Levica grdo potvarja zgodovino s prikrivanjem dejstev. Leta 1968 je nastala Jugoslovanski ljudski armadi podrejena Teritorialna obramba zaradi morebitnega boja proti Sovjetski zvezi, ki pa so jo komunisti sami razorožili leta 1990. Pod novim vodstvom in z novim poslanstvom so v okviru TO nastali zametki Slovenske vojske, katere namen je bila slovenska osamosvojitev. Staro ime je ostalo zaradi tedanjih pravnih omejitev.
Očitno je, da v slovenskem prostoru prihaja do hudih potvarjanj naše novejše zgodovine, predvsem tiste iz obdobja osamosvajanja. V tem duhu gre razumeti tudi praznovanje 20. 11. 1968, ko je bila ustanovljena Teritorialna obramba – kot del tedanje JLA -, ki je zrasla na truplih krvave komunistične revolucije iz leta 1945. Ob tem je treba jasno povedati, da je TO iz leta 1968 nastala kot odgovor na sovjetsko okupacijo Češkoslovaške, nekateri bivši komunisti, vključno z Milanom Kučanom, pa danes praznujejo njeno ustanovitev, čeprav so prav leta 1990 dopustili ali pa celo sodelovali pri njeni razorožitvi.
Bivši komunisti so torej po lastni odločitvi od nekdanje TO slovenskemu narodu zapustili zgolj “lupino” – naziv, ki je ostal iz pravnih razlogov, v resnici pa je šlo za povsem novo slovensko vojsko, ki ni obstajala zaradi morebitne sovjetske agresije in bila podrejena komunistom, marveč se je borila za neodvisno Slovenijo, ki so ji komunisti očitno nasprotovali. Tako je v resnici govor o dveh različnih teritorialnih obrambah, saj sta bila njuna vodstvo in namen bistveno drugačna, kar pa naši režimski politkomisarji zelo radi zamolčijo.
V Radovljici proslavljali ustanovitev TO tisti, ki so jo uničili
V Radovljici so se včeraj zbrali poveljniki pokrajinskih štabov Teritorialne obrambe, srečanja pa so se med drugim udeležili tudi general Janez Slapar, nekdanji načelnik Republiškega štaba za teritorialno obrambo, Albin Gutman, nekdanji poveljnik dolenjske pokrajinske enote TO, in tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan, z namenom proslavitve 48. obletnice ustanovitve TO, ki se je sicer zgodila 20. novembra leta 1968.
Jugoslovanska TO je bila ustanovljena iz strahu pred sovjetsko okupacijo
Njeno ustanovitev je pogojeval strah pred osovraženo Sovjetsko zvezo, in sicer zaradi invazije le-te na Češkoslovaško, a se že od samega začetka ni podredila JLA, je bilo navedeno v prispevku RTV SLO v oddaji Odmevi. In kako se tedanjih dogodkov spominja brigadir Anton Krkovič, ki je pri osamosvojitvi tudi aktivno sodeloval?
“Osamosvojitveni napori slovenskega naroda, ki so dobili teoretsko podlago leta 1987 v nacionalnem programu, objavljenem v 57. številki Nove revije, so se po zmagi DEMOS-a na prvih svobodnih volitvah leta 1990 neposredno soočili s ključnim vprašanjem: ‘Kako zavarovati osamosvojitveni proces ter na kakšen način preprečiti verjeten nasilen poseg federalnih struktur, še posebej JLA, v praktično izvajanje nacionalne suverenosti?'” se sprašuje brigadir Krkovič ter v nadaljevanju pojasnjuje, kdo je v resnici kriv za razorožitev TO.
TO razorožili slovenski komunisti, ne Beograd
“TO SRS je bila sistemsko del enotnih oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije. Velika večina aktivnih oficirjev v višjih poveljniških strukturah TO SRS, čeprav so bili po narodnosti Slovenci, je slepo sledila ukazom iz Beograda. Vrhunec takšne slepe pokornosti je bil dosledno izvršen ukaz o razorožitvi TO SRS, ki je bil kot direktna posledica volilne zmage DEMOS-a izdan tik pred prisego prve slovenske demokratično izvoljene vlade sredi maja 1990. Ukazu je sledila prikrita (samo)razorožitev TO SRS. S tem je bila uspešno izvršena prva faza agresije JLA na Slovenijo, kar je bil de facto tudi začetek vojne za Slovenijo. Ukazu se je že v prvih dneh uprlo nekaj pogumnih in narodno zavednih poveljnikov občinskih ravni, kar je bilo brez dvoma vsega spoštovanja vredno posamično dejanje,” pojasnjuje brigadir, kaj so z razorožitvijo želele doseči izdajalske lokalne oblasti.
Slovenske izdajalske zvezne oblasti so kolaborirale z Beogradom
“Kot organiziran odgovor na (samo)razorožitev TO SRS in s tem jasno izraženo namero zveznih oblasti, da bodo z vojaško silo preprečili osamosvojitev Slovenije, so bile v maju 1990 inicirane priprave za oboroženi odpor. Zametki oboroženega odpora so sočasno z nastajanjem že izvajali funkcijo varovanja osamosvojitvenega procesa. Inicializacija in poznejše formiranje oborožene organizacije je potekalo konspirativno, skozi več faz nastajanja in pod različnimi statusi legalitete glede na tedaj veljaven pravni sistem,” še navaja Krkovič in pristavlja, da so se pojavljala vprašanja, kako naj se nova slovenska vojska imenuje.
