Hrvati predvajali dokumentarni film o povojnih pobojih “Križev pot – zločin brez kazni” – Gost dr. Jože Dežman: “Mašinerija, ki je ubijala, se je pripravljala pol leta!”

Foto: screenshot

“Gre za najbolj obsežne pomore na območju Slovenije v celotni zgodovini, gre za največje pomore neoboroženih Slovencev v naši zgodovini, gre za največje pomore neoboroženih ljudi po II. svetovni vojni v Evropi.” pravi Jože Dežman, ki raziskuje povojne poboje pri nas. Totalitarni komunistični režimi v srednji in vzhodni Evropi v prejšnjem stoletju so zagrešili številne posamične in skupinske umore in druge zločine proti človečnosti v koncentracijskih taboriščih, so krivi za stradanje, deportacije, mučenje, prisilno delo ter številne druge oblike fizičnega nasilja. Zločinci niso bili nikdar pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine, kot se je to zgodilo z nacisti. Prav zato je javnost slabo seznanjena s komunističnimi zločini, komunistične partije pa so še vedno legalne stranke v številnih državah, čeprav se niso distancirale od zločinov komunističnih sistemov v preteklosti. Žrtve teh režimov, ki še živijo, si zaslužijo sočutje, razumevanje in spoštovanje za vse kar so pretrpele. Parlamentarna skupščina Evropskega sveta zato poziva vse komunistične in postkomunistične stranke, da v svojih državah, če tega do sedaj še niso naredile, ponovno ocenijo zgodovino komunizma pa tudi svojo lastno preteklost ter se jasno distancirajo od zločinov, ki so jih zagrešili komunistični režimi ter jih v polnosti obsodijo. Pri nas se moramo spominjati še zlasti taborišča Teharje, Tezenskega gozda in Kočevskega roga. V Sloveniji je sicer okoli 600 povojnih grobišč, na Hrvaškem tisoč, v BiH-u in Srbiji pa še nekaj sto. Ocenjuje se, da je v njih okoli 190 tisoč pomorjenih. 

V hrvaški oddaji z naslovom Križev pot, Zločin brez kazni, smo lahko videli kakšno gorje je komunizem prizadejal ljudem na območju nekdanje Jugoslavije. Proti koncu leta 1944 so imeli partizani oblast nad vse večjim ozemljem nekdanje Jugoslavije. Na dnevnem redu so bile likvidacije vseh potencialnih sovražnikov. Navaja se primer iz Sremske Mitrovice, kjer so v eni svojih racij pobili 194 oseb. Številni begunci so se pomikali proti Zagrebu. Prebežniki so se bali tudi Rusov pred katerimi so bežali proti zahodu, saj so prihajale vesti, da posiljujejo, pobijajo in požigajo. Takšno zgodbo pripoveduje priča dogodkov Želimir Kužatko, ki je bežal kar peš. Okoli sedem tisoč sovražnikov novega sistema je bilo pomorjenih še preden so dosegli Zagreb. Vse to se je dogajalo po preboju na Sremski fronti. Kužatko celo pripoveduje, kako sta dve partizanski vojaški letali ves čas streljali nanj in sicer na območju Dugega sela pred Zagrebom.

Druga priča Vladimir Fuček pa pravi, da ni imel namere oditi, vendar je nekega jutra prišel njegov oče z motorjem s prikolico skupaj s še enim vojakom in ga odpeljal. Komunisti so se dolgo časa pripravljali na prevzem oblasti. Opravili so tečaje in sestavljali sezname. KNOJ je štel 120 tisoč borcev, samo v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH-u je za t. i. osvoboditelji zagotovo ostalo okoli dva tisoč množičnih grobišč. “Gre za najbolj obsežne pomore na območju Slovenije v celotni zgodovini, gre za največje pomore neoboroženih Slovencev v naši zgodovini, gre za največje pomore neoboroženih ljudi po II. svetovni vojni v Evropi.” pravi Jože Dežman. Odločitev za množične likvidacije je padla 13. maja leta 1944 v kraju Drvar v BiH-u.

