“Postali smo enakovreden partner v mednarodnem prostoru. Na zunaj se zdi vse lepo in prav, edino še notranja sprtost je tisto, kar slovensko državo bremeni. Manjka sproščenosti, tudi v medosebnih odnosih, predvsem ko gre za vprašanja politike,” je v pogovoru med drugim dejal urednik in novinar na TV Slovenija Igor Pirkovič.
Gospod Pirkovič, letošnje praznovanje 30-letnice samostojne države Slovenije še vedno zaznamuje epidemija COVID-19. Ste se že cepili?
Pirkovič: Da, seveda. Komaj sem dočakal, da pridem na vrsto. Pot v normalno življenje vodi le prek cepljenja. Nekateri taktizirajo in računajo na to, da se bo cepilo dovolj drugih, kar se mi zdi precej sebično. Odločitev za cepljenje je v vzajemno korist. Obvarujemo sebe in druge. Stranski učinki so tako minimalni, da ni vredno izgubljati besed.
Kako vidite Slovenijo po 30 letih? Kakšna država smo postali?
Pirkovič: Postali smo enakovreden partner v mednarodnem prostoru. Na zunaj se zdi vse lepo in prav, edino še notranja sprtost je tisto, kar slovensko državo bremeni. Manjka sproščenosti, tudi v medosebnih odnosih, predvsem ko gre za vprašanja politike.
Tvitnili ste: “Da se bodo Palestinci sredi Ljubljane znašali nad slovensko policijo − si pa ne bi mislil. A smo ali nismo?” Kaj ste s tem mislili?
Pirkovič: Poglejte, protesti in demonstracije so izraz demokratične družbe. So pravica, vendar se vsaka pravica konča, ko poseže v elementarno dostojanstvo drugih. Ob tem občudujem potrpljenje slovenskih policistov, ki so bili tarča žalitev, provokacij in podobnih pobalinskih potez. Policija praktično ni reagirala, čeprav je imela razlog. In potem gledam, poslušam in berem o mirnih protestih in nasilnih policistih. Narobe svet.
Imate zaradi svojih stališč na nacionalni TV težave? Vaš mlajši kolega, ki je opozoril na cenzuro, jih namreč ima.
Pirkovič: Sam nimam nobenih neposrednih težav, niti se nihče ne vmešava ali si ne upa vmešavati v vsebino tega, kar delamo. Pa saj za to niti ni razloga. V oddaje prihajajo gostje različnih pogledov, ne vabimo ekstremistov, ki so v svojih stališčih nestrpni in žaljivi, kot je na primer dr. Alem Maksuti. Vabljeni z vseh vetrov radi prihajajo, in kot povedo, predvsem zaradi dejstva, ker jih obravnavamo spoštljivo in imajo čas, da kaj povedo. Seveda pa se nenaklonjenost do pogovornih oddaj na tretjem sporedu kaže drugače; oddaje nimajo napovednikov, ni najav v drugih informativnih oddajah, niti ni nobene večje logistične podpore, kot jo imajo “prvorazredne oddaje”. Denimo, ko je pri nas pred meseci gostoval predsednik državnega zbora in je bil takrat še kritičen do opozicije in “varno” na strani sedanje koalicije, pogovora v TV Dnevniku niso niti napovedali. Odkar je “prestopil”, pa je stalen gost v osrednjih informativnih oddajah.
Zdi se mi, da bi vaše pogovorne oddaje bolj spadale na prvi program TV Slovenija, saj so vaši gostje tisto, kar bi morala zagotavljati nacionalna RTV, pluralnost mnenj namreč. Verjetno je novi direktor nacionalne RTV to že opazil?