“Začetek priprav na organiziran oborožen odpor je v začetku potekal brez formalnega naziva, pozneje pa se je naziv oblikoval in spreminjal vse od ‘jeder odpora’ preko ‘Vojske Republike Slovenije’ do “Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ’. MSNZ je bila tandemsko vodena z ravni republiških sekretarjev za obrambo in za notranje zadeve in je nastajala z nepogrešljivo pomočjo posameznikov in skupin, ki so sicer formalno delovali v strukturah tedanje milice. Oktobra 1990 se je MSNZ preimenovala v TO RS, v bistvu pa gre sistemsko ves čas, vse do danes, za poslanstvo iste organizacije – Slovenske vojske,” nastanek imena pojasnjuje Krkovič in s tem povzroča tudi zmedo glede same Teritorialne obrambe.
Vojna v Sloveniji bi lahko trajala več let
“MSNZ nima primere v zgodovini. Oblikovana je bila v posebnih razmerah najbolj občutljivega časa slovenskega osamosvajanja in v času nepredvidljivega razpleta svetovne in lokalne politične krize. Na osnovi takratnih razmer smo akterji MSNZ logično predpostavljali več let trajajočo vojno na področju Slovenije,” že omenjeni brigadir pojasnjuje tedanje kritične razmere in razloži, iz kakšnih enot je ta nova vojska nastala ter kako se je dejansko uresničila.
“Končni rezultat je bila simbiozna organiziranost več deset tisoč oboroženih vojakov in policistov v enovito in učinkovito, nacionalnim interesom predano vojaško organizacijo. Poslanstvo te edinstvene organizacije, vodene preko koordinacijskih skupin na temeljnih ravneh vodenja in poveljevanja, pa je dobilo potrditev v praksi, ko je le-ta leto dni pozneje v osamosvojitveni vojni v popolnosti odigrala svojo vlogo. Za dan inicializacije priprav na vseslovenski oborožen odpor štejemo 17. maj 1990. To je dan ‘Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ.'”
In kako so komunisti dejansko izvedli pohabljenje nove slovenske vojske?
Še 31. 12. leta 1989 je imela slovenska TO preko 100.000 kosov dolgocevnega in okoli 10.000 kosov kratkocevnega orožja za pehoto ter posedovala kar okoli 300 topov, po večini protiletalskih, pa tudi preko 1000 minometov, nekaj 1000 kosov protioklepnih netrzajnih topov, ročnih raketometov in vodenih raket ter 97 protiletalskih raketnih lanserjev Strela 2M. V njenih skladiščih je bilo prav tako 10 milijonov kosov različnega streliva. Z vsem tem orožjem bi TO lahko solidno oborožila kar 100.000 pripadnikov svojih enot.
Kučan je izvrstno vedel za razoroževanje TO
Orožje in strelivo je TO hranila po več kot 200 skladiščih na območju celotne Slovenije, nekaj pa tudi v objektih JLA. 15. maja 1990 pa je bil izdan ukaz za razorožitev TO, glede katerega je bil Milan Kučan obveščen še isti dan, že naslednji dan pa tudi o tem, da se razorožitev dejansko izvaja. Priprave na to potuhnjeno zločinsko početje pa so potekale že mesece pred njegovo izvedbo, v času njegovega izvajanja pa naj ne bi reagirala niti tedanji predsednik predsedstva RS Janez Stanovnik ter predsednik skupščine Miran Potrč. Poleg tega so bile namere glede razorožitve skrbno zamolčane pred Slovenci, in še zlasti pred DEMOS-om.
Janša ukazal končanje razoroževanja, režimskemu predsedstvu se s tem ni mudilo
Novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je že dan po prevzemu dolžnosti nove slovenske vlade prepovedal razoroževanje, predsedstvo RS pa je takšen sklep sprejelo šele preko 24 ur pozneje, in sicer 18. maja 1990, vendar pa so ustrezni vojaški organi ukaze dobili z dodatno zamudo, in sicer šele naslednji dan. Pretežni del orožja je do tedaj že zasegla JLA, predaja le-tega pa je potekala še po izdaji uradnega ukaza za prenehanje.
Od 100 tisoč kosov orožja ostalo zgolj 12 tisoč kosov
Tako je od okoli 100 tisoč kosov maja v skladiščih porajajoče se slovenske vojske ostalo le še okoli 12 tisoč kosov strelnega orožja, predvsem pa zelo majhna količina streliva. Nekaj orožja je sicer Slovenski vojski uspelo pridobiti naknadno na različne načine. Tako je v primerjavi z začetkom leta 1990 Slovenija vojno pričakala le z okoli petino strelne moči. Kar je ob tem najbolj v nebo vpijoče, pa je dejstvo, da zaradi izvedbe razorožitve še nihče ni bil poklican na zagovor pred sodišče, poleg tega pa so nekateri, ki so sodelovali pri tedanjem zločinskem početju, torej načrtnem slabljenju Slovenske vojske, danes celo na vodilnih položajih v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo ali – škandalozno – celo prejemniki odlikovanj RS.
Domen Mezeg