fbpx

Inštitut za kriminologijo predstavlja trdo jedro levice: Njihov predstavnik miroljubne protestnike nekoč označil za drhal!

Penolog na Pravni fakulteti v Ljubljani Dragan Petrovec. (Foto: STA)

Ob nedavni smrti sodelavca Osvobodilne fronte in soustanovitelja Foruma 21 Ljuba Bavcona so se pričeli v javnosti pojavljati očitki o njegovi vpletenosti v povojne poboje ob koncu druge svetovne vojne, o prikrivanju resnice o dahavskih procesih ter da je bil avtor represivnega kazenskega prava. To pa je očitno zmotilo zaposlene na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ti so namreč stopili v bran Bavconu, češ da naj bi “zaničevanje njegove osebe in dela ter pomanjkanje vsakršne pietete odražalo vso arogantnost oblasti, proti kateri se je boril vse življenje.” Nič čudnega, če človek ve, da so del inštituta Alenka Šelih, Dragan Petrovec in Renata Salecl, ki tvorijo trdo levo jedro, kar pa se odraža tudi v naravi inštituta.

Ko je nekdanje osrednje komunistično glasilo Delo ob smrti Bavcona zapisalo, da je med drugim imel pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin, je na to premier Janez Janša kritično pripomnil: “Tole je pa preveč. Varstvo človekovih pravic in svoboščin? Odbiral ljudi za morišča, utemeljitelj jugoslovanskega kazenskega prava kot orodja za uničevanje ljudi, ki režimu niso všeč. Na vesti na tisoče uničenih življenj. Ogabno sprenevedanje in potvarjanje resnice.” 

Stopili so mu v bran
Na Inštitutu za kriminologijo so zapisali, da z ogorčenjem obsojajo pogrom nad našim dolgoletnim sodelavcem, ki ga na družbenih in drugih medijih izvajajo nekateri nosilci oblasti in njihovi podporniki. Obtožbe, ki jih označujejo kot lažnive, naj bi Bavcon že večkrat dokumentirano ovrgel. Pravijo, da je bil Bavcon od rane mladosti dalje “zavezan boju proti fašizmu, zaradi česar ga je italijanski fašistični režim zaprl, nemški okupator pa poslal v koncentracijsko taborišče.” V času profesure in svojega raziskovalnega dela se je po njihovih besedah zavzemal za kritično preizpraševanje kazenskega prava in za uveljavljanje človekovih pravic.

Kot pravijo, so prepričani, da Bavconu “ni mogoče očitati več kot to, da je po spremembi režima ostal zvest svojim prizadevanjem po humanizaciji kazenskega prava in kriminalitetne politike ter neomajen v zavezah k antifašizmu in spoštovanju človekovih pravic”. V zadnjih tridesetih letih po njihovem naj ne bi opravljal nikakršne politične ali druge oblastne funkcije. Svaril naj bi le pred zlorabami oblasti v javnosti, zaradi česar naj bi postal tarča “besa dela politike, ki se je v zrcalu prepoznal”. Obregnili so se ob navedbe v javnosti, kjer je govora o tem, da v gorah obstajajo posebna pravila obnašanja, ki narekujejo vljudnost ljudi drug do drugega. “Upamo, da tako v gorah kot v dolinah še vedno veljajo vsaj minimalna pravila pietete do umrlih. Profesor Bavcon žal ne more več odgovarjati na napade, njegovi sodelavci pa se odločno upiramo blatenju in omalovaževanju njegovega dela in imena,” so sklenili njegove sodelavke in sodelavci.

Velika večina slovenskih pravnikov je šla skozi roke profesorjev: Ljuba Bavcona, Cirila Ribičiča, Danila Türka, Ivana Kristana, Katje Šugman Stubbs, Špelce Mežnar, Mira Cerarja, Mateja Accetta …, zato nikakor ne čudi kaotično stanje v pravosodju. Glede na to, da je pravna fakulteta nekoč spadala pod Univerzo Edvarda Kardelja, kjer je diplomiral tudi Milan Kučan, ta pa se na fakulteto rad vrača kot predavatelj in govorec na okrogli mizi, tako zavzeta obramba niti ne čudi. A dejstva so dejstva, ki jim ni mogoče oporekati. Očitki v smislu, kako naj bi bila oblast tista “grda”, ki kritizira Bavcona, so skregani z vsako logiko, saj sta ju med drugim podkrepila profesorja, torej strokovnjaka. Ugledni pravnik dr. Boštjan M. Zupančič, ki je nekdaj poučeval na ljubljanski fakulteti, je eden tistih, ki je na javni RTVS razgalil njegovo vlogo v povojnih pomorih. Profesor dr. Rudi Kocijančič pa je razkril, da nam bo Bavcon v spominu ostal tudi kot goreči apologet zloglasnih dahavskih procesov.

Foto: STA

Jaz sem bil pretežno levo usmerjen ves čas, do zadnjega stadija dela v Strasbourgu. Potem pa me je spoštovani Ernest Petrič zelo diplomatsko enkrat opozoril, da je v Sloveniji 750 grobišč. Jaz sem bil rojen leta 1947, pa se pri nas doma nikoli ni govorilo o tem. Ko sem bil še rektor, mi je ena gospa nekaj govorila o tem, pa ji nisem verjel. Tudi v Strasbourgu tega niso vedeli. Ko sem se začel zanimati za to vprašanje, pa sem bil zgrožen. Zdaj stvari prihajajo na dan, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, ta pokol, to je strahotno. In da nek Ljubo Bavcon še vedno hodi naokoli, da ni v kazenskem postopku, pozabimo zdaj na Mitjo Ribičiča, ki ga ni več, to je “impunity”, to smo imeli v združenih narodih, na komiteju proti mučenju – to je nepojmljivo. Bavcon je v Šentvidu odbiral ljudi za pokol in ta isti Bavcon stanuje tu nekje v Trnovem in ni v kazenskem postopku – to je živ dokaz tega, kako naše kazensko pravosodje ne deluje. To je farsa o vladavini prava,” je spomladi o tem, da Bavcon nikoli ni bil v kazenskem postopku, dejal dr. Zupančič.

Avtor represivnega kazenskega prava Bavcon je navedbe v oddaji Odkrito na 3. programu RTVS sicer zanikal, rekoč, da gre za “neresnične obtožbe na njegov račun, ki sodijo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime”. Ker je bil v tem času v letih (97 let), se ni želel podajati na dolgotrajno sodno pot, da bi opral svoje dobro ime. V primeru, da bi se, bi bila razsodba najverjetneje podana v njegovo korist, saj velja za osebo, ki je ključno vplivala na oblikovanje povojne kazenske zakonodaje, njegov vpliv pa je seveda segal tudi v obdobje samostojne Slovenije. To, da ga na pravni fakulteti branijo, je eno, da ga pa predstavljajo kot borca za človekove pravice, je naravnost škandalozno.

Sara Kovač