April je eden zabavnejših mesecev v Sloveniji. Začenja se s popularnim 1. aprilom, ko tekmujemo, kdo bo koga bolj “napetnajstil”, konča pa se s prazniki. V postnem času so po številnih župnijah različna predavanja, od povsem verskih do splošno izobraževalnih, tudi iz novejše zgodovine, ki je za mnoge še vedno boleča. Številni verniki se pripravljajo na veliko noč z odpovedjo alkoholnim pijačam, kar za deželo, kjer je vino pomemben vir preživetja, ni najbolj modro.
27. april, nekdanji dan OF (Osvobodilne fronte), se po osamosvojitvi imenuje dan odpora proti okupatorju. Mnogi se ob tem nasmihajo. Ne, ker bi podcenjevali odpor proti okupatorju, ampak zato, ker je bilo to veliko narodno čustvo izrabljeno. Odpor nemočne starojugoslovanske vojske je spregledan in zamolčan. Prav tako tudi tistih posameznikov in skupin, ki so se uprli okupatorju pred nastankom OF oziroma mimo nje. Pristaši srpa in kladiva, častilci Stalinovih brkov so začeli z odporom po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo. Dotlej so bili zavezniki.
Dejstvo, da se OF, pravzaprav Protiimperialna fronta ni zgodila 27., ampak 26., ni bistveno. Pomembnejše je, da med ustanovnimi skupinami dejansko ni bilo pravih sokolov, prav tako Edvard Kocbek ni bil zastopnik krščanskih socialistov. Glede kulturnikov ne velja izgubljati besed. Bolj kot vse našteto bi morali ljudje vedeti, da OF ni bila nikakršna koalicija demokratičnih strank, ampak nekakšno ljudsko frontno gibanje komunistov in nergačev iz meščanskega tabora.
Mnogi nam namreč hočejo sedaj dopovedati, da so komunisti bili takrat demokrati. Da so delovali koalicijsko. Da so predhodniki duha, ki nas je pripeljal do osamosvojitve. O tem, da na njihovi strani ni bilo resnih poizkusov, da bi povezali vse domoljubne elemente, ni diskusije. Še manj o dejstvu, da je bilo bistvo medvojnega medsebojnega pobijanja spor o tem, kakšna bo povojna Jugoslavija.
Praktično nihče ni dvomil, da bo okupacije enkrat konec, različni pa so bili pogledi na Jugoslavijo. Bo komunistična ali demokratična? Pravih kvizlingov, ki so sprejeli tudi nacistično ideologijo, v Sloveniji skoraj ni bilo. O naravi in demokratičnosti OF pa največ pove Dolomitska izjava, s katero so se nekomunistične skupine obvezale, da priznavajo vodilno vlogo komunistom in ne bodo organizirale lastnih odporniških skupin. Boljši poznavalci zgodovine tega dejstva ne potrebujejo, saj so komunisti svoj pravi namen pokazali že poleti leta 1941 z ustanovitvijo Varnostnoobveščevalne službe (VOS), ki je pobijala predvsem konkurente komunistov, okupatorje pa bolj ali manj puščala pri miru. Da o partizanskih političnih komisarjih niti ne govorimo.
V Sloveniji ni problem sprava, ampak resnica o dejstvih
Iz vsega povedanega sledi, da v Sloveniji ni problem sprava, ampak resnica o dejstvih. Prvi maj sedaj mnogi praznujejo bolj iskreno kot v času komunizma. Številne družine se odpravijo na piknike in se v krogu prijateljev poveselijo. Nekdaj smo v prazničnih dneh predvsem okopavali vinograde, sadili krompir in betonirali betonske plošče naših današnjih domov. Sedaj je tega manj in tudi počitek je bolj potreben. Številne tovarne delavce še kako izžemajo.
Prvi maj ni sporen in v številnih primerih dobiva kljub komunističnim zlorabam pravo vsebino. Prav neverjetno je v Ljubljani, kjer je na uradni proslavi glavni govornik največji nekdanji izkoriščevalec delavcev v trgovinah. Zgodovinarji si samo želimo, da bi kdo privlekel na dan slike, kako so v Trbovljah in verjetno še kje takrat skupaj korakali komunisti in nacisti. Ljudje, ki se tega še spominjajo, so čedalje bolj redki. Seveda pa bi fotografije povedale veliko več, predvsem pa je večja njihova dokazna vrednost.
Prispevek je bil objavljen v Naši luči, april 2009.