fbpx

Država ne živi od kruha in iger

Ivan Štuhec

dr. Ivan Štuhec (Foto: Primož Lavre)

Zakaj naj bi imel svojo državo rad in bil nanjo ponosen? Če pa pobira davke, na vsakem koraku me oguli za takšne in drugačne takse. Če iščem kakršnokoli dovoljenje, me pošilja od enega do drugega uradnika, krade mi čas in dobro voljo, še posebej če me na drugi strani okenca gleda kaj zoprno naveličanega in birokratsko oblastnega. 

Če gledam in poslušam svoje predstavnike v parlamentu, večine tako ali tako ne poznam, nekateri so pravi anonimneži. Le kako jim to uspe, si mislim. Bog pomagaj, pa njihova inteligenca. Politiki se prepirajo, še tisti, ki bi se po vseh zgodovinskih in nazorskih razlogih morali razumeti, si vsake toliko časa spustijo kakšno bombico, da se mediji lahko veselo ukvarjajo z njihovimi razlikami, zamerami, prizadetostmi in karakternimi posebnostmi.

Če pogledam čez mejo, vidim, da je država lahko urejena, da lokalna samouprava deluje, da imajo ljudje višje plače, da imajo državljani drugačno zavest o pripadnosti, da so si politiki sicer tudi vsak k sebi, a vendar – ljudje čutijo pripadnost naciji, skupni kulturi, tradiciji, in ko je potrebno, celo veri. Tako in podobno danes – po petindvajsetih letih samostojne države – razmišlja prenekateri Slovenec oziroma Slovenka. Velikokrat je res tako, ne pa vedno, in vprašanje je, ali tak razmislek zadene jedro problemov.

Država, ki je zlorabljala identitetne elemente
Tisti, ki smo še doživljali nekdanjo komunistično državo Jugoslavijo, vemo, da je Tito s svojimi pajdaši sistematično poskrbel za graditev pripadnosti njemu in njegovi Jugoslaviji. Vzpostavil je obrede in ikonografijo. Ko smo prestopili v osnovno šolo, torej prag iz družine v državno ustanovo, se je zgodil obred iniciacije v pionirčke. Ko smo dopolnili osemnajst let, so te lahko povabili v zvezo komunistov, če si bil nadarjen, zgrajen, ambiciozen, pravega porekla, družbeno zainteresiran in aktiven.

Naloga sekretarjev partije je bila, da so v vsaki organizaciji skrbeli za podmladek. Še posebej mikavno je bilo, ko so obljubljali štipendije za nadaljnji študij. Naslednje sito je bila obvezna vojaščina. Če ne prej, si se tam lahko izkazal, kaj ti pomeni pripadnost domovini. Takoj po vojni so temu služile delovne brigade, ko je Titova »omladina« gradila od nacizma porušeno Jugoslavijo. Z namenom spominjanja in poveličevanja junakov partizanskega boja in antifašizma so bili uvedeni prazniki.

V perspektivi pripadnosti “tekovinam naše revolucije” se je instrumentaliziralo šport, glasbo, film, gledališče in umetnosti nasploh. Vse to je služilo realsocialističnemu duhu naprednega in novega človeka. Tudi jezik se je poenotil in vsi – od Triglava do Gevgelije – smo govorili srbohrvaščino. Identitetna struktura je bila domišljena in popolna, večina ljudi jo je sprejela, eni sicer s stisnjenimi zobmi, a vendar – vsi smo bili zraven, vsi smo bili bolj ali manj okuženi. Naša zgodovinska zavest se je gradila na spominu in dogodkih druge svetovne vojne in po njej. Vse, kar je bilo pred tem, je bil mračni predrevolucionarni čas. Razsvetljenstvo je nastopilo s partijo in avandgardo. Kdor ni mislil tako, je bil nazadnjak, zgodovina ga je povozila. In večina ljudi ne želi, da bi bili za časom! Ta identitetna struktura je padla s komunizmom. Nekateri jo nostalgično oživljajo, drugi so padli v prazen prostor, tretji ustvarjajo novo. In s to novo imamo težave.

