fbpx

Feministke bi rade ukinile razlikovanje spolov. Skozi slovenske zakone.

Foto: Osebni arhiv/Pixabay

20. aprila je bila v DZ seja, na kateri so poslanci obravnavali dva pomembna zakona. O (gejevsko-lezbičnem) Zakonu o partnerski skupnosti sem na tem mestu že pisal. Kot kritično, torej kot drugače misleči, pa se moram dotakniti, bolje rečeno (po)kritizirati, še Zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Ta zakon naj bi zamenjal dosedanji Zakon o načelu varovanja enakega obravnavanja, ki naj bi bilo po mnenju ideologinj novega zakona zastarel.

Ko je Jožef Horvat (NSi) državno sekretarko Martino Vuk vprašal, kdo je napisal ta zakon, je začela jecljati, in med vrsticami je bilo razbrati, da so ga pisale uradnice resornega ministrstva in zunanji svetovalci, bolje rečeno – “nevladne” svetovalke. Jasno je, da je šlo za fanatične feministke, ki skušajo svojo ideologijo oziroma teorijo (enakosti) spolov (angl. gender theory) ustoličiti v vseh porah družbe.

Trik, ki so si ga feministke in njihovi pajdaši (geji) izbrali, je ravno (ta) Zakon o varstvu pred diskriminacijo v povezavi z napačno interpretiranim 14. členom naše Ustave (in tudi “evropskim” 14. členom EKČP). Slovensko sodstvo je tako slepo in črno-belo kontaminirano s feminizmom (in gibanjem LGBT), da še sami pravniki (in sodniki, bolje rečeno sodnice – eklatanten primer je poslanka Jasna Murgel) ne vedo, da diskriminacija v svojem jedru in bistvu pomeni razlikovanje, razločevanje, razmejevanje, ki pa je ustavno popolnoma sprejemljivo. In očitno vse te pravnike njihov (evropski) kolega – mnogim je bil tudi profesor – Boštjan M. Zupančič ni dokončno po(d)učil, da je pravica do razlikovanja oziroma razločevanje, torej do neenakosti, človekova pravica.

Ljudje imamo pravico, da nismo enaki kot drugi. Še posebej je pravica (normalnih) žensk, da niso enake moškim (niti lezbijkam) – in obratno. Ta družbena psihoza, torej feminizem, pa je celo med pravno stroko vnesla zmedo, če ne že kar norost, skozi katero se (naš in evropski) 14. člen ponesrečeno interpretira po diktatu feminizma (in aktivistov LGBTQ) – torej, kot da sta spola res enaka.

V kakšni zmoti živijo levaki …
Feminizem je tako kontaminiral pravo, da nekateri pravniki (da o levih laikih, tudi poslancih, niti ne govorimo) mislijo, da imajo moški (ne samo geji) kar pravico hoditi na ženske WC-je in da je pravica žensk – torej lezbijk –, da stoje (s pomočjo t. i. lijaka) urinirajo v pisoarje v moških WC-jih. V športu si lezbijke prizadevajo tekmovati v moških kategorijah, ker niti ni tako sporno, ker pač niso konkurenčne (nimajo testosterona) in do nešportne prednosti ne bi prišle. S športnega vidika – torej fair playa – je bolj sporno, ko se geji podajajo na tekmovališča – npr. v borilne ringe, “kletke”, tatamije –  ter tam potem “pretepejo” in premagujejo ženske, v ringih so večinoma lezbijke. Še bolj absurdno je, ko se geji silijo v sinhrono plavanje in ritmično gimnastiko pa v latinsko-ameriške in standardne plese (z istospolnimi partnerji) – in se sklicujejo na človekove pravice in prepoved diskriminacije (14. člen). Zanimivo in seveda logično je, da se edino na gimnastično gred ne silijo (ker: tudi geji imajo “jajca”, torej moda/testise). Če bi v tem kontekstu vpeljali še ginekologe in geje ter urologe (in pregled prostate) ter lezbijke, bi tudi (levim) pravnikom počasi postalo nerodno. Absurdov, ki se nanašajo na “nediskriminatorno” enačenje spolov, je še malo morje.

