Da je bila druga svetovna vojna na slovenskih tleh predvsem zaznamovana s komunistično revolucijo in njenimi zločini, ni nobenega dvoma. Vendar pa se laži o tem obdobju nemoteno nadaljujejo, še zlasti v režimskem tisku in na raznih borčevskih proslavah, kjer stalno ponavljajo mantro o “okupatorjevih sodelavcih” z namenom širjenja nestrpnosti proti tistim Slovencem, ki ne simpatizirajo s komunizmom.
Čeprav je komunistična “elita” malo pred “sestopom z oblasti” v glavnem sežgala arhive, ki bi jo lahko obremenili, pa se je ohranilo precej dokazov, ki krvav prevzem oblasti v letih 1941-1945 osvetljujejo v drugačni luči. Nesporno je namreč, da si je Komunistična partija Slovenije kot tudi njena jugoslovanska “mati” za glavnega nasprotnika izbrala predvsem tiste, ki z njo niso simpatizirali – zato je bil boj usmerjen proti njim in ne toliko proti okupatorju. To dokazujejo tudi številni dokumenti, pisma, ki so si jih med seboj pošiljali glavni strategi komunistične revolucije ter tudi objave v komunističnem časopisju v času prevzema oblasti.
“Bela garda” kot najhujši sovražnik partizanov
Na slovenskih tleh sta bila torej glavna “sovražnika ljudske oblasti” predvsem dva: “bela garda” in “plava garda”. Medtem ko so slednjo predstavljali predvsem borci Jugoslovanske vojske v domovini ter rojalisti, ki so podpirali jugoslovanskega kralja, so komunisti v belo gardo uvrščali Katoliško cerkev, domače oblastnike in tako rekoč vse, ki so nasprotovali komunistični revoluciji. Pojem, vzet iz sovjetskega besednjaka (izraz bela garda je bil v času oktobrske revolucije namenjen t. i. belim oficirjem iz vrst plemstva, saj so nosili bele uniforme, skušali pa so zatreti oktobrsko revolucijo), je bil torej širši od samega pojava vaških straž. Njene pripadnike so komunisti sicer poimenovali za “belogardiste”, kar je bila sicer najpogostejša oznaka za razredne sovražnike. Pri tem pa so rdeči propagandisti uporabljali tudi najbolj surove izraze in si tudi izmišljevali laži, med katerimi je najbolj nora tista, da so bili glavni voditelji “Legije smrti” duhovniki, ki celo sami oboroženi “patrolirajo na čelu teh band”. Sicer pa naj bi bela garda nastopala kot izvrševalec t. i. londonske vlade. Šlo je seveda za jugoslovansko vlado, ki je emigrirala v London.
“Belo gardo uničujte neusmiljeno!”
Zanimivo je sicer, kako je komunistični propagandni stroj tudi v povsem zasebnih sporočilih uporabljal surov besednjak, namenjen diskvalifikaciji razrednih sovražnikov z željo spodbuditi čim večje sovraštvo s strani izvršiteljev. Nekaj ukazov je zbranih v knjigi Ferenčev zbornik, kjer je navedenih tudi nekaj stavkov, ki so jih pošiljali voditelji revolucije. Denimo Edvard Kardelj Ivanu Mačku Matiji: “Belo gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in ne popuščajte!” V proglasu izvršilnega odbora OF v začetku oktobra 1942 pa je, kot navajajo Dokumenti ljudske revolucije, navaden Kardeljev ukaz: “Čistite vasi, mesta, ulice belogardističnih psov – gonjačev!” Tako Kidrič kot Kardelj sta v istem času v imenu CK KPS pisala Alešu Beblerju, da je treba z vsemi sredstvi fizično iztrebiti belo gardo in da ni prav, da se na Notranjskem izpušča razorožene in ujete belogardiste. “To je sentimentalnost najgrše sorte. Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat ‘mesarska nagnjenja’, drugič nerazumljiva sentimentalnost. Tiste, ki proti nam dvignejo orožje – pobiti brez usmiljenja, pa čeprav dvignejo tudi roke. Le tako se začetek državljanske vojne razvija v našo korist. Izredno važno je, da čiščenje na Notranjskem temeljito dovršite! Tudi individualne likvidacije kolovodij, podpihovalcev in organizatorjev so izredno važne. Ne odlašajte niti trenutka!“
Komunistično-partizanski džihad
Iz vsega tega pisanja je razvidno ne le bestialno sovraštvo komunističnih funkcionarjev, kar lahko primerjamo s podobno vnemo dandanašnjih islamskih džihadistov, pač pa tudi dokaz, da je bila državljanska vojna načrtovana s strani komunistov, ki so jo tudi začeli. Že dva dni po omenjenem pismu, torej 7. oktobra 1942, je Kardelj pisal Josipu Brozu Titu in ga opozoril na zavezništvo “klerikalne bele garde” ter “mihajlovićevci” (torej Jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo je vodil srbski general Draža Mihajlović in je imela svoje čete tudi na slovenskem ozemlju). Kot je zapisal Kardelj, so se celo v samo OF infiltrirali zakrinkani sovražniki, ki so se prikazovali kot pristaši OF – “zato bo moral biti naš boj proti beli gardi stalen”. Boris Kraigher pa je Franca Leskoška opomnil, da je aktivnost obeh skupin močna in predstavlja “resno nevarnost ne samo za Primorsko, ampak /…/ za vse gibanje v Sloveniji.” Sredi oktobra 1942 pa je Kardelj preko pisma opomnil sekretarja CK KPS za Gorenjsko, naj si ne zatiska oči pred nevarnostjo bele garde, da jih ne bo presenetila. “Raziskujte metode njenega rovarjenja. Navajajte konkretne ljudi, da bodo ljudje točno vedeli, za katero belo gardo gre.” Konec istega meseca pa Kardelj v pismu Leskošku potarna, da so naredili napako, ker niso prišli ven s parolo, da morajo v obrambi pred “belogardističnim terorjem vsi za borbo sposobni v partizane”.
16. novembra 1942 pa je Tito v pismu CK ZKS dal ukaz, naj bodo z belo gardo neusmiljeni. Obljubil je tudi, da bo poslal na slovensko ozemlje divizijo, ki bo lahko “likvidirala to bando”. Kot je razvidno iz navodil glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, je treba stremeti za tem, da se partizanom jasno pokaže “kontrarevolucionarna vloga bele garde in da se jih navduši z revolucionarnim ognjem”. Torej: gre za revolucijo, glavni greh pa je obramba pred revolucijo. V začetku decembra 1942 pa je Kidrič poročal, da je bela garda pravzaprav ime za “klerikalno izdajalsko reakcijo”. Težke besede, ni kaj.