Pirkovič: Dejstvo je, da je prvi program najbolj gledan, sledi mu drugi, temu pa tretji. Gledalci me velikokrat sprašujejo, zakaj so te oddaje na tretjem sporedu. Odgovorim jim, da zato, ker četrti ne obstaja. Želim povedati, da ni interesa, da bi pluralnost tretjega programa segla do prvega. Morate vedeti, da so me s Tednika, ki sem ga urejal, umaknili na tretji program, ki je bil takrat komaj zaznaven. Danes ima svoj doseg, predvsem v odločevalski sferi. Seveda pa ni splošno sprejet, kot sta sprejeta prvi in drugi. Poleg omenjenega oddaje na tretjem sporedu nimajo stalnega termina, saj se pogosto umikajo zapoznelim prenosom iz parlamenta. Novi generalni direktor je to gotovo opazil, kar je verjetno dobro. Tudi prejšnji generalni direktor nas je kar opazil, kar pa ni bilo preveč dobro. Naj dodam, da je za to, kar gledate na tretjem sporedu, ključna vloga urednice Jadranke Rebernik, s katero sva nekakšen dvojec brez krmarja.
Za primer lahko vzameva vaš pogovor s predsednikom vlade in nato pogovor z opozicijo, kjer se lepo vidi ta pluralnost, pa tudi razlika med njimi, kako si predstavljajo vladanje. Zdi se, da tranzicijska levica želi na oblast za vsako ceno …
Pirkovič: Sam se do tega težko opredelim, je pa res, da odzivi predvsem na zadnje soočenje temeljijo na teh in podobnih ugotovitvah. Moja naloga je enakovredna obravnava gostov, ki so za program zelo dragoceni. Različna in pluralna stališča so dragocena, le slišana morajo biti. In na tretjem sporedu slišiš in vidiš tudi tiste, ki so izginili z zaslonov drugih sporedov. Boštjana M. Zupančiča denimo drugje ne opaziš. Tudi Ernest Petrič je podoben primer. Pa ne gre za desničarja, pač pa za vrhunska intelektualca z levega nazorskega polja, ki sta sposobna tudi kritične misli in danes segata prek klasičnih ideoloških okvirov.
Tudi z ustavno obtožbo poskuša tranzicijska levica rušiti premierja Janšo …
Pirkovič: V demokratični družbi je to legitimno politično sredstvo. Seveda je razlika med golim rušenjem in ponujenimi vsebinskimi alternativami. Težko se je znebiti občutka, da opozicijo povezuje samo en cilj; antijanšizem oziroma padec aktualne vlade. Tudi njihovi volivci pričakujejo več kot to. Politika je tek na dolge proge. In odgovornost se začne, ko si na oblasti in je treba graditi, ne le rušiti.
Vse to se dogaja pred predsedovanjem Svetu EU. Česa se tranzicijska levica boji? EU ali gre predvsem za notranjepolitični boj?
Pirkovič: Slovenija predseduje Svetu Evropske unije v drugi polovici leta. In takrat bo v ospredju Slovenija in ne koalicija ali katera od strank. Higienično bi bilo, če bi za ta čas napetost vsa malo popustila, a opozicija je že napovedala, da premirja ne bo. Boj za oblast je v Sloveniji očitno preveč mamljiv, da bi opozicija v tem času umirila strasti. Po eni strani je to razumljivo, saj je vlada zaradi usmerjenosti k predsedovanju ranljivejša, po drugi pa je izraz neverjetne neučakanosti, pa naj stane, kolikor hoče.
EU bi se morala verjetno seznaniti tudi z (ne)vladavino prava v Sloveniji. Se strinjate?
