fbpx

Pretresljivi odlomki iz knjige Rdeče nasilje: Kraje premoženja, mučenja, poboji – vse to so počeli predhodniki Socialnih demokratov

Posmrtni ostanki iz komunističnega morišča.

Jugoslovanska komunistična partija je sinonim za zlo. To je dejstvo, s katerim se premnogi v Sloveniji še dandanes ne zmorejo soočiti, kaj šele sprijazniti. To dokazuje tudi dolgoletno nasprotovanje obsodbi vseh totalitarnih režimov s strani levih političnih strank, ki imajo komuniste za svoje vzornike, nekateri, tako kot poslanec SD Marko Koprivec, pa se imajo še vedno za ponosne naslednike komunistične partije. Tokrat izpostavljamo grozodejstva komunistov v medvojnem in povojnem obdobju, ki jih je v knjigi z naslovom Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945 opisal dr. Milko Mikola.

Ker je komunističnih grozodejstev več kot preveč, dobršen del slovenske javnosti pa še vedno ob vsaki omembi jugoslovanskega komunističnega režima v negativni luči zarije glavo v pesek kakor noj, smo se odločili, da tokrat osvetlimo zgolj grozodejstva, opisana v knjigi Milka Mikole Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, ki se nanašajo na ravnanje komunistov z vojnimi ujetniki in ostalimi zaprtimi v delovnih taboriščih.

Knjiga Rdeče nasilje Milka Mikole je sicer izšla že leta 2012 pri Celjski Mohorjevi družbi. Knjiga, ki obsega 436 strani, stane pičlih sedem evrov. Monografija pa po pisanju založnika “predstavlja prvo obsežno zgodovinsko študijo s celovitim pregledom nasilja, ki ga je komunistična oblast v Sloveniji po letu 1945 izvajala nad svojimi dejanskimi in domnevnimi nasprotniki.”

Zgodovinar Milko Mikola. (Foto: STA)

Zaradi podhranjenosti mi je čez čas v naročju umrl sin”
“V baraki so nas ponoči polivali z mrzlo vodo, čeprav so bili med nami otroci, ki še niso bili stari dve leti. Mučili so nas tudi tako, da so nas postavili lačne in slabotne na vroče junijsko sonce, dokler se nismo onesvestili. Vse dni nas je spremljal ropot mrliškega vozila,” pripoveduje interniranka iz Slovenj Gradca Marija Žoher. Njihovi stražarji so si krajšali čas tako, da so internirance prisilili, da so morali na cesti ležati drug zraven drugega in tako narediti živo preprogo, po kateri so se vozili stražarji z motorji. Takšno mučenje je trajalo, dokler ni kateri od internirancev umrl.

V spominskem parku Teharje stoji od leta 2004 spomenik vsem žrtvam povojnih pobojev. (Foto: STA)

Ravno tako so se taboriščniki soočali z lakoto. “Zaradi podhranjenosti mi je čez čas v naročju umrl sin. Posvetila sem se drugim otrokom in jim skušala pomagati nadomestiti starše. Z grozo se danes spominjam, da so mi na dan v naročju umrli po trije otroci. Najbolj se spominjam hčerke nekega profesorja. Objela me je in rekla: “Moja mamica!” Tudi ona je umrla v mojem naročju,” pripoveduje Žoherjeva.

“Na dvorišču gradu sem večkrat videl umirajočega v nekem kotu. Videl sem umirajočo žensko, ki je bila razgaljena in vsa pomazana z drekom, urinom in krvjo. Na tej umazaniji na telesu so srkale mnoge muhe,” se je o bivanju v koncentracijskem taborišču Hrastovec spominjal Martin Masten.

Brez milosti tudi za nosečnice
Taboriščnikom ni bilo prihranjeno niti poniževanje. Mikola piše, da je nekdanji interniranec Janos Hrovath o koncentracijskem taborišču Filovci povedal, da jih je neki oficir postavil v krog in jih pretepal z vojaškim pasom, da so se morali plaziti po vseh štirih in lajati ter mukati.

“Pred hrastovškim gradom so nas sprejele osebe, ki so se iz ljudi prelevile v živali. Niso nam dovolili, da bi šli do gradu po cesti, ampak so nas primorale, da smo se plazili po štirih po strmem, z grmičevjem in robidovjem poraščenem grajskem hribu. Pomagal sem noseči materi navkreber. Zaradi tega dogodka se je v meni naselil strah, ki se ga nisem otresel do današnjih dni, pojavi se vsakokrat, ko vidim oboroženega vojaka,” se je grozot spominjal taboriščnik Jozsef Biro.

Komunisti poniževali, posiljevali in pobijali
Po navedbah nekaterih, ki so preživeli Teharje, so se pripadniki Oddelka za zaščito naroda (gre za predhodnico Udbe in vojaške protiobveščevalne službe KOS) ter pripadniki Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ) pogosto napili v bližnji Koželjevi gostilni. Po vrnitvi v taborišče pa so se živalsko izživljali nad dekleti, jih posiljevali, nato pa pokončali.

“Mnogi so živeli v nenehnem strahu, da jih bodo ponovno odpeljali v taborišče,” piše Mikola. “Ena izmed bivših internirank koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju je, potem ko ji je nekdo dejal, da bodo vse takšne, kot je ona, ponovno zaprli, iz obupa skočila v deset metrov globok vodnjak, iz katerega so jo komaj rešili živo.”

Ivan Šokić