fbpx

“Kdor ni z nami, ga bomo bankrotirali” – 8. marec skuša uničiti podjetja, ki niso na njihovi strani

Že tako nezakonita kampanja Inštituta 8. marec se loteva še fašističnih prijemov proti tistim, ki ne dopuščajo njihove politične propagande. (Foto: Facebook)

“Osmi marec javno razkrinkava nepodpornike. Naslednja faza: Allegria rauss!” je na Twitterju zapisal Bojan Požar, ki je komentiral zapis 8. marca, s katerim je jasno želel javno ponižati restavracijo Allegria, ker se ta enostavno ne strinja z njimi.

“V tej kampanji smo se naučili, kako pogosto lahko slišimo ne”, se je začel zečetek zapisa Inštituta 8. marec na socialnih omrežjih, pri čemer so izpostavili restavracijo Allegria, češ, da niso želeli objaviti njihovih plakatov. Pa je to res dovolj tehten razlog, da se lotiš spletnega nadlegovanja z namenom sramotenja restavracije, ker se pač ne strinja s početjem inštituta? Jasno je, da je njihov namen en sam: “Uničili bomo vse, ki niso z nami.”

Medtem ko se Nika Kovač predstavlja kot zagovornica šibkejših in celo na javni televiziji s precej bolj kompetentnimi od sebe razpravlja o stanju RTV, ki obstaja že od časa, preden je sploh shodila, češ da je nevzdržno, postaja vedno bolj jasno, da je Nika Kovač le zlagana persona, ki jo je levica nastavila z namenom manipulacije javnosti. Človek pač ne more iz svoje kože, tako pa tudi Kovačeva ne, ko s svojimi dejanji kaže svoj pravi obraz. Ta je vse prej kot dobronameren.

Kovačeva je nedvomno postala ena najbolj prepoznavnih figur levice, ki jo že od vsega začetka želijo predstaviti kot dobrohotnico in zagovornico pravic šibkejših. Tudi sama se prikazuje kot taka, večkrat se je že želela prikazati kot žrtev, a pri tem pozablja, da dejanja govorijo zase. Eden od mnogih primerov, kako Kovačeva govori eno, dela pa drugo, je primer “doxinga” oziroma internetnega vigilantizma, po domače “javnega poniževanja”, ki ga v javnosti obsoja, sama pa počne prav to, verjetno pa se je (tudi tega) naučila v ZDA, kjer je spletno nadlegovanje nekaj vsakodnevnega. Inštitut levičarski, kot je, je zlahka dobil finančna sredstva s strani organizacije Guerilla Fundation, tipične levičarske organizacije, ki financira aktivistična gibanja pod krinko boja proti neenakosti. Glede na to, da slednja sponzorira različna anarhistična in feministična gibanja, ne čudi, da so v Inštitutu 8. marec našli tolikšen potencial.

Internetni vigilantizem je dejanje javnega zagotavljanja osebnih podatkov o posamezniku ali organizaciji običajno prek interneta. Navadno se izvaja iz razlogov, kot so spletno sramotenje in izsiljevanje. Javno poniževanje ali javno sramotenje je oblika kaznovanja. Njegov namen je javno osramotiti ali osramotiti osebo, ima pa lahko katastrofalne posledice tako za posameznike kot za podjetja, česar se Kovačeva zelo dobro zaveda, hkrati pa licemerno zagovarja žrtve nadlegovanja.

Jančič: “Prav je, da so jim pokazali vrata”
Pa vendar je restavracija Allegria storila vse skladno z zakonom, kar je komentiral tudi nekdanji odgovorni urednik Siola Peter Jančič, ki je zapisal: “Če je lastnik restavracije zavrnil obešanje plakatov tik pred referendumom, je ravnal prav. Zakon strogo prepoveduje prispevke pravnih oseb za kampanje. Kar je obešanje plakatov. Tudi, če računa ne izdajo. 8. marec je zahteval kršenje zakona. Prav je, da so jim pokazali vrata.”

Še nedavno je javno govorila o tem, da negativne komunikacije v inštitutu ne podpirajo, potem pa točno tako obliko komunikacij uporablja za doseganje svojih namenov. Čeprav trdijo, da gre pri inštitutu za nevladno organizacijo, gre v resnici za organizacijo, ki je nevladna zgolj v imenu. Tukaj imamo pravzaprav prikrito politično stranko, ki ne nastopa na volitvah.

Namesto tega to namreč počnejo stranke Levica, Socialni demokrati in Gibanje Svoboda. Če se kdo vpraša, kako je mogoče sploh, da ima Nika Kovač tolikšen vpliv, glede na to, da njihovi dogodki niso ravno množično obiskovani, je odgovor na dlani. To ji je omogočeno na račun vpliva v osrednjih medijih, ki ga stranke levega pola imajo. Ker se stranke zavedajo, da je učinkoviteje, če ljudi ne nagovarjajo predsedniki strank, ne čudi, da so našli nekakšno frontmanko, ki jo prodajajo kot predstavnico civilne družbe. Ta ima povsem “naključno” enake interese kot levi politični pol.

Tanja Brkić