Golobovi vladi nič ni sveto, niti človeško življenje – nas čaka uzakonjena “pomoč pri samomoru”?

Datum:

Da je Golobovi vladi prav vseeno za kakovost življenja državljanov in državljank, je postalo jasno v času od nastopa na oblast. Enako pa nimajo nobenega spoštovanja do človeškega življenja na splošno. Golobovi vladi bi očitno ustrezalo, če državljanov sploh ne bi bilo, to pa lahko sklepamo med drugim tudi po besedah predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki meni, da je “čas, da naslovimo sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.” Manj ljudi, manj težav. Kakšna postaja naša družba pod vlado, ki ji niti človeško življenje ni sveto – namesto, da bi življenja ohranjali in ščitili, bi jih Golobova vlada namerno “končala”.

Golobovi vladi prav nič ni sveto, niti življenje ne. Da ne govorimo o njihovi neizmerni hinavščini. Kako bi lahko drugače pojasnili dejstvo, da predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič gospodarstvenikom očita, da so preveč kapitalistični, ko pa očitno tudi življenje sama gleda skozi evre. Preučila bo Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je po mnenju avtorjev iz združenja Srebrna nit tudi “cenejša opcija” kot pa paliativna oskrba.

Pod predlog o “prostovoljnem končanju življenja” so se podpisali Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič in s tem leta 2021 odprli ponovno razpravo o evtanaziji oziroma “pomoči pri samomoru”, s katerim se strinja tudi Klakočarjeva. Njihov cilj je uveljaviti pravico “trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja”, pa vendar je to z več vidikov sporno. Trpljenje je zelo subjektivna zadeva, ki jo je nemogoče definirati “na splošno”. Razlikuje se od posameznika do posameznika in uzakonitev smrti zaradi “trpljenja” odpira vrata v neskončno možnosti, kaj je prav in kaj ne. To se je v preteklosti že izkazalo v nekaterih država, ki imajo evtanazijo uzakonjeno. Primer, da evtanazija ni črno-bela je Kanada, kjer je pomoč pri samomoru uzakonjena od leta 2016.

Kanadčan Alan Nichols je le eden od primerov. Zaradi posledice ene od operacij je težko hodil in ni slišal na eno uho, vendar je bil samostojen, malce depresiven, ampak so bila to le obdobja. V enem od teh obdobij se je odločil, da želi umreti in njegova želja je bila uslišana, s tem da so njegovo željo po evtanaziji in datum smrti svojcem zamolčali. Podobna zgodba je bila tudi pri 23-letnem Kianu Vafeianu iz Toronta. Bil je diabetik, ki se je prav tako soočal z depresijo, živel pa je doma. Kanadski mediji trdijo, da ni bil srečen, zato se je odločil za medicinsko usmrtitev in kmalu dobil potrjen termin. Enako kot pri prejšnji zgodbi domači o tem niso vedeli nič, slučajno so izvedeli, ko so našli elektronsko sporočilo o datumu usmrtitve. Take zgodbe pa ne prihajajo le iz Kanade, ampak tudi iz ostalih držav, kjer je evtanazija zakonita. Zdravniki so na njeno željo usmrtili tudi belgijko Shanti De Corte, ki je kot 17-letno dekle preživela teroristični napad, vendar travmi po tem grozljivem dogodku ni uspela ubežati. Po dogodku je trpela za depresijo in posttravmatsko stresno motnjo, zato se je odločila, da svoje življenje konča – in dejansko so ji zdravniki ustregli.

Shanti de Corte (Foto: socialna omrežja)

Lani je na Nizozemskem, kjer je prostovoljna evtanazija dovoljena, več kot 40 ljudi iskalo in prejelo evtanazijo zaradi depresije ali druge duševne bolezni. Celo psihiater, ki je začel s to prakso v 90-ih, je nedavno izjavil, da je situacija zašla “iz tira”. Aprila se je 47-letni nizozemski materi dveh otrok izpolnila želja po smrti zaradi dolgotrajnega tinitusa (zvenenje v ušesih). Konec leta 2012 so 45-letna prirojeno gluha dvojčka v Belgiji uspavali, namesto da bi se soočili z možnostjo izgube vida. Takih zgodb je ogromno in prav izkušnje držav, kjer je medicinska usmrtitev že legalizirana, nam tako lahko služijo v opomin, ko razmišljamo o ureditvi na tem področju pri nas.

Pleterski je na sestanku povedal, da predlog zakona zagotavlja visoko stopnjo varnosti pred napačno odločitvijo, prav tako v državah s podobno ureditvijo ne zaznavajo zlorab. To absolutno ne drži, saj smo zgoraj navedli le par primerov od mnogih, ki dokazujejo nasprotno.

