fbpx

[Intervju] Adolf Urnaut: “V tujini sem bolj cenjen kot doma.”

Adolf Urnaut (foto: osebni arhiv Adolfa Urnauta)

Adolf Urnaut, letnik 1941, je eden najboljših slovenskih odbojkarjev vseh časov. Za reprezentanco Jugoslavije je odigral 320 tekem, bil je tudi kapetan reprezentance. Znan je bil po tem, da je dolgo časa igral bos. Francoski L´Equipe ga je leta 1966 razglasil za najboljšega evropskega igralca. Je oče treh sinov, vsi so šli po njegovih stopinjah. Najmlajši Tine je kapetan slovenske odbojkarske reprezentance. Z ženo Anito živi na Koroškem. Konec julija bo dopolnil 80 let.

Z Adolfom Urnautom smo se pogovarjali o njegovi igralski karieri, priznanjih za njegove športne dosežke, aktivnosti po prenehanju igranja ter o aktualnih odbojkarskih temah.

DEMOKRACIJA: Kakšni so bili vaši začetki v športu?

Urnaut: V mladosti sem se ukvarjal z različnimi športi. V teku na smučeh sem bil državni prvak v štafeti 3×5 km. Igral sem rokomet in seveda tudi odbojko. Ko sem končal srednjo metalurško šolo, sem prišel do prvih sklepov, kaj in kako naprej. Čeprav je takratni predsednik Športnega društva Fužinar, direktor Železarne Ravne Gregor Klančnik želel, da ostanem tekač na smučeh, sem ta šport opustil. Ko sem se vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani, sem prvo leto še vedno igral rokomet za takratni ljubljanski Odred. Spomnim se, da smo v pokalnem tekmovanju izločili takrat renomirani Borac iz Banjaluke. Vendar sem se potem dokončno odločil za odbojko. Postal sem državni mladinski reprezentant, Fužinar se je uvrstil v prvo ligo. Med študijem sem leto dni igral tudi pri Braniku iz Maribora, potem sem se vrnil k Fužinarju.

DEMOKRACIJA: Dolgo časa ste igrali za reški Kvarner. Kako je prišlo do tega prestopa?

Urnaut: Leta 1965 je žena rodila prvega sina, potrebovali smo stanovanje, ki mi na Ravnah ni bilo na razpolago. Ponudili so mi ga pri Kvarnerju, zato sem se odočil za odhod na Reko.

DEMOKRACIJA: Na Reki ste ostali kar dolgo časa.

Urnaut: Pri Kvarnerju sem dobro zaslužil. Bil sem najbolje plačani odbojkar v državi. Na Reki sem tudi učil telovadbo. Najprej na osnovni šoli, nato na srednji pomorski in na koncu še na fakulteti za pomorstvo. Zelo so me cenili, dobil sem zlato statuo mesta »Luciano Sušanj«. Tam sem živel šestnajst let. Po ločitvi od prve žene sem se leta 1981 vrnil na Ravne. Oba sina sta šla z mano.

DEMOKRACIJA: Za reprezentanco ste odigrali 320 tekem, katera tekmovanja so vam najbolj ostala v spominu?

Urnaut: Omenil bi svetovno prvenstvo leta 1962 v Moskvi, bil sem izbran v idealno šesterico prvenstva. Igral sem tudi na svetovnih prvenstvih leta 1966 v Pragi in 1970 v Sofiji. Na sredozemskih igrah v Neaplju leta 1963 sem bil razglašen za najboljšega igralca. Osvojili smo zlato medaljo, prav tako štiri leta kasneje v Tunisu. Na univerzijadi v Budimpešti leta 1965 smo bili tretji.

DEMOKRACIJA: Dolgo časa ste igrali bosi. Praktično vsi so takrat že igrali v copatih.

Urnaut: Bil sem znan po tem, da igram bos. Tudi na svetovnem prvenstvu v Moskvi sem igral brez copat, edini takrat. V predtekmovanju sem dobil krvave žulje na podplatih. Dobil sem tablete, da sem lahko igral do konca prvenstva. Zdravnica mi je odstranila kri iz žuljev in mi podplate namazala z neko kremo. Tudi na sredozemskih igrah v Neaplju sem še igral bos. Na svetovnem prvenstvu v Pragi pa sem že igral v copatih.

Samo Vidovič in Adolf Urnaut (foto: osebni arhiv Adolfa Urnauta)

DEMOKRACIJA: Več let ste bili tudi kapetan reprezentance.

