Kako je bila slovenska levica s Kučanom na čelu proti dejanski osamosvojitvi

283
Foto: STA

V Sloveniji zgodovino pišejo poraženci – slovenska politična levica, ki v ključnem času osamosvajanja Slovenije ni podpirala dejanske odcepitve od Jugoslavije, temveč zgolj operetno osamosvojitev – torej takšno, ki to v resnici ni. O tem pričajo številni zgodovinski viri. Med drugim zloglasno razoroževanje Teritorialne obrambe, za katerega je, po zbranih dokazih, vedel Milan Kučan, a ga ni hotel preprečiti, diplomatsko delovanje znotraj in zunaj Jugoslavije, o čem pričajo spomini državnikov. 

Slovenija se je v kritičnem času osamosvajanja soočala s številnimi težavami. Po tem, ko je narod izrazil svojo plebiscitarno voljo, ki je politikom Demosa narekovala izstop iz Jugoslavije, se je v levem političnem spektru začel kovati načrt, kako poteptati voljo in aspiracije slovenskega naroda. Temu planu se je reklo operetna osamosvojitev.

Obdobje po plebiscitu je bilo za levico – stranke naslednice komunistične partije – precej travmatično. Pod vprašanjem so bile t. i. pridobitve revolucije, torej ekonomski in politični monopol, zločinski temelji državne ureditve in številni privilegiji, ki običajnim državljanom niso bili dosegljivi. Če je hotela levičarska tranzicija ohraniti svoj položaj v družbi, je morala na vsak način preprečiti osamosvojitev.

Za to skorajda ni izbirala sredstev. Razorožitev Teritorialne obrambe je bil prvi izmed številnih napadov na hotenja slovenskega naroda. O razorožitvi danes pričajo številni dokumenti, ki črno na belem dokazujejo, da je republiško vodstvo vedelo za krajo orožja, vendar o tem ni obvestilo obrambnega ministrstva, ki bi krajo lahko preprečilo.

Napadi na plebiscitarno voljo
Po tem so se zvrstili še številni subtilnejši napadi na slovensko osamosvajanje. Eden izmed takšnih napadov je bila t. i. Deklaracija za mir, ki je javno zahtevala razorožitev Slovenije, pa tudi dosledno glasovanje proti ukrepom za zavarovanje plebiscitarne odločitve, obveščanje tujih obveščevalnih služb o državnih skrivnostih, peticija za odstavitev generalnega državnega tožilca Antona Drobniča in napoved stavke policijskega sindikata za 27. junij 1991.

Nasprotovanje osamosvojitvi je imelo tudi močno podporo v monopoliziranih medijih, kjer so se redno pojavljali članki, ki so s subtilnimi in malo manj subtilnimi naslovi nagovarjali narod, da je bila plebiscitarna odločitev napaka. To se je sicer nadaljevalo tudi po tem, ko je osamosvojitev uspela, vse do današnjega dne. Pisali so se naslovi, kot so “Osamosvojitev da, vendar na miren način” ali “Razglasitev neodvisnosti Slovenije mora iti z roko v roki s takojšnjim začetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi”. 

Da so “preobraženi” komunisti v resnici nameravali poteptati rezultate referenduma, pričajo tudi spomini takratnega predsednika zvezne vlade Anteja Markovića – ta se je s predstavniki slovenske levice, ki so tedaj kot opozicija v parlamentu nasprotovali Demosovim načrtom o samostojni slovenski državi, dogovoril za operetno osamosvojitev. Operetno v smislu, da se Slovencem dovoli proslava ob osamosvojitvi, naslednji dan pa, ko bi bilo treba prevzeti vajeti države v svoje roke, torej zavarovati mejne prehode, prevzeti denarno politiko itd., pa naj bi Demosu spodletelo. V tistem trenutku naj bi narod “spregledal” in uvidel, da je bil Demos napaka. K sreči se to ni zgodilo in Slovenci smo si izborili neodvisnost od Jugoslavije.

Po izidu spominov visokega predstavnika socialistične internacionale Piera Fassina je bilo jasno, da je delovanje v nasprotju s slovenskimi nacionalnimi interesi potekalo tudi na mednarodnem parketu. V Fassinovi knjigi z naslovom Iz strasti je namreč zapisano, da sta ga Milan Kučan in Ciril Ribičič 27. junija 1991 tako rekoč rotila, naj “italijanska in evropska levica neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik ne podarita desnici”. 

Ž. K.