Foto: screenshot

Takšno odločitev je tedaj sprejel Josip Broz Tito in jo predal šefom OZNE, torej Matiji Mačku, šefu OZNE za Slovenijo. Tako je padla odločitev o likvidaciji vseh resničnih in potencialnih sovražnikov. Maček je dobil nalogo, da popiše vse “petokolonaše” in dopolni kartoteke. “Tako je v Zagrebu sestavil seznam 8101 osebe, ki jih je potrebno likvidirati in jim odvzeti premoženje pa ne zato, ker so bili resnični sovražniki.” pravi zgodovinar Anđelko Mijatović. Po njegovem prepričanju je šlo predvsem za pridobitev njihovega imetja. Vendar pa so se priprave na likvidacije na ravni Jugoslavije pričele že okoli leta 1942. Tako se je ena prvih tovrstnih likvidacij zgodila v Zrinu, kjer so pomorili preko dvesto civilistov. V primeru drugih likvidacij so se znašli tudi neoboroženi domobranci in frančiškani.

Vse likvidacije so se dogajale brez sojenja, celotna “mašinerija” se je kar pol leta pripravljala na množične pomore

Vse likvidacije so se izvedle brez sojenja. Novembra 1944 so v Travniku zaprli na tisoče vojakov in civilistov, jih vozili po njihovih lokalnih križevih poteh v okolici in jih streljali. Po Dežmanovih besedah se je celotna “mašinerija” kar pol leta pripravljala na množične pomore. Ob partizanski osvoboditvi Zagreba se je pričel masovni popis prebivalstva z ozirom na to, kaj so v vojnem času posamezni prebivalci počeli ter zbiranje prijav, tako resničnih kot lažnih. Za pridobivanje informacij se je redno uporabljalo tudi mučenje. Aleksandar Rankovič je 17. maja 1945 iz Beograda poslal depešo v kateri je izrazil svoje nezadovoljstvo nad ravnanjem partizanskih oblasti, ki so bile po njegovem prepričanju premalo učinkovite. Presenetilo ga je to, da je bilo v desetih dneh postreljenih samo 200 “banditov”. Po njegovih navedbah bi bilo potrebno likvidacije bliskovito izvesti že v prvih dneh, saj je to dopuščal kaos v prvih dneh po vojni.

Tako so že dva dni po Rankovićevi depeši likvidirali preko dvesto bolnikov. Pripadniki poraženih vojaških enot, med njimi številni oficirji, so se na pozive oblasti javili na popis, kjer so jim dejali, da bo vse vredu. Jože Dežman ob tem pravi, da je bil osnovni princip ta, da vsak narod pobija svoje. Branko Mulić, podoficir OZNE pa o likvidacijah bolnikov na območju Zagreba pravi: “To so bili mladi ljudje v spalnih srajcah, stari med 20 in 30 let.” Večinoma so jih zvezali z žico in pobijali s pištolami, včasih tudi s sekirami. V 90. letih je bilo v enem takšnem primeru odkrito posmrtne ostanke 447 likvidiranih. Komunistična oblast je tako samo v Zagrebu za seboj pustila preko 60 množičnih grobišč. Tam so končali vsi, ki niso mogli pobegniti in tisti, ki so verjeli na besedo, da se jim ne bo nič zgodilo pa tudi antikomunisti.

Foto: screenshot

Okoli 200 tisoč vojakov in okoli pol milijona civilistov pa je poskušalo prebežati v Avstrijo

Okoli 200 tisoč vojakov in okoli pol milijona civilistov pa je poskušalo prebežati v Avstrijo. Prebežniki so se najprej podali proti Sloveniji, ob čemer so bili prepričani, da ne bo dolgo trajalo, in da se bodo kmalu vrnili. Potovali so z vozovi, s seboj pa niso imeli niti dovolj hrane. Na območju Slovenije, so partizani zaplenili ogromne količine nemškega orožja. Dežman pravi, da je prva armada od Zagreba do Celja pobila 10 tisoč ljudi. Kužatko pravi, da je v enem izmed napadov pobegnil z voza in skočil v Savinjo. Naslednji dan so partizani tudi okradli pomorjene. Največ prebežnikov iz drugih delov Jugoslavije so partizani pri nas prestregli na poti preko Celja, Slovenj Gradca in Dravograda.

