fbpx

Kdor molči, se zdi, da pritrjuje: Zanka okoli Masleše vse bolj tesna

Vrhovni sodnik Branko Masleša. (Foto: STA)

Kot  lahko razumemo Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v upravi in pravosodju iz leta 1980 in kot ga očitno razume in vsaj posredno razloži tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 116/2020: ” Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ,” vse bolj kaže, da Branko Masleša že ob imenovanju leta 1980 ni izpolnjeval pogojev za sodnika v SRS – tudi če bi bilo njegovo “uvjerenje” veljavno in nesporno, si z njim v Sloveniji ne bi mogel kaj dosti pomagati. In če je bilo nezakonito njegovo izvirno imenovanje, so nezakonita tudi vsa ostala iz njega izvirajoča imenovanja – v trajni mandat leta 1994 in potem naprej. Če se pravosodni izpiti iz BiH pri nas ne priznavajo, pa so posledično izpodbojne vse sodbe, pri katerih je sodeloval Masleša – če kdaj, bi bil sedaj pravi čas, da vrhovni sodnik na dan privleče svoje dokumente in dokaže njihovo veljavo.

Pred časom smo med drugim na Ministrstvo za pravosodje poslali vprašanje, na podlagi česa in kdaj oziroma kje se je priznal pravosodni izpit vrhovnega sodnika Branka Masleše – če se sploh je. Ministrstvo je namreč samo v letu 2019 zapisalo, da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v drugi državi. Ministrstvo nam je odgovorilo, da je bilo do uveljavitve Zakona o pravniškem državnem izpitu v tretjem odstavku 105. člena Zakona o sodniški službi določeno, da se šteje, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona, kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom. Ko je bil leta 1994 uveljavljen Zakon o pravniškem državnem izpitu pa je v prehodni določbi določeno: “Z izpitom po določbah tega zakona je izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih.” Zapisali so še, da je bila dokumentacija, kako je bilo v konkretnem primeru preverjeno izpolnjevanje pogojev po ZSS pri imenovanju v trajni mandat leta 1994, skladno z določili takrat veljavnega ZSS, poslana Sodnemu svetu. Seveda smo vprašali, če jo lahko dobimo.

Ministrstvo je očitno želelo povedati, da Masleši pravosodni izpit velja tudi v Sloveniji – a vendar, kaj pomeni določba tretjega odstavka 105. člena ZSS, ki pravi: “Kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom,” je stvar razlage. To razlago je dalo tudi Vrhovno sodišče v tistem sklepu, s katerim je odločilo, da pravosodni izpit opravljen v BiH, v Sloveniji ne velja. Razlaga, kot jo je dalo VS RS v že omenjenem sklepu, govori za to, da je bil za izvolitev v sodniško funkcijo pogoj opravljen pravosodni izpit nekdanje Socialistične Republike Slovenije. Treba je bilo torej preveriti še nekdanje predpise o sodiščih, ki so veljali v času, ko je bil leta 1980 Masleša izvoljen za sodnika. Je bil pogoj za izvolitev pravosodni izpit, opravljen v katerikoli od bivših republik, ali le pravosodni izpit, ki je bil opravljen po zakonu republike, v kateri bo kandidat opravljal sodniško službo.

Glede Masleše je torej ključnih kar nekaj vprašanj – na primer, ali je pravosodni izpit, opravljen v BiH, leta 1980, ko je bil Masleša imenovan za sodnika Temeljnega sodišča v Kopru, po takratni slovenski zakonodaji zadoščal za imenovanje na to funkcijo. Odgovor na to je treba najti v Zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v upravi in pravosodju (Ur. l. SRS, št. 8/80). Tudi ZRS se namreč sklicuje na ta zakon. Prav tako pa sta pomembna tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS na to temo. VS RS je namreč z njima razložilo pojem pravosodnega izpita. Zdi se torej, da Masleša ne izpolnjuje pogojev za sodnika, ker jih ni že leta 1980. Sporno je tudi “uvjerenje o polaganju pravosodnega izpita“, saj manjkajo identifikacijski podatki o kandidatu. Sporno je seveda tudi to, kako naj bi pravosodni izpit opravil kar med služenjem vojaškega roka – moral bi namreč opravljati pravosodno prakso na sodiščih, tožilstvu, pravobranilstvu. In nenazadnje je sporno ali pa vsaj nenavadno še to, da je pravosodni izpit opravil v BiH, čeprav je v tistem času služil vojsko v Zadru na Hrvaškem. Smo torej že kaj bližje odgovoru na vprašanje, ali je pravosodni izpit iz BiH zadoščal za zasedbo sodniškega položaja v Sloveniji?

