na tujem itd. “Mislim, da je to nekaj povsem normalnega in mislim, da je spoštovanje tega standarda tudi vnaprej nujno. Zunanja, publicistična strokovna prepoznavnost predsednika VS mora biti samoumeven pogoj biti prvi sodnik v državi. Najprej že zato, ker strokovnjaka, predvsem s področja družbenih ved, pravzaprav lahko prepoznamo samo prek tega, kar je publiciral – in s tem svojo pamet, stališča, poglede, vrednote, svetovni nazor dal na ogled in na oceno javnosti. Sodniku daje ne samo poklicni ugled, z javno prepoznavno strokovno odličnostjo pride tudi notranja moč, samozavest in z njo avtonomnost, ki odločilno prispevajo k neodvisnosti,” je zapisal in dodal, da je predsednik, ki nima opaznega in upoštevnega strokovnega opusa, ki ga nihče nikoli in nikjer ne citira in ki zato ostaja s svojimi bornimi objavami na strokovnem obrobju, ranljivejši in tudi bolj dojemljiv za različne, tudi politične in parapolitične pritiske ter bolj popustljiv do tistih, ki jim dolguje vzpon na najvišji položaj v sodstvu.
In kakšna je bila strokovna podoba takratnega kandidata za predsednika vrhovnega sodišča?
Ni vsak vrhovni sodnik tudi v širši strokovni javnosti, ne samo v ozkem krogu kolegov s svojega pravnega področja sprejet kot prepoznavna strokovna avtoriteta, kot eno velikih pravniških imen. Masleša kot takratni aktualni kandidat v ta krog po mnenju Zobca nikakor ni sodil – opaznejših publicističnih dosežkov ni imel, citatov nobenih. Razen da je aktivno sodeloval na sodniških šolah (kar je tako rekoč delovna obveznost vsakega vrhovnega sodnika) in na enih od Dnevov prekrškovnega prava, tudi ni nastopil na nobenem drugem omembe vrednem domačem pravniškem srečanju (konferenci, seminarju, simpoziju), še manj tujem. “O njegovih strokovnih stališčih lahko pravniki, ki nismo ozko kazenskopravno usmerjeni, izvemo le iz sodb, pa še to najbolj iz časa, ko je sodil na prvi stopnji. Upam si reči, da je strokovno prepoznaven predvsem po svojem stališču do svetosti življenja – kariero prvostopenjskega sodnika je namreč zaznamoval z izrekom smrtne kazni, ki je bila obenem tudi zadnja izrečena smrtna obsodba v Sloveniji,” je Zobec spomnil na zadevo Morgan, pri kateri se je kasneje izkazalo, da obsojenec trpi za shizofrenijo.
Ena od zelo pomembnih vlog predsednika VS je predstavljanje slovenskega sodstva v tujini
Zato je odveč še posebej poudarjati, da mora biti predsednik sposoben izražati se v vsaj enem od svetovnih jezikov – ne samo preprosto pogovorno, temveč tudi, ko gre za zahtevnejše strokovne diskusije. Nenazadnje si je težko predstavljati predsednika VS, ki bi zaradi svoje lingvistične prikrajšanosti nima dostopa do tuje literature in ki ne bi znal brati sodb ESČP – “ne bom daleč od resnice, če trdim, da je tak sodnik strokovno polpismen,” je pripomnil Zobec in pojasnil, da glede na to, da Masleša ne govori nobenega od tujih jezikov, že samo zaradi tega žalostnega dejstva ne izpolnjuje niti minimalnih standardov prezentabilnosti, samoumevnih v sodobnem svetu. Ob tem je še treba poudariti, da je 1. 1. 2011 nato stopila v veljavo novela ZSS, po kateri mora predsednik VS govoriti vsaj enega od svetovnih jezikov – po njej Masleša ne bi izpolnjeval niti formalnih pogojev.
Predsednik VS je ogledalo vsakega od sodnikov, je predstavnik celotnega slovenskega sodstva
“Sprašujem se, od kod mu tolikšen pogum, ko pa je že vnaprej jasno, da mora kandidacijski postopek za enega od najpomembnejših položajev v državi tistega, ki se zanj poteguje, razgaliti do zadnje upoštevne podrobnosti (kandidate za sodnika ameriškega vrhovnega sodišča preiskuje celo FBI!). V demokraciji je namreč samoumevno, da višji, pomembnejši in na življenje državljanov vplivnejši položaj nosilca oblasti zahteva strožji, natančnejši in za kandidata neusmiljenejši postopek preverjanja, ali izpolnjuje visoke standarde, ki se pričakujejo od njega. Če protislovje do skrajnosti zaostrim in uporabim primerjavo s kandidatom, ki se je pred njim neuspešno potegoval za isti položaj, postane slika že absurdna,” je zapisal Zobec, ki je videl izrekanje o podpori Masleše kot izrekanje o tem, kakšna naj bo prihodnost slovenskega sodstva – ali naj bo to sodoben, neodvisen in na evropskih standardih temelječ varuh vladavine prava ali pa naj krene po poti v prav vseh pogledih degeneriranega in degradiranega uradništva, usmerjenega tja, kar se je še nedolgo nazaj zdelo, da je za vedno za nami in da se ne bo nikoli več ponovilo. Žal danes vidimo, za kakšno prihodnost slovenskega sodstva so se takrat odločili – in sodeč po tem, na kakšen način se pristojni organi odzivajo na vse dvome, ki je glede Masleševih kvalifikacij pojavljajo že dva meseca, ni videti nobenega pravega interesa po prepotrebnih spremembah v našem sodstvu.
Sara Bertoncelj