Kužatka je na poti rešila neka Slovenka in ga odvedla v bolnišnico v Trbovljah, tako je preživel. Vendar pa so partizani kmalu pričeli z blokadami poti, prelazov in mejnih prehodov. Na območju Mislinje je prišlo do hudih spopadov med prebežniki (vojaki in civilisti) ter partizani. Približno petina je prebila obroč, torej okoli 150 tisoč ljudi ter prišla v Avstrijo na območje Pliberka. Od tega se je 70 tisoč odločilo, da se bodo predali Britancem. Kakšna tretjina se je v skupini odločila oditi z Angleži potem ko so opustili orožje, kar je bila velikanska napaka za tiste, ki so bili vojaki. Kar torej ni uspelo partizanom, so zanje naredili Britanci. Tako so Britanci vse, ki so jih zajeli in razorožili vrnili partizanom. Vsi zajeti so bili deportirani v taborišča. 3. maja, torej še pred eksodusom iz Zagreba je Tito velel, da naj se razširi in reorganizira mreža taborišč.

Največja taborišča pri nas: Šentvid in Teharje

Pri nas je OZNA bivšo katoliško gimnazijo v Šentvidu spremenila v največje zbirno taborišče. “Zato je treba povedati, da so največja koncentracijska taborišča za uničevanje za Slovencev bili Šentvid pri Ljubljani, Teharje pri Celju, bistveno manj pa Auschwitz, Mautchausen in druga nacistična taborišča.” pravi Dežman Novo posebno nalogo je prejel vojaški častnik, komandant četrtega motoriziranega odreda Simo Dubajić, ki ga je pooblastil šef OZNE za Slovenijo Ivan Maček Matija, sicer polbrat Pepce Kardelj, soproge največjega slovenskega komunista Edvarda Kardelja. Jetnike so potolkli v skupinah po nekaj sto oseb. Številni jetniki so končali v jamah na območju Kočevskega roga, skupaj okoli 30 tisoč jetnikov.

Foto: screenshot

Eden izmed rabljev je v svoji izpovedi z veseljem tudi priznal, da je pobil duhovnike iz svojega mesta. Navkljub vsem prizadevanjem po razpadu Jugoslavije, nihče izmed likvidatorjev, ki so pobijali na območju Kočevja, ni bil obsojen. Edini poskus sodnega pregona je bil v primeru že omenjenega Dubajića, ki pa je pred kakršnim koli pričetkom sojenja umrl – leta 2006. Tudi zloglasna Mirka Planinc je umrla v Zagrebu leta 2010. Nek očividec pravi, da so jetniki v vrsti hodili nekega majskega toplega dne. Bilo je vroče, oni pa brez vode, čeprav je Drava tekla v njihovi neposredni bližini. Jetnike iz Maribora so peljali na območje okolico mesta v bližini avstrijske meje. Pobijalo se je brez prestanka. Tovornjaki so dovažali po trideset ljudi. Tankovski rov, v katerega so zmetali posmrtne ostanke, je bil dolg 2,5 kilometra in so ga potem zasuli.

“S sondiranjem smo potrdili 950 metrov dolg jarek, ki je napolnjen, torej kakšnih 15 tisoč mrtvih.”

“S sondiranjem smo potrdili 950 metrov dolg jarek, ki je napolnjen, torej kakšnih 15 tisoč mrtvih.” je dejal Jože Dežman. Likvidacije so se v Mariboru sicer vršile okoli 23. maja, likvidacije pa so bile izvršene tekom noči. Sicer gre za največje množično grobišče Hrvatov v zgodovini. Zvonimir Šeparović, sicer predsednik Društva hrvaških žrtev pa je dejal: “Kar je še posebej zaskrbljujoče je to, da nihče nikoli ni odgovarjal za te zločine, nihče ni bil postavljen pred sodišče. Tito pa je v času množičnih pobojev v Tezenskem gozdu pri Mariboru dvakrat obiskal Maribor, kjer je obiskal 17. divizijo.” Ob tem je Dežman dejal, da je Tito ubil polovico vojnih jetnikov, medtem ko jih je Stalin manj kot 40 odstotkov. Nek očividec pravi, da so jih najprej skušali strpati v taborišče Teharje na območju Celja, vendar pa je bilo tam že preveč jetnikov, zato so jih peljali naprej.