Individualizem in kolektivna zavest
Sodobni moderni človek je individualist. Kolektivistični identitetni modeli so preživeti. Vsak poizkus vzpostavljanja novih modelov naleti na odpor – ali zaradi zavračanja sleherne pripadnosti širši skupnosti ali zaradi negativnega spomina na pretekli režim ali zaradi multikulturnega globalizacijskega talilnega lonca. To, da večina mladih ljudi nima nobenega pravega odnosa do slovenske osamosvojitve in lastne države, je posledica odsotnosti sleherne identitetne strukture. Ta odsotnost pa ima temeljni problem v izhodiščnem kriteriju: kaj je tisto, po čemer smo prepoznavni kot Slovenci?

Jezik, zgodovina, kultura
Zagotovo je tu na prvem mestu jezik. Zdi se, da ga ogroža angleščina. Ali ni bil v preteklosti ogrožen od latinščine in nemščine? In vendar je preživel. Slovenska inteligenca je bila dvojezična. To je bilo normalno. Zakaj bi moralo biti danes drugače? Še posebej ob dejstvu, da imamo danes akademske strukture, ki jih včasih nismo imeli. Vendar nam te nič ne pomenijo, če v njih ni duha, duha slovenstva. Akademski kriteriji bi morali iti enakovredno v dve smeri: kaj v znanosti storijo za prenos tujega znanja v domači prostor in kaj od našega znanja lahko prenesemo v tuje okolje. Med tema dvema kriterijema bi moralo biti prisotno stalno in zavestno vzpostavljanje ravnotežja.

Drugo področje je naša zgodovinska zavest. Ta je bila zavestno postavljena na sprevračanje dejstev in na laž. Očiščevanje lažnega zgodovinskega spomina je naporen in dolgotrajni proces, ker na teh lažeh temelji mitologija, ki je v veliki meri nadomestila religijo. To očiščevanje bi moralo potekati pod dvema kriterijema. Najprej s predstavitvijo zgodovinskih dejstev brez lažnih interpretacijskih ključev, ki jih predstavlja vsak totalitarizem. Pogled na zgodovino je treba izdelati z vidika človekovega dostojanstva in za kolektivni spomin z vidika tistih elementov, ki so gradili narodovo samozavest, ki je pripeljala do osamosvojitve in lastne države. S tako prečiščeno in pošteno zgodovinsko zavestjo bi bilo potrebno vstopiti v celotno vzgojno in izobraževalno vertikalo ter ustvariti nova simbolna dejanja in identifikacijske strukture.

Tretje področje predstavljata omika in kultura v najširšem pomenu besede. K temu spada tudi religija. Po eni strani živi sleherna kultura iz preteklih dosežkov, po drugi strani pa s svojo inovativnostjo kaže duha prihodnosti. V njej se morajo pretakati vsi civilizacijski vplivi iz preteklosti in globalizacijski vplivi iz sedanjosti. Vse pa je lahko izraženo na način, v katerem se prepozna duh slovenstva. Pri tem se ni mogoče izogniti vprašanjem smisla človekovega bivanja. Slovenske kulture ni mogoče razumeti brez razumevanja krščanskega načina bogoiskateljstva. Presežna iskanja se vedno znova vračajo, vprašanje je samo, v kakšni obliki in s kakšno pristnostjo.

Država ne živi od kruha in iger
Jezik, zgodovinska zavest in kultura z religiozno dimenzijo so trije pomembni temelji vsake skupnosti, tudi državne. Če neka skupnost teh treh področij ne spremlja z vso pozornostjo in jih prepušča stihiji in poljubnosti, omogoča nastajanje izgubljenih generacij. Osebe brez kolektivne identitete ne morejo zavzeti pravega odnosa do lastne države in njenih institucij. Zaradi tega je lahko država ogrožena in obsojena na razkroj. V četrtstoletni zgodovini lastne države smo vsemu temu posvečali premalo ali nič pozornosti.

Zato tudi institucije naše skupnosti, kar država je, ne cenimo in ne spoštujemo dovolj. Ne potrebujemo nove  zlorabe identifikacijskih struktur. Potrebujemo razvoj in nastanek kolektivne zavesti, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo, to pa se mora izražati z jezikom, zgodovinsko zavestjo in kulturo, ki religijo vključuje in ne izključuje. Brez tega petdesetletnice svoje države zagotovo ne bomo praznovali. Saj država ne živi od kruha in iger – če bi, bi rimski imperij ne bil propadel.

Dr. Ivan Štuhec