Kje ima Branko Masleša potrdilo o opravljenem pripravništvu, se sprašuje del slovenskih medijev, medtem ko mainstream molči in Masleši verjame na besedo. Portal Prava.si je pred dnevi predstavil podrobnosti iz slovenske zakonodaje leta 1972 in 1980, kjer jasno piše, da moraš za pravosodni izpit imeti potrdilo o pripravništvu. Brez tega je vsak pravosodni izpit v Sloveniji neveljaven. V zakonu o pravosodnem izpitu, ki je v BiH veljal v sedemdesetih letih je sicer res navedeno, da je za pristop k izpitu potrebno le eno leto pripravništva diplomiranega pravnika – a v tem enem letu pred izpitom, je Masleša šahiral v Zadru oziroma služil obvezni vojaški rok. Vojaški staž se ni nikakor mogel priznati kot pripravništvo – to nam je zagotovil sodnik iz BiH. Predsednika Vrhovnega sodišča torej ponovno sprašujemo, kaj je počel v tistem letu, da je prišel do “uvjerenja” o opravljenem pravosodnem izpitu. Poleg tega pa še vedno iščemo člen, po katerem naj bi izpit opravljen v BiH v Sloveniji priznali kot enakovreden našemu. Poudariti pa je še treba, da sodnik, ki je bil imenovan kljub neizpolnjevanju pogojev za izvolitev, ostaja večni “dolžnik” tisti oblasti, ki ga je izvolila v to funkcijo. Tak sodnik je seveda vse prej kot neodvisen. Tako bi Masleša po vsej verjetnosti v tem primeru padel že na prvi stopnici tridelnega testa iz zadeve Xero Flor proti Poljski in drugih zadev, kjer je ta test že utečen v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Malo pred novim letom, se je glede afere diploma prvič oglasil tudi minister za pravosodje, Marjan Dikaučič. “Ministrstvo za pravosodje v okviru svojih pristojnosti pridobiva informacije, tudi od pravosodnih deležnikov. Seveda pa si želim, da bi se v skladu z načelom transparentnosti poslovanja pravosodja vsi ti očitki čim hitreje razjasnili,” je dejal. Tudi Požareport je napovedal, da bo zgodba glede diplome sodnika Branka Masleše eskalirala kmalu po novem letu, a se zaenkrat ni zgodilo še nič. Smo se pa končno uspeli dokopati do zakona, ki je v BiH veljal leta 1975, torej ko je Masleša diplomiral. Iz njega je razvidno, da je bilo za pristop k pravosodnem izpitu dejansko dovolj samo eno leto pripravništva – kar nam je sicer že pred časom povedal tudi sodnik iz BiH, ki je diplomiral v približno istih letih. Kar pa še vedno ne pojasni, kako je Masleša istočasno opravljal pripravništvo v BiH in bil v Zadru na služenju obveznega vojaškega roka ter šahiral s svojim rojakom.
Glede pravosodnega izpita Masleše je sicer kar nekaj nejasnosti – kot so na primer manjkajoči podatki na samem “uvjerenju, o čemer smo že pisali”. Tokrat pa se je izkazala še ena nedoslednost, in sicer smo zakone iz tistega časa iskali po registru predpisov, ki so bili objavljeni v “službenom listu” SR BiH od leta 1945 naprej. Zakon o pravosodnem izpitu je bil sprejet leta 1971, nato je bil spremenjen leta 1973 (v tej različici so dve leti pripravništva spremenili v eno leto). Z novim zakonom leta 1986, je prejšnji zakon o pravosodnem izpitu nehal veljati. Skratka, v tistem času je bil v uradnem listu obrazec, kako naj bi bilo videti “uvjerenje”, dodane so bile celo točne dimenzije uradnega obrazca. Ker določene podrobnosti v Masleševem “uvjerenju” odstopajo, smo na ustrezne naslove poslali vprašanja – na katera pa še nismo prejeli odgovorov.