Foto: screenshot

Imel je srečo, saj so na začetku junija likvidacije prevzeli domači likvidatorji. Dežman pravi, da se je to dogajalo prav tedaj, ko je v Teharje prišla zloglasna Kardeljeva depeša, da morajo izvesti čistke, to je 24. junij 1945 ter navaja primer slovenskega šoferja, ki je pričeval, da je bil poslan iz Maribora v Teharje. Nekatere zapornike iz taborišča Teharje so odpeljali v Rudnik Barbara rov (Huda jama). Od leta 2010 je jasno, da je bilo tu pobitih nekaj tisoč jetnikov. Med likvidiranimi so bili slovenski, hrvaški in nemški vojaki ter civilisti. Likvidacije je izvedla 3. brigada KNOJ-a. So tudi še neraziskana množična grobišča, na primer na Pohorju, kjer je prav tako nekaj tisoč mrtvih in še v Dravogradu, kjer pa zaenkrat ni točnih podatkov o številu pobitih, verjetno pa nekaj tisoč. Samo na območju Maribora je bilo vsaj 20 tisoč pomorjenih, enako tudi v Celju.

Skoraj 80 odstotkov slovenskih domobrancev je bilo pobitih

Nek očividec pravi kako so partizani izvajali likvidacije. Tako navaja primere, ko so kakšnega jetnika sredi noči zbudili in mu rekli, da naj teče tja in tja ter začeli vpiti, da želi ustaš pobegniti in ga ustrelili. In kar naenkrat so bili vsi jetniki ustaši. Dežman pravi, da za Slovenijo vemo, da se je vrnilo okoli 10-11 tisoč domobrancev s Koroške, ki se jim je pridružilo še nekaj tisoč drugih in jih je bilo potemtakem skupaj 15, 16 ali 17 tisoč jetnikov. Od tega se je pobilo preko 13 tisoč petsto jetnikov, torej skoraj 80 odstotkov. Dežman navaja pričevanje Milana Venišnika, ki je bil zelo pomembna osebnost, veleposlanik, šef obveščevalne službe zunanjega ministrstva in so ga poslali na centralni komite, da bi izpričal, kaj je delal kot odgovorni za OZNO v Celju in okolici. Napisal je pretresljivo izpoved, kako je bil star 23 let, imenovan za OZNO, dobil je Celje z okolico, da so “stalno so prihajali s seznami in govorili, da premalo pobijamo. Jaz sem bil zelo mlad. Jaz nisem želel ubijati, a stalno so mi govorili ”

Ti si izobraženec, ti nisi dovolj trd za komunista”. so mu govorili. V BiH-u in Srbiji še ni znano točno število množičnih grobišč, vendar pa jih je zagotovo več sto. V Sloveniji jih je okoli šeststo, na Hrvaškem pa okoli tisoč. Dežman, ki se s povojnimi množičnimi grobišči ukvarja že dvajset let ocenjuje, da je v njih okoli 190 tisoč žrtev. Vzporedno z množičnimi poboji v Sloveniji so se podobni poboji dogajali tudi na Hrvaškem. Na deset tisoče jetnikov je bilo odpeljanih proti Varaždinu, Zagrebu in Karlovcu. Prva postaja je bila Hrvaško Zagorje, kjer je bilo več taborišč, kjer je življenje končalo na tisoče jetnikov. Okoli 13 tisoč so jih pobili na Macenski gori, kjer so morale žrtve same izkopati okoli 150 jam, kamor so jih nato tudi pometali.

Foto: screenshot

Partizanski častnik Ivica Gretić, ki je bil soodgovoren za zločine na območju Zagorja, se je leta pozneje ustrelil v svojem zagrebškem stanovanju. Poročnik Stjepan Hršak, prav tako soodgovoren za poboje v Zagorju pa je od leta 1998 tudi sodno preganjan, vendar je do danes ostal nekaznovan in je umrl v visoki starosti v svoji zagrebški vili. Tisti, ki so preživeli Macensko goro, pa so bili likvidirani v Samoboru. Priča Tomo Bešker izpričuje, da so jih osem dni peš gnali v sprevodu proti taborišču Stara Gradiška, ne da bi jim dali karkoli za jest. Bili so tako žejni, da so z golimi rokami dva metra kopali za vodo, pa je niso našli. Vsakih deset kilometrov jih je prevzemala nova straža. Jetniki so bili povsem obnemogli, stražniki pa so se nad njimi vse bolj izživljali.

Domen Mezeg