Pirkovič: Pri tem gre za vprašanje dveh konceptov. Države Evropske zveze, ki izhajajo iz nekdanjega komunističnega sistema in so tranzicijo uspešno predelale, dobro razumejo, kar se dogaja v Sloveniji in da gre pri tem izključno za notranjepolitični spopad. Včasih pa nastane vtis, da del tako imenovane Zahodne Evrope očitno svojo vlogo legitimira s presojo, kaj je v Sloveniji in nekaterih državah Višegrada prav in kaj ne. Pri tem je nujno opozoriti na dejstvo, da ji zmanjkuje kompetenc, saj ne poznajo ozadja, razmer in relacij, kdo je kdo v Sloveniji. Res pa je, da se resna politika najvišjega ranga s tozadevnimi izvoženimi slovenskimi razmerami ne ukvarja. Kdor spremlja najvplivnejše slovenske medije, dobi vtis, da je Slovenija iz evropske perspektive problematična. Kako tudi ne, saj je dovolj, da neko tretjeligaško evropsko novinarsko združenje ugotovi, da si v Sloveniji novinarji ne upajo na cesto, in že je to osrednja tema. Svoje dodajo edino posvečeni profesorji s FDV in krog je sklenjen.
Ob 30-letnici samostojne države ste izdali tudi knjigo. Drži?
Pirkovič: Res je. Pred kratkim sem v samozaložbi izdal že tretjo pesniško zbirko, posvečeno domovini. Gre za poklon njeni tridesetletni samostojnosti in neodvisnosti. Poklon slovenski tradiciji, rodovom, vrednotam in zavedanju, da imeti državo ni kar tako. Žal ugotavljam, da tovrstna poezija nima domovinske pravice v izobraževalnem sistemu, kar je na neki način tragično. Knjiga je duhovno darilo za vse, ki jih ni sram priznati, da so hčere in sinovi slovenske matere, da so domoljubi, da ne bi izdali tradicionalnih vrednot in da bi še enkrat stopili skupaj, če bi bilo treba. Več kot petdeset pesmi in vrhunske avtorske fotografije, ki zaokrožajo zbirko, so sporočilo za danes in za naprej. Naslov zbirke je “Skupaj”, s čimer sem želel poudariti željo po preseganju zamer, ki dušijo slovenskega človeka, in vzbuditi ponos, ki naj se ob 30. rojstnem dnevu samostojne Slovenije sprosti.
ČE NE BI TAKRAT POGUMA IMELI
Če ne bi takrat poguma imeli
in src, ki so bíla v ritmu Zdravljice,
morda bi še danes po njej hrepeneli
in še bi tičali v gnezdu krivice.
Edinosti šli takrat smo naproti
in ni bilo vojske in ni bilo sile,
ki bi nam prekrižala sanje na poti;
sanje, ki so se takrat nam zgodile.
Bili so močnejši, a niso zdržali,
saj ni bilo sonca na njihovi strani.
Imeli so vest, ki je niso oprali,
mi pa imeli smo zvezde na dlani.
Hvala vam tistim, ki za domovino
življenje ste dali, da mi bi živeli.
Le kdo bi razlagal nam zdaj zgodovino,
če ne bi takrat poguma imeli?
Biografija
Igor Pirkovič je rojen v Postojni leta 1970. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Sežani, Pravno fakulteto v Ljubljani. Kasneje je opravil še specializacijo iz mednarodnih odnosov in diplomiral pri profesorju Mihi Pogačniku. Uspešno je zagovarjal tudi pravniški državni izpit. Prvo zaposlitev je dobil na ministrstvu za zunanje zadeve, po diplomatski službi na veleposlaništvu v Sarajevu pa se je zaposlil kot pomočnik direktorja na TV Slovenija. V zadnjih letih dela kot voditelj političnih oddaj. Pred tem je bil urednik oddaje Tednik, a je bil zaradi pritiska tedanjega vodstva RTV prisiljen odstopiti. V prostem času piše besedila za različne glasbene zvrsti, je tudi prejemnik nagrad za besedila na največjih slovenskih glasbenih festivalih. Napisal je tudi tri librete za muzikale in izdal prav toliko pesniških zbirk z domovinsko tematiko, pri čemer je zadnjo posvetil 30-letnici samostojne in neodvisne Slovenije. Igor Pirkovič je tudi avtor koncepta in scenarija številnih prireditev, med drugim lanske zelo opažene osrednje državne proslave ob dnevu državnosti.
Petra Janša