Glede na to, da je bilo v Sloveniji določeno dvoletno pripravništvo, je tudi s tega stališča vprašljiva enakovrednost izpitov
Konec koncev niti ni toliko pomembno, kako je Masleša opravil pravosodni izpit v BiH, še vedno je bolj problematično to, da ga ni opravil v Sloveniji oziroma da ni znano, na podlagi katerega člena so mu ga potem “pretvorili” v slovenskega. Če pogledamo literaturo, ki jo je bilo treba preštudirati za ta izpit, je povsem jasno, da se je Masleša moral naučiti cel kup bosanskih zakonov, ki pa so se lahko tudi precej razlikovali od slovenskih, četudi je takrat obstajala SFRJ – na to nas je opozorila stroka. Tako kot je logično, da izpit iz cestno prometnih predpisov oziroma vozniški izpit ne more veljati v državi z vsaj malo drugačnimi predpisi, tako je tudi logično, da mora sodnik opraviti pravosodni izpit v tisti državi, kjer bo tudi deloval. Ali pa mora vsaj opraviti dodaten del izpita, da dokaže svoje znanje iz zakonodaje s katero bo operiral. Pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo v Sloveniji, je prav gotovo pravosodni izpit po slovenski zakonodaji, drugače ne bi smelo biti.
Na našo prejšnjo objavo se je odzval tudi Portalplus in novinar Žiga Stupica, ki pa je zapisal: “Nadalje so v javnosti odmevni očitki v smeri sklicevanja na sodobno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri pravosodni izpiti, opravljeni v drugih jugoslovanskih republikah, niso neposredno veljali v Republiki Sloveniji. Primer je v prispevku raziskovalne novinarke Sare Bertoncelj dne 16. decembra 2021 z naslovom Celo Vrhovno sodišče se je izreklo, da pravosodni izpiti republik nekdanje SFRJ, v Sloveniji ne veljajo! (vir). Javna razkritja v tej smeri so vprašljiva, kar krepi utemeljenost obrambnih strategij javnega molka s strani konkretne osebe, vrhovnega sodnika Masleše. Drži, da je tovrstna sodobna vrhovnosodna praksa je dobro uveljavljena, na primer v sklepu VSRS I Up 116/2020 z dne 20. 11. 2021 in sklepu I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017. Ta sodna praksa lahko uspešno ovira izvolitev osebe v sodniško funkcijo – za naprej (!). Toda v okoliščinah konkretnega potrdila o pravosodnem izpitu z dne “25. VI. 1976 godine” takšna sodobna vrhovnosodna praksa za naprej (lat.: ex nunc) ne zadostuje za javni očitek “nezakonitega sodnika” za nazaj (lat.: ex tunc).”
Protizakonita praksa ne ozdravi protizakonitosti
Avtor na Portaluplus govori tudi o nekakšni praksi, ki je bila “contra legem” – s primerom sicer ne postreže. Poleg tega pa protizakonita praksa ne ozdravi protizakonitosti – še posebej ne, če jo izvaja tisti, ki je hkrati tudi zakonodajalec. Če država krši predpise, je to ravnanje zoper načela vladavine prava, ne pa “ustvarjanje” prava preko oblastne samovolje. To je oblastna samovolja in brezpravje, ne pa praksa, ki bi jo bilo treba upoštevati. Tudi v komunizmu so bili zakoni in jih je bilo treba spoštovati.