Snovalci zakona pravijo, da je odgovornost le na pacientu – kaj pa zdravniki?
Snovalci zakona pravijo, da je vsa odgovornost na pacientu, pa je res tako? Kako lahko nekdo zahteva od zdravnikov, katerih smisel dela in življenja je “reševanje življenj”, da življenje namerno konča? Glede na navedeno ne čudi, da so prav zdravniki tisti, ki se izmed vseh udeležencev uvedbi evtanazije najbolj upirajo. Prvi razlog je prav dejstvo, da gre za temeljno nasprotje, ki se pojavi v zdravniškem poklicu: pomoč pri uničenju namesto zdravljenja in reševanja življenja. Težave zakona pa so vidne tudi na področju obravnavanja pacienta. En tak problem je, da se predlog zakona zanaša na prisotnost “neznosnosti trpljenja”, ki je zelo subjektivna in s tem problematična opredelitev, ko postane del zakona. Pri tem se seveda ne sme pozabiti na dejstvo, da določene bolezni resnično povzročajo neznosne bolečine. Težava pa kljub temu ostaja, saj so zlorabe pri tako delikatnem področju samo korak stran.

Foto: Freepik

Slovensko zdravniško društvo opozarja na zlorabe
Odzivi na predlog zakona na družbenih omrežjih so zelo negativni. Slovensko zdravniško društvo zakona, ki omogoča evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru, ne podpira. Navajajo, da so zdravniki zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi njihovo osnovno poslanstvo. Nedopustno je, da predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, večinsko so proti in ne želijo prevzeti vloge izvajalca zakona. Opozarjajo tudi na možnost zlorab. Zdravniki med drugim opozarjajo, da številni hudo bolni ob koncu življenja niso sposobni polnega avtonomnega odločanja, tudi opredelitev te sposobnosti ni preprosta, zato lahko o njih odločajo drugi. Možne zlorabe bodo tudi na področju presaditve organov, vseh možnosti zlorab pa še ni mogoče predvideti v celoti, dodajajo v Slovenskem zdravniškem društvu.

Predlagatelji skupaj s Klakočarjevo očitno želijo več “prihraniti” na račun življenja
Še “boljše” možnosti za zlorabo pa daje kapitalistični cinizem snovalcev zakona in predsednice DZ, ki se očitno s tem strinja, ko človeško življenje gledajo skozi evre. V njihovem predlogu namreč najdemo tudi matematično kalkulacijo v smislu “kaj je ceneje” – življenje ali smrt? V svojem predlogu avtorji prikažejo tudi izračun, ki je trenutno sledeč: strošek pomoči pri samomoru je ocenjen na 1.426,25 €, v kar so precizno všteli vse od ur dela zdravnikov (971,25 €) pa do stroškov učinkovin (455 €). Na drugi strani pa so avtorji pavšalno (od 3.000 € do 4.500 €) ocenili stroške zadnjega meseca življenja bolnika v paliativni oskrbi.

Omenjena kalkulacija izniči vsak dvom o tem, da je življenje za Klakočarjevo ali snovalce zakona nedotakljivo, sploh ko preberemo zadnji stavek po kalkulaciji: “Primerjava zdravstvenih stroškov PPKŽ in zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja pokaže nekajkrat manjše stroške v primeru PPKŽ.” Še veliko drugega bi bilo treba zapisati o predlogu Srebrne niti, saj je tema pomembna in se odpira v vseh “progresivnih” zahodnih državah. Ne smemo se braniti takih debat in jih kategorično zavračati; nasprotno, treba je poznati prave protiargumente in delati na primerni formaciji vesti sodržavljanov.

Evtanazija in samo razmišljanje o njeni uzakonitvi zbuja dvom v moralnost predlagateljev in predsednice DZ. Pa navsezadnje tudi ostalih na oblasti, saj je bila predsednica društva, ki je predlog zakona pripravilo, tudi prvopodpisana pod kandidaturo predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar, ki prav tako podpira “pomoč pri samomoru”. Le za opomnik lahko pri vsem tem omenimo Kongregacijo za nauk vere, ki jo je podpisal tudi papež Frančišek. Ta jasno določa, da je “evtanazija notranje zlo, v kateri koli priložnosti ali okoliščini”, da je “nameren uboj človeške osebe vedno moralno nesprejemljiv in pomeni težak greh proti človeškemu življenju” in da “glede takšnih zakonov velja, da jih ne more zakonito naložiti nobena oblast”.

Sledita samo dve vprašanji, ali bomo ljudem stali ob strani in jim pomagali, kolikor se le da do konca, ali pa se bomo ob tem spraševali “kaj je ceneje?” Naj vaša vest presodi, Klakočarjeva je očitno nima.

Tanja Brkić

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...