Po dolgem času smo Slovenci dobili pravi razlog za narodno enotnost. Nevidnega sovražnika, ki v nasprotju s komunistično armado leta 1991 svoje navzočnosti ne naznani s tanki, ampak z močnim kašljem in vročino. Če nas to ne poveže, nas ne bo nič, sem si rekel. Po mesecu boja z virusom lahko rečem – Slovenija je preveč razklana, da bi jo karkoli še kdaj združilo. A združitev ni bila tako daleč, kot ljudje mislijo.
Tudi največji sovražniki Janeza Janše so opazili neverjetno razliko v operativnosti, učinkovitosti in hitrosti ukrepanja njegove na hitro sestavljene vlade proti tisti Marjana Šarca, ko so ministri kot tudi sam premier delovali, kot da komaj čakajo, da jih sposobnejši odrešijo teh krvavih muk kriznega upravljanja, ki mu niso kos. Ljudje, ki niso marali Janeza Janše, so nagonsko vedeli, da so v dobrih rokah. In na tiho so bili tudi oni zadovoljni, da so prišli odrasli v sobo. Konec koncev so bili vsi preživeli člani centralnega komiteja zveze komunistov so bili vsi v ogroženi skupini.
Tretja vlada Janeza Janše bi bila najbrž deležna plebiscitarne podpore, če ne bi dobrih 90 odstotkov slovenskih medijev predstavljalo neposredno vez med komunistično tiranijo in svobodnim svetom. Spin, ki je pritiskal na to vlado, je bil od prvega dne tako silovit, da sta se leva koalicijska partnerja najbrž kar malce zdrznila, ko sta videla, kako krut je obstoj z desno vlado. RTV Slovenija, Pop TV, Dnevnik, Delo, Večer se niso borili proti virusu – borili so se proti desnici na oblasti.
Vsak dan so se rojevale že skoraj neverjetne kvaziafere, ki nimajo nič skupnega z novinarstvom.
Ko so že kar prvi dan napadli sliko kriznega štaba vlade, kjer so udeleženci nosili maske, smo poznavalci že vedeli, kaj sledi. Dva meseca poskusa hibridnega vojskovanja, ki spominja na Patrio in ljudske vstaje 2012 hkrati. Vlada se je bojevala na dveh frontah – z virusom na eni strani in večino sovražnih medijev na drugi.
V NIJZ, ki je za časa vlade Marjana Šarca prek kadrov Socialnih demokratov mesec in pol delil znanstveno nepodprte in nevarne nasvete, so našli svojega mesijo in se nanj sklicevali kot »stroko« ne glede na to, da je prav NIJZ bil kriv za to, da se je bolezen pri nas sploh začela. Ko so se oglasili drugi glasovi iz istega zavoda, ki se niso strinjali s preverjenimi kadri Socialnih demokratov, je NIJZ postal včerajšnja zgodba. Slikali so ministre na kriznih sestankih in skoraj z milimetrsko natančnostjo merili razdalje med njimi, češ da ne držijo varnostne razdalje, ki so jo sami predpisali!
Nujno aktiviranje 37. a člena so skupaj z opozicijo predstavili kot Janševo slo po vojaški avtokraciji
Pa čeprav jo je podpiral celo drugače skoraj pretirano pacifistični predsednik države Borut Pahor. Tulili so, da vlada ne poskrbi za samozaposlene in gospodarske družbe, čeprav so vedeli, da se pripravlja sveženj zakonskih ukrepov. Ko so samozaposleni, pravne osebe in nevladne organizacije dobili več, kot so si marca predstavljali v najbolj divjih sanjah, so prešli v naslednjo fazo in iskali luknje, ki jih je neizbežno pustil prvi zakon. Ko je vlada našla odgovor za praktično vse želje državljanov v popravku interventnega zakona, so to temo povsem opustili.
Sporna vloga nacionalne RTVS
Politični konstrukt »maske«, za katerega vedno bolj postaja jasno, da je nastal kot otrok tesne kolaboracije med RTV Slovenija, Socialnimi demokrati in LMŠ z obilno pomočjo drugih medijev, je le smetana na torti.