Sodnik, ki je bil imenovan kljub neizpolnjevanju pogojev za izvolitev, ostaja večni “dolžnik” tisti oblasti, ki ga je izvolila v to funkcijo
Še enkrat lahko torej izpostavimo upravičeno domnevo, da Masleša že leta 1980 ni izpolnjeval pogojev za izvolitev v sodno funkcijo. In jih zato ni izpolnjeval niti leta 1994, ko so ga izvolili v trajni mandat – dodatno še zato ne, ker je takrat že veljal drugi odstavek 8. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), ki je kot oviro za izvolitev določal kršitev človekovih pravic v prejšnji nedemokratični ureditvi. Dejstvo je, da je prišlo do očitnih napak pri imenovanju in da so te napake take, ki vplivajo na “sodnikovo” neodvisnost. Tako pač ni zakoniti sodnik – in posledično tudi senat, v katerem sodeluje, ni zakonito sodišče. Kar se neodvisnosti tiče, pa še to. Poznavalci našega zakonodajnega sistema so povedali, da sodnik, ki je bil imenovan kljub neizpolnjevanju pogojev za izvolitev, ostaja večni “dolžnik” tisti oblasti, ki ga je izvolila v to funkcijo. To pomeni, da je lahko žrtev izsiljevanja in različnih pritiskov s strani tistih, ki so ga imenovali in mu naredili “uslugo”. Tak sodnik je seveda vse prej kot neodvisen. Tako bi Masleša po vsej verjetnosti v tem primeru padel že na prvi stopnici tridelnega testa iz zadeve Xero Flor proti Poljski in drugih zadev, kjer je ta test že utečen v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Zadeva Guđmundur Andri Astrađsson vs. Iceland
“Sodišče se zaveda, da v tej zadevi nista izpodbijana niti opredelitev pritožbenega sodišča kot “tribunala” niti zasluge sodnikov, imenovanih na to sodišče,” pravi 222. točka v sodbi in nadaljuje, da sodišče kljub temu poudarja izjemni pomen strogega postopka za imenovanje rednih sodnikov, da se zagotovi, da so najbolj usposobljeni kandidati – tako glede tehnične usposobljenosti kot moralne integritete – imenovani na sodniška mesta. Samoumevno je, da višje kot je sodišče uvrščeno v sodni hierarhiji, bolj zahtevna bi morala biti veljavna merila za izbor. Nadalje je očitno, da bi lahko za nepoklicne sodnike veljala različna izbirna merila, zlasti ko gre za zahtevane tehnične kompetence. Po mnenju Sodišča taka izbira na podlagi zaslug ne zagotavlja le tehnične zmogljivosti sodnega organa za zagotavljanje pravice kot “tribunala”, ampak je tudi ključnega pomena v smislu zagotavljanja zaupanja javnosti v sodstvo in služi kot dodatno jamstvo za osebna neodvisnost sodnikov.
Zadeve, v katerih je sodeloval Masleša, bi na ESČP po vsej verjetnosti “letele”
Točka 244 te iste sodbe pravi, da sodišče meni, da mora načeloma obstajati očitna kršitev domačega prava, v smislu, da mora biti kršitev objektivno in resnično prepoznavna kot taka. Sodišče ugotavlja, kot je navedeno v določenih odstavkih, da bo na splošno ugodilo razlagi nacionalnih sodišč glede tega, ali je prišlo do kršitve domačega prava, razen če je kršitev “očitna” – to je, razen če je ugotovitve nacionalnih sodišč mogoče šteti za samovoljne ali očitno nerazumne. V točki 245 pa sodišče poudarja, da odsotnost očitne kršitve domačih pravil o imenovanju sodnikov kot taka ne izključuje možnosti kršitve pravice do sodišča, ustanovljenega z zakonom. Dejansko lahko obstajajo okoliščine, v katerih postopek imenovanja sodnika, ki je navidezno v skladu z ustreznimi domačimi pravili, kljub temu povzroči rezultate, ki niso združljivi s predmetom in namenom te pravice iz konvencije. V takih okoliščinah mora Sodišče nadaljevati obravnavo na podlagi drugega in tretjega dela spodaj navedenega testa, kot je primerno, da bi ugotovilo, ali so bili rezultati uporabe ustreznih domačih pravil združljivi s posebnimi zahtevami pravice do z zakonom ustanovljenega “tribunala” v okviru pomena Konvencije. Ob vsem tem in ob trenutnih informacijah, s katerimi razpolagamo, si pravni strokovnjaki upajo podati mnenje, da Masleša ni zakoniti sodnik in bi zadeve, v katerih je sodeloval, na ESČP “letele”.
Sara Bertoncelj