Pripadniki posebne brigade MORiS Darko Njavro, Franci Oražem in Marko Poje so vložili dokazne predloge v postopku zasebne tožbe proti Mitji Kunstlju, Mateju Šurcu, Cirilu Brajerju, Branetu Prazniku in Avgustu Cevtežarju. Prav vsi obdolženi so radikalni levičarji, ki vidne osamosvojitelje in prav vse, kar je povezano s predsednikom SDS Janezom Janšo obtožujejo najrazličnejših dejanj, kljub temu, da jim prav nikoli ni bilo nič dokazano, niti niso bili česarkoli osumljeni. To počnejo prek knjig, s članki v časopisih in celo prek filmov, prav nikjer pa zvesti pripadniki režima ne navajajo nikakršnih dokazov ali indicev, pač pa svojo domišljijsko zgodbo, sicer z resničnimi imeni, opravičujejo tako, da se sklicujejo eden na drugega.
Radikalno levičarski aktivisti Mitja Kunstelj, Matej Šurc, Ciril Brajer, Brane Praznik in Avgust Cvetežar so tako ali drugače podprti s strani globoke države, že dalj časa pa se z lažnivimi obdolžitvami spravljajo na znane osamosvojitelje, kot so na primer Darko Njavro, Franci Oražem in Marko Poje. Prav vsi navedeni so bili pripadniki posebne brigade MORiS, aktivisti pa jih že dalj časa med drugim obtožujejo tudi vpletenosti v samomor 19-letnega vojaka Blaža Furjana iz Kopra, ki se je zgodil leta 1997. Furjan je bil nabornik in je rok služil v vojašnici Franc Rozman Stane, danes vojašnica Edvarda Peperka.
Akterji na različne načine širijo laži o osamosvojiteljih
Kunstelj, znan po blogu ter številnih izgubljenih tožbah zaradi širjenja laži, je bil zaposlen v enoti MORiS in ni zaključil niti testnega urjenja, je znan po svoji odvisnosti od nelegalnih drog, med drugim heroina. Med drugim je prav on stopil do Furjanove sestre in ji natvezil zgodbe o tem, da naj bi se pri vojašnici Franc Rozman Stane ponoči dobivala Janez Janša, Njavro in še nekateri. Zgodba se nadaljuje kot kriminalka, tam naj bi omenjene namreč pri pogovoru slišal mladi Furjan, ker pa naj bi slišal stvari, ki jih ne bi smel, naj bi bil nato likvidiran.
V resnici prav vse priče ter ugotovitve policije in preiskovalcev kažejo na samomor in ničesar drugega. Omenjeni lažnivci pa trdijo, da tako policija in dokazi dajejo osamosvojiteljem lažno podporo. Dejstvo je tudi, da Njavro sploh ni nikoli delal v omenjeni vojašnici, niti ni bil več v vojaški službi, tam pa sploh ni bilo stražarskega mesta, kot ga opisujejo omenjeni toženci.
Nobena izmed žrtev žaljivih obdolžitev nikoli ni bila spoznana za krivo
Ob tem velja poudariti, da nobena izmed žrtev žaljivih obdolžitev nikoli ni bil za nič obtožen oziroma spoznan za krivega, prav tako ni bil nikoli osumljen za karkoli. Kljub temu so medijsko neprestano kriminalizirani, na različne pritlehne načine jim skušajo podtikati razna kazniva dejanja, ki pa v realnosti nimajo prav nobene podlage.
Vsak mali človek se težko bori proti takšnim nenehnim napadom in obtožbam s strani omenjenih, neprestano so namreč izdajali lažnive članke, knjige ter filme. Da bi katera izmed žrtev sploh začela boriti proti takšnim lažem, bi morala npr. kupiti knjigo in jo nato prebrati ter vložiti tožbo. A za tožbo so se tožitelji vseeno odločili, ker je enostavno potrebno prenehati s takšnimi obrekovanji.
Levičarji Brajer, Šurc in Praznik širili laži prek različnih platform
Ciril Brajer je bil novinar Nedeljskega dnevnika in je v člankih, kot je tisti z naslovom “Ubogega fanta so zadrogirali” z dne 15. marca 2013 širil neresnice, iz članka iz leta 2006 pa med drugim izhaja, da se osebno pozna z drugim tožencem Branetom Praznikom. Vse laži je prek svojega bloga Mikstone širil tudi Kunstelj, ki pa je kar sam zanikal resničnost svojih navedb z izjavami, kot je “Koga bo spet nategnila Barbara Furjan, koga bo zavajal Brajer, komu ga vleče Alenka, ima Janez res božjast, boli me kurac za vse skupaj.” Šurc in Praznik sta laži širila kar prek knjig, na podlagi česar je nastal tudi film V imenu resnice.
Za svoje navedbe obtoženi krivdo valijo eden na drugega
Zagovori tožencev pa so naravno bizarni, povedati znajo le izgovore, kot je na primer, da je nekaj “bilo že davno napisano”, in na primer, da “tožba takrat ni bila vložena” ipd. V zagovorih se tako obdolženi izgovarjajo en na drugega, Šurc na primer pravi, da naj bi bila podlaga za nekatere izmed navedb v njegovi knjigi to, kar naj bi mu povedal Praznik, Praznik pa po drugi strani trdi, da je isto prebral v Šurčevi knjigi, tudi Brajer se za nekatere izmed laži sklicuje na Praznika. Za nobeno izmed svojih žaljivih in neresničnih navedb obdolženi niso nikoli posedovali kakršnegakoli dokaza, nadalje pa se izgovarjajo, da njihov namen ni bil to, da bi kateregakoli izmed tožilcev prizadeli ali užalili, pač pa se zgolj sklicujejo, da so to nekje prebrali. Šurc in Brajer kot novinarja na nobeni točki nista opravila svojega novinarskega dela, za katerega sta bila plačana in preverila navedbe.
Napovednik za film je predvajala celo TV Slovenija v oddaji Tednik
Praznik, ki je bil takrat v vlogi varnostnega organa v vojski sicer točno ve, da navedbe ostalih niso resnične, a kljub temu ni zanikal navedb in je s svojim pričevanjem okrepil teorijo zarote, ki so jo natvezili. Pomenljivo je, da je Praznik med drugim končal politično šolo v Kumrovcu, ni pa zaključil izrednega izobraževanja na Višji pravni šoli v Mariboru, zaradi nepopolne izobrazbe mu je bil v času ministra dr. Antona Grizolda celo odvzet čin majorja.
Jošt Žagar