Januar 2013. Mediji poročajo, da je okoli 40 protestnikov, ki so se udeležili t. i. prve vseslovenske vstaje, v večernem času na domu obiskalo tri mariborske mestne svetnike in pri njih izražalo svoja stališča na žaljiv in nestrpen način. Zato so policisti proti izgrednikom ukrepali.
To je bil seveda le majhen izsek dogajanja leta 2013, ko so t. i. spontani vstajniki začeli izgubljati živce in začeli izvajati oblike pritiska, tudi z obiski na domu. Vstaje so se začele proti tedanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, tako da je pod pritiski odstopil, a je s tem dal samo še večji zagon vstajnikom. Ti so postali čedalje bolj zagreti in so začeli na ulicah rušiti tedanjo Janševo vlado – a glavno delo so opravili kar protikorupcijska komisija in koalicijski partnerji. Po izvolitvi Alenke Bratušek za premierko se je vstajniška vnema nehala.
Neodvisnost družbenih podsistemov
Po sedmih letih se zgodovina ponavlja, le da so tokrat na površje prišli novi voditelji in nove oblike pouličnih protestov. A leto 2013 in 2020 imata skupni imenovalec: to je vlada Janeza Janše. Ljubitelji totalitarnega socializma so se v središču Ljubljane znova zbrali le dva dni pred evropskim dnem spomina na žrtve totalitarnih sistemov. Po podatkih policije je bilo protestnikov okoli 1500, vendar je organizator zatrdil, da jih je bilo dvakrat več in se število vsak petek veča. A najbrž gre v tem primeru bolj za napihovanje in po drugi strani za nervozo, ker režiserjem teh shodov ne uspe spraviti skupaj večje kritične mase. Zato so začeli retoriko zaostrovati.
Vse skupaj je pravzaprav že prava burleska: na zadnjem shodu se je tako znova izprsila mladinska sindikalistka Tea Jarc z besedami, da je Janševa vlada “takoj po vrnitvi s počitnic začela z izvajanjem represije, s katero si želi podrediti vse družbene podsisteme, vključno s policijo”. “Vlada mora ne le prenehati s takimi dejanji, ampak mora odstopiti.” Kako je v resnici z “neodvisnostjo” družbenih podsistemov, smo že večkrat pisali, o tem bi lahko denimo povedali kaj tisti, ki jih je “neodvisno sodstvo” obsodilo za dejanja, ki jih niso storili. Jasno pa je, da vse besede, ki jih izrečejo levičarski govorci na “vstajniških” shodih vsak petek, dejansko izvirajo iz frustracije, da se njihov najbolj osovraženi lik Janez Janša drži na oblasti že skoraj pol leta.
Je Jenull izgubil potrpljenje?
No, verjetno je prav to utrujajoče čakanje in idealistično pričakovanje, da bo vlada padla sama od sebe, krivo, da so začeli nekateri protestniki izgubljati potrpljenje. Zagotovo je precej komično, ko zahtevajo, da mora vlada odstopiti in da bo oblast prevzelo ljudstvo, s čimer pravzaprav odrekajo legitimnost volitvam nasploh. Predstava “politkolesarjev” se je začela aprila, sedaj pa je že avgust. Zagotavljajo, da bodo vztrajali, “dokler ne bo strahovlade konec”. Nekateri so frontmana protestov Jašo Jenulla že prijeli za jezik, saj je napovedoval, da se bo iz Slovenije izselil, če do prvega septembra vlada ne bo padla. Za zdaj ne kaže, da bi Janševa vlada ubogala peščico večnih protestnikov. No, lahko so hvaležni, da dobivajo le denarne kazni, saj so inšpektorji in policija za zdaj zelo milostni do organizatorjev protestov.
Ne glede na to pa se na shodih pojavlja retorika, ki jo poznamo iz časa t. i. spontanih vstaj – češ da bo verjetno treba kakšnega politika obiskati tudi na domu. Že tako ali tako pa so pred tedni uprizorili performans s kamenjanjem lutke, ki naj bi predstavljala Janeza Janšo. “Naše potrpljenje počasi usiha,” je sporočil Jenull na zadnjem shodu. Mnogi se ob tem sprašujejo, ali bo izvedel državni udar.
Vabljiv demografski sklad
A skoraj zagotovo ne bodo protestniki tisti, ki bodo vrgli vlado. Tudi vstajniki leta 2013 niso bili glavni dejavnik zamenjave vlade, pač pa se je vse skupaj začelo z institucijami, ki naj bi bile neodvisne od politike, a se je izkazalo, da so vse prej kot to. Spomnimo: KPK je tedaj pod vodstvom Gorana Klemenčiča krepko namočila Janševo SDS, menda zaradi finančnih poročil o volilni kampanji. Ob tem je sicer “za vsak primer” potunkala še Zorana Jankovića, a slednji je bil kolateralna škoda. Cilj je bil predvsem s tem poročilom razsuti koalicijo, kar je režiserjem tudi uspelo.
Morda pa je vendarle nekaj podobnosti s sedanjim dogajanjem, saj mnogi upajo, da bi zamenjava na vrhu DeSUS pripomogla k umiku stranke iz koalicije in predčasnim volitvam, čeprav analitiki opozarjajo, da ni nujno, da bo tako, saj bi lahko stranka ostala v koaliciji – “kriv” pa naj bi bil demografski sklad, od katerega si DeSUS veliko obeta. Vlada je namreč v četrtek na seji ustanovila Urad za demografijo, kar je režiserje upora proti Aleksandri Pivec le še podžgalo pri njihovih namerah, da se je čim prej znebijo. Govori pa se, da bi Pivčeva ustanovila novo sredinsko stranko, a takšnih sredinskih je bilo v naši bližnji zgodovini že cel kup. In praviloma je uspelo le tistim, ki so imele blagoslov političnega podzemlja – pa še tem ne za dolgo, ampak kvečjemu za en mandat.
Kučanov inženiring človeških duš
Ne glede na to pa je jasno, da shodov, ki se dogajajo vsak petek, nikakor ni mogoče vzporejati s protestnimi shodi zadnje tedne v Belorusiji, kjer gre za aktiven odpor proti Lukašenkovi diktaturi. Treba je sicer priznati, da je beloruski avtokrat Aleksander Lukašenko podobno kot pred dobrimi tremi desetletji romunski diktator Nicolae Ceauşescu robat vladar, ki še ni presegel ravni mentalitete Franceta Popita – Jokla. V slovenskem primeru je bil Lukašenkov prijatelj Milan Kučan veliko bolj napreden: s projektom “sestopa z oblasti” mu je uspelo vzpostaviti finančno-psihološki inženiring človeških duš, zato klasična represija niti ni potrebna – ko pride na oblast kakšna druga elita, kot denimo sedaj Janševa SDS, pa se “zbudijo” večinoma speči protestniki, ki se samo v takih primerih angažirajo kot “borci za demokracijo”. In del tega inženiringa človeških duš je tudi Jaša Jenull s svojimi prijatelji.
Gašper Blažič