Sedanji Zakon o varstvu pred diskriminacijo je v osnovi simptom feminizma, torej zavidanja penisa, ki obvladuje dobršen del ideologinj tega zakona (ki so seveda levo politično usmerjene); družba pa se na ta način poneumlja. Pravica do neenakosti – predvsem spolne – torej do različnosti, je temeljna pravica obeh spolov, moških in žensk. Omenjeni zakon pa bi kar sankcioniral in oglobil vse, ki mislimo, čutimo in se tako tudi obnašamo, da sta spola različna. Ideologinjam v resnici ne gre za manjšine, Rome, invalide … Zakon je paradoksalno zaščitniški do žensk, torej “moškinj”, ki se nočejo sprijazniti, da je “anatomija (genitalij) usoda”, kot bi rekel Freud. Prav ojdipalno míslena (intrapsihično premlevanja) anatomija genitalij, ki je različna glede na spol, v odraslosti determinira moškost in možatost (torej, faličnost) v moškem in ženskost/feminilnost v ženskah in vse simbolne psihične procese.

Ne samo to, da ženska nima penisa, pač pa je tudi to, da je njena vagina pasivna oziroma sprejemajoča (njenega “miniaturnega” klitorisa pa tako rekoč ni), ključno za družbeno konstrukcijo spolov, za katero feministke menijo, da je mačističen konstrukt šovinistično-patriarhalne ideologije naravne in normalne (biološke in psihološke) različnosti spolov.

Da ideologinje tega zakonika nezavedno moti ravno spolna razlika med moškimi in ženskami (in njuna medsebojna spolnost/seksualnost), izdaja zdrs, v katerem se v nekaterih členih zakona (predvsem v 7. členu) dotikajo spolnega nadlegovanja, ki je že zdavnaj kazensko opredeljeno in sankcionirano (z zaporom do treh let), in to v Kazenskem zakoniku (197. člen) iz leta 2008. Spolno frustrirane ideologinje tega zakona pa del o spolnem nadlegovanju po simptomatsko in po nepotrebnem podvajajo.

Tudi neenako obravnavanje zaradi spola ideologinjam zakonika nikakor ni jasno. Npr.: v Linhartovi gledališki igri “Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi” vloge ženina Matička ne more igrati ženska, še ena nevesta. (Tudi dojilja ne more biti moški.) Nesmiselno je tudi pričakovati, da so moški sposobni tako dobro čistiti kot ženske – ker moški pač nismo zaznamovani s fenomenom menstruacije. Tudi mehaniki in serviserji strojev/aparatov ženske ne morejo biti s takšno afiniteto kot moški, ker ne premorejo fenomena impotentnosti oziroma erektilne disfunkcije. Kastracijski kompleks v resnici tako fatalno zaznamuje oba spola, da je Zakon o varstvu pred diskriminacijo (v povezavi s spolnim razlikovanjem oziroma enačenjem) v resnici absurden.

V našem zakonu ne duha ne sluha
Res je, da je včasih določeno razlikovanje (diskriminacija) nedopustno, vendar je tukaj tudi “dopustno (in razumno) razlikovanje” torej “zapovedana neenakost”, predvsem invalidov. In zakon mora včasih vzpostaviti razliko tam, kjer jo resnično mora, ker je to logično in normalno in naravno (v zadevi “Thlimenos proti Grčiji” je ESČP izpostavilo ravno to pravico do diskriminacije). “Nerazlikovanje” – torej enačenje – v primerih, kjer je to logično in pričakovano (normalno in naravno), je torej diskriminacija (kar je ESČP ugotovilo v primeru “X proti Avstriji”). V našem zakonu tega ni zaznati.

Skrita in latentno sadistična namera profeminističnih ideologinj tega zakona je, da bi se ideja/teorija in ves javni diskurz, ki zagovarja tezo, da sta spola različna, ukinila. Zakonsko predvidena inšpekcija ima v tandemu s t. i. “zagovornikom” (in nekaterimi nevladnimi organizacijami – po dosedanji logiki bo to najbrž največkrat Mirovni inštitut) simbolno (latentno sadistično) funkcijo srednjeveške inkvizicije. Uzakoniti se misli kolektivno preganjanje drugače (npr. antifeministično) mislečih (34. člen), in to preko “zagovornika”, nekakšnega vrhovnega inkvizitorja/rablja, ki bo seveda politično nastavljen in bo imel vselej levo (profeministično) politično poreklo (tako kot jo ima sedanji “zagovornik načela enakosti” Boštjan Vernik Šetinc). V zakonu je evidentna tiha intenca, da bi bila svoboda govora in kritičnega mišljenja omejena, celo sankcionirana; v zakonu so predvidene tožbe, katere glavni protagonist bi bil “zagovornik” v povezavi z inšpekcijo in mrežo levih nevladnih organizaciji (najverjetneje z Mirovnim inštitutom na čelu).

Roman Vodeb