Je Berlinski zid resnično padel tudi v Sloveniji?

Razprava o padcu berlinskega zidu 6. novembra 2019 v Medijskem centru Andreja Slavka Uršiča (Foto: posnetek zaslona)

Devetega novembra letos poteka trideseta obletnica padca Berlinskega zidu, v zvezi s tem pa je v Medijskem centru Andreja Slavka Uršiča potekala razprava, na kateri so sodelovali dr. Janko Kos, Lenart Rihar in dr. Žiga Turk, povezoval pa jo je Boris Tomašič. Sogovorniki so med drugim izpostavili, da je Berlinski zid kot simbol komunizma v različnih vzhodnoevropskih državah padel na različne načine, zaskrbljujoče pa je, da je ideja komunizma preživela in se na nek način celo preoblikovala in prilagodila današnjemu času.

V soboto, devetega novembra, je minilo natanko trideset let od padca Berlinskega zidu, simbola železne zavese in tudi simbolnega začetka konca komunizma, socializma, na tleh Evrope. V sredo, 6. novembra, je v Medijskem centru Andreja Slavka Uršiča potekala tudi razprava, na kateri so razpravljali o tem, ali je Berlinski zid dejansko padel tudi v naših glavah, kaj nam je še storiti, zakaj danes Evropski parlament sprejema nove resolucije, s katerimi sprejema vse totalitarizme, in tudi o pobudi za nürnberški proces zoper komuniste. Pogovor je vodil voditelj Nova24TV Boris Tomašič, gostje pa so bili akademik dr. Janko Kos, Lenart Rihar in dr. Žiga Turk.

Vprašanje je, če je pri nas Berlinski zid sploh padel
Voditelj Tomašič je uvodoma poudaril, da je okrogla obletnica padca Berlinskega zidu, ki je simboliziral komunizem in železno zavezo, na zahodni strani so ga imenovali kar antifašistični zid, zelo zanimiva povezava tudi z današnjimi antifašisti. Dr. Kos je uvodoma pojasnil, da so ti dogodki eni najlepših njegovih spominov: “Ker tisti dnevi okoli te obletnice in naslednji dnevi in meseci so bili nepopisni kot neko doživetje. Ne spomnim se, da bi v svojem življenju kdaj videl kaj takega. Mislim, da čisto življenjsko je to sijajen dogodek. Drugo je pa seveda, kar je iz tega sledilo in kaj še ostaja od tega.” Vprašanje o tem, kaj je ostalo od Berlinskega zidu, ima po Kosovem mnenju več dimenzij: „Vprašanje je, kaj je prinesel dobrega ta prelom in kakšne so tudi nekatere posledice, ki pa so neugodne.“ Da bo režim z lahkoto padel, je bilo presenečenje mnogih, kot pojasnjuje Kos, je bilo nepričakovano: “Čeprav, mnogi so se pripravljali na nek prehod iz tega sistema v nekaj drugačnega. Ampak opozoril bi na to, da Berlinski zid je padel v različnih državah Evrope na različne načine. Na Poljskem je verjetno padel nekoliko drugače kot na Madžarskem, pri nas je pa vprašanje, če je sploh padel. In v tem je mogoče simboličen pomen padca. Jasno, v Berlinu samem je bilo očitno, kaj se dogaja, medtem ko pri nas ni bilo tako očitno. Padec socializma je potekal drugače, prepojil se je z nacionalnim vprašanjem, in to je bilo tisto, kar je povzročilo, da je Berlinski zid pri nas padel nekoliko drugače, in še pada.”

Akademik dr. Janko Kos

Po njegovih besedah je zdaj vprašanje, koliko je še ostalo tega, kar je ležalo onstran Berlinskega zidu: “Ideologija komunizma, socializma, marksizma vendarle še obstaja. V nekaterih redkih državah po svetu vendarle še kot realna politična sila, drugje pa vendarle kot neka mentaliteta, kot neko prepričanje, celo kot univerzitetno, akademsko. Na ameriških univerzah je vendarle nekaj takega levega, tudi Anglija je bila od nekdaj preprežena s salonskim marksizmom in je še danes verjetno. Ta Berlinski zid ni padel popolnoma in povsod po svetu, če mislimo predvsem na ideologijo.” Ideologij se po Kosovem mnenju ne da kar tako premagati, ker živijo in se včasih celo nekoliko spremenijo.