Urnaut: Takrat sem bil najmlajši v reprezentanci. Kapetan je bil poškodovan in so izbirali novega. Nekdo je predlagal mene, vsi so se strinjali. V ekipi je bilo čutiti rivalstvo med Srbi in Hrvati, vsem je ustrezalo, da sem bil jaz kot Slovenec kapetan. Omenil bi, da je tudi najmlajši sin Tine kot najmlajši v reprezentanci postal kapetan.

DEMOKRACIJA: Ste imeli v tistih časih kaj težav zaradi imena?

Urnaut: Seveda je bilo takrat nekaj zbadanja. Če sem se kdaj razjezil, so mi rekli, da sem tak kot Hitler. Ali obratno, če je bil kdo jezen name. Zadevo pa je rešil takratni zvezni kapetan Kovačević. Rekel mi je, naj v primeru, ko me bo kdo tako zbadal, uporabim njihove psovke. In to sem tudi naredil. Seveda so znoreli. Potem pa je Kovačević organiziral sestanek, na katerem smo stvari lepo razčistili. In od takrat naprej je bil mir.

DEMOKRACIJA: Leta 1966 vas je francoski časopis L´Equipe razglasil za najboljšega odbojkarja v Evropi. Tudi sicer se zdi, da vas bolj cenijo v tujini kot doma.

Urnaut: To je bila seveda zame velika čast. Še posebej ker je to priznanje prišlo od zunaj. Gotovo pa sem bolj prepoznan in cenjen zunaj Slovenije, saj sem največje uspehe dosegel z reprezentanco, ki je imela sedež v Srbiji, in s klubi na Hrvaškem.

Predsednik Evropske odbojkarske zveze Aleksander Boričić me je povabil na velika mednarodna tekmovanja, kar mi veliko pomeni in se jih pogosto udeležim.

DEMOKRACIJA: Po vrnitvi na Ravne leta 1981 ste učili telovadbo na ravenski gimnaziji. Kateri znani športniki so bili vaši učenci?

Urnaut: Omenil bi smučarko Tino Maze, nogometaša Marka Šulerja in plavalca Damirja Dugonjića. Mazejevi in Šulerju sem bil tudi razrednik. Še vedno imamo stike. Do Tininega poroda smo se enkrat na leto dobivali na pikniku na Ivarčkem jezeru. Onadva sta imela že takrat veliko voljo, delovne navade. Ko je bil recimo na vrsti Cooperjev test, so drugi godrnjali, Tina pa je tekla brez besed in vse premagala.

DEMOKRACIJA: Pri upokojitvi ste imeli določene probleme, saj vam niso priznali delovne dobe za čas igranja v reprezentanci.

Urnaut: Priznali so mi leto in štiri mesece, morali bi mi enajst let. Moji vrstniki, ki so v drugih športih nastopali za Jugoslavijo, so imeli to urejeno. Poslal sem prošnjo na Olimpijski komite v Beograd, napisali so mi, da so po sporazumu plačali to leto in štiri mesece, da mora preostalo plačati Olimpijski komite Slovenije. Ko sem jim poslal prošnjo, pa so rekli, da nimajo denarja. Sam si preostalih let nisem hotel plačati in sem kot profesor telovadbe pač delal naprej.

DEMOKRACIJA: Leta 2012 ste dobili Bloudkovo priznanje za dosežke v športu, leta 2019 še za življensko delo. Zakaj je trajalo tako dolgo, da so vam podelili ti nagradi?

Urnaut: Nekateri društva in zveze so zelo aktivni pri promociji svojih članov, drugi pač manj. Bloudkova priznanja so začeli podeljevati v letu, ko sem odšel iz Slovenije, ko sem se vrnil, nisem bil več aktiven igralec. Predlog za Bloudkovo priznanje za leto 2011 je oddala Zveza za šport invalidov Slovenije, ko sem končal več kot 20-letno delo prvega trenerja in selektorja reprezentanc za odbojko sede. Za nagrado za življensko delo sta me predlagali Odbojkarska zveza Slovenije in Športni zavod Ravne. Zanimivo, prejel sem jo 60 let po prvem nastopu za jugoslovansko reprezentanco.

DEMOKRACIJA: Velik pečat ste pustili tudi v odbojki sede skupaj z drugo ženo Anito.