Če še enkrat osvežimo spomin o Masleševi karierni poti – podatke so namreč, ob začetku poizvedovanja o njegovi izobrazbi, umaknili s spleta. Masleša je leta 1975 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Sarajevu. Po diplomi in odsluženem vojnem roku je do leta 1980 delal kot namestnik javnega tožilca na Občinskem javnem tožilstvu II. v Sarajevu. 1. aprila 1980 je bil izvoljen za sodnika na kazenskem oddelku Temeljnega sodišča v Kopru. Do izvolitve za višjega sodnika je bil vodja kazenskega oddelka na Temeljnem sodišču v Kopru. 18. oktobra 1984 je bil izvoljen za sodnika Višjega sodišča v Kopru, v stalni sodniški mandat na mesto višjega sodnika istega sodišča pa je bil izvoljen 18. oktobra 1994. Od leta 1994 do 2000 je opravljal funkcijo vodje kazenskega oddelka na Višjem sodišču v Kopru.

Kot  lahko razumemo  ta zakon in kot ga očitno razume in (vsaj posredno) razloži VS RS (sklep št. I Up 116/2020: ” Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.“), Masleša že ob imenovanju leta 1980 ni izpolnjeval pogojev za sodnika v SRS – tudi če bi bilo njegovo “uvjerenje” veljavno in nesporno, si z njim v Sloveniji ne bi mogel pomagati. In ker je bilo nezakonito njegovo izvirno imenovanje, so nezakonita tudi vsa ostala iz njega izvirajoča imenovanja – v trajni mandat leta 1994 in potem naprej.

Spraševali smo se, iz katerega člena bi lahko razbrali, da je s PDI, na podlagi 34. člena ZPDI, izenačen le pravosodni izpit, opravljen skladno s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa skladno s predpisom druge republike nekdanje SFRJ. A so nas pravniki opozorili, da bi vprašanje moralo biti ravno obratno – in sicer, kateri člen določa, da je s PDI izenačen tudi katerikoli pravosodni izpit, ki je bil opravljan skladno s predpisom druge republike nekdanje SFRJ. Pravosodje je bilo v republiški pristojnosti in zato bi moral republiški predpis posebej določiti, da so s pravosodnim izpitom po določenem republiškem zakonu izenačeni tudi pravosodni izpiti, ki so bili opravljeni po predpisih drugih republik in v drugih republikah.

Člena, ki bi izenačil PDI iz drugih republik s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji, nismo našli
A takega člena nismo našli – in ker ga ni, pravosodni izpiti iz drugih republik očitno pač niso bili izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. To se lahko razbere tudi iz sklepa I Up116/2020, kjer je pojasnjeno, zakaj je bilo treba za opravljanje sodniške funkcije ali opravljanje odvetništva opraviti izpit po republiških predpisih in zakaj izpiti opravljeni v drugih republikah nekdanje SFRJ ne pomenijo izpolnjevanja pogojev za imenovanje za sodniško funkcijo ali za opravljanje odvetništva – treba je (bilo) poznati ustroj delovanja republiških pravosodnih organov v federaciji – poleg tega pa so bile v pravnih sistemih precejšnje razlike. Iz vseh naštetih razlogov je precej logično, dodatno pa prepriča tudi sklep Up 116/2020, da ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. Zato lahko skoraj zagotovo sklenemo, da “uvjerenje” ni zadostovalo za imenovanje na sodniško funkcijo. Bi pa bili veseli, če bi gospod Masleša na podlagi svojih dokumentov dokazal, da se motimo. Če se se pravosodni izpiti iz BiH pri nas ne priznavajo, potem so posledično izpodbojne vse sodbe, pri katerih je sodeloval Masleša – kar pa ravno ne zbuja zaupanja v naš pravosodni sistem.