Ohranjeni del železne zavese na območju današnje Češke republike (Foto: Marcin Szala, Wikimedia Commons)

Vojna med totalitarizmi se je na idejni ravni nadaljevala vse do padca Berlinskega zidu
Na Tomašičevo vprašanje, ali je Berlinski zid padel tudi v naših glavah, je v luči tega, da imamo v Sloveniji še danes težavo s tem, da bi obsodili vse totalitarizme, Rihar odgovoril takole: “Dobro bi bilo, če bi bilo vsaj tako, da bi večinsko obsojali tudi tretji totalitarizem. Moje mnenje je, da bodo s tem še velike težave, in v tem pogovoru bi se morali ozreti tudi na čas pred Berlinskim zidom in na to, kako je do njega oziroma do železne zavese sploh prišlo. Mislim, da bomo šele ob izhodiščih lažje razumeli, zakaj v naših glavah nekateri zidovi še vedno stojijo.”

Lenart Rihar

Kot je v nadaljevanju pojasnil Rihar, je vprašanje odgovornosti, kako je mogoče, da se je med drugo svetovno vojno tako trgovalo z narodi in z usodami, če upoštevamo evropsko vojno, med svobodo in totalitarizmi pa je “bil vojaški del končan nekje 1945, na idejni ravni pa se je nadaljevalo s hladno vojno in je na nek način ta vojna potekala vse nekje do padca Berlinskega zidu. To stvar je treba zajemati v čim širši perspektivi, da je lažje razumljivo, kaj se dogaja danes”.

Foto: Wikipedia

Ideja komunizma je preživela in na vseh koncih pleza nazaj
Še dan pred pogovorom je bil Turk v Berlinu, o svojih občutkih glede dogajanja v Nemčiji in o tem, kako Nemci doživljajo spremembe, pa meni sledeče: “Sem vesel, da sem bil slučajno povabljen na neko modrovanje v Berlin ravno v tem času, ko se začenja celotedensko praznovanje padca Berlinskega zidu, in moram reči, s slovenske perspektive, sem bil presenečen, kako uradno celo mesto s tem živi. Na neštetih točkah v celem mestu so panoji z zgodovinskimi fotografijami, s teksti, ki pojasnjujejo tisti čas, kaj se je takrat zgodilo. Na nekatere stavbe projicirajo dogodke, platna so velika, recimo 30-krat 100 metrov. Skratka, zdi se mi, da mora pravzaprav celotna vzhodna Evropa, vsi, ki imamo to dediščino nad seboj, ta datum vzeti zelo resno. Potrebujemo nek datum, ki mu lahko damo pomen, da je bila na ta dan zlomljena ideja komunizma, in seveda se je zadeva sesipala v svoji gnilobi. In to smo spremljali, kot je povedal akademik Kos, z velikim navdušenjem, upanjem in spoštovanjem. Kup je bilo teh dogodkov, ampak če bi morali izbrati en datum, bi bil to datum padca Berlinskega zidu. In zato se mi zdi, da bi 9. november moral biti v evropski zgodovini nekako tako vzet kot recimo 8. maj, ko se spominjamo poraza nacistične Nemčije leta 1945.”

Dr. Žiga Turk

Turk je v nadaljevanju izpostavil tudi revizionizem, ki se v zadnjem času pojavlja v Sloveniji: “V Sloveniji je zanimiv ta odnos, kot da se nas ti dogodki sploh ne tičejo. Posebej v zadnjih letih imam občutek, da poteka nek tak tihi revizionizem, kot da se leta 1989 ni zgodilo nič takega, kar bi bilo za Slovenijo pomembno. Mi bomo začeli zgodovino šteti leta 1990 z demokratičnimi volitvami pa potem z osamosvojitvijo, to bodo neki večji dogodki. Ti veliki svetovni dogodki, ki so to omogočili, pa – kot da mi nismo bili del tega.“ Spomnil je tudi na razprave, ki smo jim bili priča glede tega, na kateri strani železne zavese smo sploh bili: „O tem lahko zelo dolgo filozofiramo. Povsem je pa jasno, da tisti, ki trdijo, da nismo bili za železno zaveso, želijo prikazati, da se pravzaprav z vidika gospodarskega sistema, vrednot, ureditve družbe v teh prelomnih časih ni nič tako velikega, prelomnega zgodilo.” Veliki geostrateški premiki so se zgodili drugje, so pa Sloveniji omogočili spremembe, ki so bile zaradi specifičnih razmer pri nas nekoliko drugačne: “V vseh državah vzhodne Evrope so lahko združili boj za demokracijo, kapitalizem, svobodnejši sistem, tudi z nacionalno emancipacijo proti sovjetskemu okupatorju. Tega pri nas ni bilo, imeli smo t. i. domače pomagače, ki so ostali tukaj in so se potem prelevili, če smo čisto odkriti, iz komunistov v nacionaliste in zagovarjali slovensko samostojnost, politično so preživeli.” Kot je še pojasnil Turk, je ideja preživela in zdaj na vseh mogočih koncih pleza nazaj.

Rok Krajnc