Urnaut: K odbojki sede sta me povabila Ravenčana Davorin Kragelnik in Vlado Homan, ko sta se pripravljala na nastop na paraolimpijskih igrah v Seulu leta 1988. Nato sem postal trener IŠD Samorastinik Ravne in moške reprezentance Slovenije, leta 1995 pa smo skupaj s Petrom Ozmecem organizirali še žensko reprezentanco. Na krstnem nastopu na evropskem prvenstvu 1995 v Ljubljani smo osvojili prvo medaljo, čez 4 leta postali evropski prvaki v Sarajevu ter svetovni podprvaki leta 2000 v Maastrichtu in 2002 v Kamniku. Poleg tega smo bili bronasti na svetovnem prvenstvu 2006. Skupaj smo na velikih tekmovanjih osvojili štirinajst medalj. Bil sem tudi inštruktor za trenerje pri svetovni organizaciji za odbojko invalidov. Žena Anita je bila dobro desetletje med najboljšimi igralkami na evropskih in svetovnih prvenstvih, kasneje tudi predsednica te organizacije.

DEMOKRACIJA: Vsi trije vaši sinovi so bili odbojkarski reprezentantje. Tako kot vi tudi vsestranski športniki. Kaj ste jim kot oče dali, predvsem od športnih lastnosti?

Tri generacije Urnautov (foto: osebni arhiv Adolfa Urnauta)

Urnaut: Edino, kar lahko rečem, da sem jim dal, je to, da sem jim vcepil delovne navade in vztrajnost. Vse drugo pa so nekako družinske karakteristike. Najstarejši Andrej je poleg odbojke treniral košarko, bil je kadetski košarkarski reprezentant, nato pa odbojkarski reprezentanat Jugoslavije in Slovenije. Živi v Belgiji, kjer je sklenil svojo igralsko kariero, zdaj pa je trener. Srednji sin Matjaž je treniral še atletiko, bil je prvak Hrvaške v skoku v višino. Igral je za mladinsko reprezentanco Jugoslavije in reprezentanco Slovenije. Še vedno igra v Franciji, hkrati pa je trener. Najmlajši Tine je med drugim treniral smučanje, plavanje, nogomet in postal profesor športne vzgoje. Pravkar je končal odbojkarsko sezono v Milanu in se pripravlja na krstni nastop Slovenije v svetovni ligi narodov.

DEMOKRACIJA: Najmlajši sin Tine je že dolgo član in kapetan odbojkarske reprezentance. Vsako leto organizira poletni odbojkarski kamp na Ravnah.

Urnaut: Prvo leto smo kamp organizirali v Kranjski Gori, letos pa bomo že petič gostili kamp na Ravnah. Na kampu sodelujemo s Tinetom tako Andrej in Matjaž kot midva z ženo. Tudi drugi sodelujoči trenerji so vrhunski. Ti kampi so dobri za razvoj in popularizacijo odbojke. V našem kampu imamo poleg odbojke tudi

druge dejavnosti, plavanje, pohode, zabave, preizkus potapljanja. Problem našega kampa so predvsem hotelske kapacitete na Ravnah. Premalo je postelj. Udeleženci kampa razvijajo delovne navade, vztrajnost, disciplino, pomembna je prilagoditev in seveda druženje. Tine je prvi organiziral kamp za dvoransko odbojko, sedaj se je za kamp odločilo kar nekaj reprezentatov, kar dobro vpliva na promocijo odbojke med mladimi.

DEMOKRACIJA: Kaj menite o slovenski odbojkarski reprezentanci? V zadnih šestih letih je bila dvakrat evropski podprvak. Obakrat je na klopi sedel italijanski trener. Ali je to pripomoglo k tem uspehom?

Urnaut: Gotovo je to pripomoglo. Na splošno je znano, da je v odbojki največ vrhunskih trenerjev Italijanov. Veliko dajo na vzgojo trenerskega kadra. Imajo kvalitetne seminarje, treninge. To lahko vidim tudi v živo, ko spremljam Tineta na treningih. Pomembna je avtoriteta teh trenerjev in to, da znajo tudi prisluhniti igralcem, ko je treba. Pomembna je predvsem povezanost ekipe, pa tudi pravilno odmerjanje treningov.

DEMOKRACIJA: Še vedno ste športno zelo aktivni, redno vas vidimo na športnih igriščih Doma telesne kulture na Ravnah.

Urnaut: Nekaj moraš delati zase. Nisem tip, ki bi veliko tekel. Ta čas največ igram tenis, še vedno sem trener odbojke sede. Velikokrat pa grem tudi na Tinetov trening, če le utegnem.

Metod Berlec