Spomnimo, Masleša je vodil tudi senat vrhovnega sodišča, ki je odločal po zadnjem glasovanju poslancev ter pred uveljavitvijo za Dragana Tošića in balkanske kokainske bojevnike neprijetnih novosti – to naj bi bil namreč razlog, da so z vso naglico odločili o razveljavitvi sodb, bojevniki pa so odkorakali iz zapora. Še več, pred nedavnim smo tudi dobili informacijo, da je pri zadevi Balkanski bojevnik ponovno odločanje naloženo sodišču prve stopnje. Po oceni nekaterih pravnih strokovnjakov je to potencialno element namere vrhovnega sodišča, da zadeva zastara. Dvoletni zastaralni rok začne teči od dneva razveljavitve sodbe na vrhovnem sodišču. Velika verjetnost pa je tudi, da bodo trgovci s kokainom oproščeni – večina članov senata VS je namreč odločila, da so bile telefonske številke pridobljene protizakonito, vsi ključni dokazi pa so pridobljeni na podlagi prisluhov telefonskim številkam. Po mnenju vrhovne sodnice Barbare Zobec je odločitev večine sodnikov napačna, kar je tudi pojasnila v svojem obsežnem in temeljitem odklonilnem ločenem mnenju. Mimogrede, Požareport je danes razkril ime uslužbenke na našem specializiranem državnem tožilstvu, ki je Kavaškemu klanu izdajala podatke – po Požarjevih informacijah naj bi šlo za Tanjo Tolimir, ki je sicer priprta že od 10. novembra, je pa zadeva še vedno v fazi sodne preiskave.

Še ena privilegirana Masleševa sodnica, ki nima veljavnega pravosodnega izpita?
Smo se pa ob vsem tem spomnili še na eno zgodbo, in sicer na višjo sodnico na Okrožnem sodišču v Ljubljani Jašo Jasminko Trklja, ki je naziv višje sodnice pridobila na podlagi ocene sodniške službe, ki jo je izdelal personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, član katerega je tudi njen zunajzakonski partner, višji sodnik Anton Panjan, predsednik tega sodišča. Četudi se je predsednik tega sodišča iz glasovanja izločil, bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bila ocena personalnega sveta drugačna, saj gre za oceno dela partnerja enega od njegovih članov. O tem primeru, da “sredstev in načina za dosego privilegijev na višjem sodišču sploh ne skrivajo,” smo poročali že pred kakšnim letom. A zgodba je ponovno postala zanimiva tudi zato, ker naj bi omenjeno sodnico v Slovenijo v devetdesetih letih pripeljal ravno Masleša – dobili pa smo informacijo, da tudi ona nima slovenskega PDI in je torej nezakonita sodnica. Na okrožno sodišče smo seveda poslali vprašanja in prošnjo za podatke o opravljenem pravniškem državnem izpitu.

Dokumentacija se v njihovem arhivu ne nahaja, je sporočil Sodni svet
Prejeli smo naslednji odgovor Sodnega sveta: Skladno z vašim zaprosilom smo pregledali arhiv in na podlagi zbrane dokumentacije pojasnjujemo, da je bila v kandidacijskem postopku za izvolitev na sodniško mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Kopru v letu 1994 v skladu z drugim odstavkom 104. člena tedaj veljavnega Zakona o sodniški službi (ZSS) na zahtevo Sodnega sveta z dne 19. 7. 1994 pridobljena ocena sodniškega dela za sodnika Branka Maslešo, ki jo je 29. 8. 1994 izdelal personalni svet Vrhovnega sodišča RS. Nato je, kot je razvidno iz zapisnika, na 4. seji 22. 9. 1994 Sodni svet Državnemu zboru predlagal kandidata Branka Maslešo za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Kopru. Sodni svet je nato na podlagi določb 20. in 23. člena tedaj veljavnega ZSS izdal odločbo z dne 22. 11. 1994, v kateri je ugotovil, da bil Branko Masleša 18. 10. 1994 izvoljen na sodniško mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Kopru in da je 3. 11. 1994 prisegel pred predsednikom Državnega zbora in s tem dnem nastopil sodniško službo, ter sodnika uvrstil v ustrezen plačni razred. Dokumentacija v zvezi s preverjanjem izpolnjevanja pogojev po Zakonu o sodniški službi (ZSS) v postopku obravnave kandidature Branka Masleše v predhodno opisanem postopku, po kateri sprašujete, se v arhivu Sodnega sveta ne nahaja in vam je ne moremo posredovati. Kriterij materializirane oblike, ki ga določa prvi odstavek 4. člena Zakona o dostopu do informacijah javnega značaja (ZDIJZ), glede posredovanja želenih informacij torej ni izpolnjen.

Sara Bertoncelj