Novinarji RTV Slovenija so po oddaji Tarča pošiljali tvite anarholevih kolesarjev z Metelkove, ki so prišli podpret njihovo trdo delo ustvarjanja politične afere in ljudi malce na tiho, malce pa že kar glasno vabili na ulice, čeprav so se zavedali, da bi lahko ulično divjanje tipa 2012−2013 gotovo do jeseni pomorilo najmanj 10.000 slovenskih starostnikov. Ja, tako daleč je šlo − slovenski mediji, ti družbenopolitični potomci izrastka komunistične partije, so v razrednobojni ihti proti desni vladi postali sovražnik ljudstva. Nič več ni sveto. Tudi žrtve bodo padale. Pa ne bi bilo treba, da je tako.
Prvi del intervjuja, kjer Ivan Gale odgovarja najbolj poglobljeno doslej – za odgovore si je vzel več dni časa, svoji "paragrafarski" maniri pa odgovore podkrepil s citiranjem zakonov in shranjenimi sporočili, čemur se težko oporeka.https://t.co/5KMD6qA7bl
— 24ur.com (@24ur_com) May 4, 2020
Povsem drugače poroča HRT
Že naši južni sosedje, ki se podobno uspešno kot mi spopadajo s pandemijo, razumejo, da so v edinstvenem zgodovinskem obdobju, ko je treba ne glede na ideološke postulate držati skupaj. Opozicija ne nagaja medijem, prav tako ne mediji, ki niso servilni, a vseeno razumejo resnost situacije. Domače strani njihovih portalov so kot z drugega planeta za Slovenca, navajenega, da poteka vsakodnevna kulturna (državljanska) vojna med mediji in vlado. Nobenega pretiranega političnega navijanja, le tisto, kar v tem trenutku zares potrebujemo – dejstva.
Brskanje po portalu HRT je kot oaza razumnosti, miru, sprave in smisla za skupni boj proti bolezni. Sporočilo vodje kabineta predsednika vlade, ki pravi, da pandemije še zdaleč ni konec – seveda povsem brez nepotrebnega uredniškega hujskanja o nepotrebnosti ukrepov. Članek predsednika vlade Andreja Plenkovića, ki sporoča, da bodo volitve, ko bo situacija to omogočala – zopet brez nepotrebnega antagonizma. Izjava ministra za zdravje Capaka, ki svari, da lahko pričakujemo drugi val epidemije. Korektno poročilo o popuščanju ukrepov od tega ponedeljka z razlago, zakaj drugi ukrepi še veljajo. Analiza ekonomista Šonje, ki jasno pove, da se bo pravi šok zaradi krize čutil komaj v drugem delu leta.
Medtem ko naša nacionalna televizija sugestivno poroča, da Janševa vlada nabavlja opremo za krotenje velikih množic (češ da se pripravljajo na zatiranje protestov), čeprav vedo, da gre za staro Šarčevo naročilo, namenjeno na Kosovo, pa HRT poroča o tem, kako se Hrvaška vojska zahvaljuje medicinskemu osebju, ki je v teh dneh na prvih bojnih linijah, z naslovom: »Vi ste naši heroji, hvala vam!« V videu hrvaški vojaki pravijo: »Eno srce, ena duša, ena Hrvaška!« Si predstavljate takšno novico na prvi strani RTV Slovenija? Boris Vasev bi najbrž pred vhodom organiziral protest, rekoč, da gre za rehabilitacijo nacional-fašizma.
Partijska glasila globoke države
Slovenski mediji so znova dokazali, da še niso na ravni, ko bi nehali biti partijska glasila globoke države, novinarji pa so še daleč od tega, da bi prosto po Smoletu nehali biti družbenopolitični delavci, zavestno privrženi idejam marksizma in leninizma. Niti tedaj, ko nas zadene takšna naravna katastrofa – kulturni boj je pomembnejši kot zdravje. Politični antagonizem pomeni več kot življenje naših babic in dedkov. Na Hrvaškem je vse drugače − čeprav poznajo medije vseh političnih nazorov, zanje krilatica »ko gre zares, smo skupaj« niso le mrtve črke na zaslonu. Njihovi mediji poročajo – naši bijejo bitko z vlado. Življenja ljudi so pri tem le kolateralna škoda.
Peter Truden