V Mladini so objavili govor, ki ga je imel nekdanji predsednik Kučan v soboto na spominski slovesnosti na Javorovici v Šentjerneju. V govoru se je dotaknil tako partizanskega boja kot boja mladih proti podnebnim spremembam.
Nekdanji predsednik Milan Kučan je imel govor na spominski slovesnosti na Javorovici, ki se je odvijala ob spominskem obeležju, posvečenem partizanom, ki so umrli v Gorjancih med II. svetovno vojno. Včasih je na tem mestu stala kapelica, posvečena svetemu Osvaldu.
Slednji podatek služi kot dober pokazatelj odnosa, ki ga imajo levičarji do slovenske kulturne dediščine. “Preteklost ne sme bremeniti politike in ji jemati moči za spopad z izzivi, ki jih prinaša življenje. Čas je, da se sprijaznimo s preteklostjo, takšno, kot se je dogodila, in da je ne poskušamo popravljati ali spreminjati za nazaj. Takšna, kot je, polna svetlih dejanj in tudi temnih strani, je naša in je skupna.”
Kučan robantil proti bogatim, a sam Sorosa odlikoval
Zanimive besede, sploh če pomislimo, da za razliko od večine držav članic EU Slovenija še vedno ni sposobna odkrito obsoditi zločinov vseh totalitarnih režimov, vključno z njim tako ljubo Titovo jugo-komunistično diktaturo.
To pa ni bilo edino dejstvo, ob katerem se Kučan ni dal motiti. Tako je udarjal po svetu, “v katerem nekaj sto ljudi razpolaga z več bogastva kot vse ostalo človeštvo”, kar je po njegovem razlog, da se vse manj sklicujemo na ustanovno listino OZN in deklaracijo o človekovih pravicah. To je sploh zanimiva trditev, ko pomislimo, da je bil ravno Kučan tisti, ki je milijarderju Georgu Sorosu podelil častni znak svobode Republike Slovenije “za zasluge pri spodbujanju in razvijanju odprte demokratične in humane družbe v sodobnem svetu ter za zasluge pri uveljavljanju odprte, strpne in razsvetljene civilne družbe v Sloveniji”.
Izpostavljati tako svetohlinstvo nima več nikakršnega smisla. Slovenija Kučanu ni bila po njegovih lastnih trditvah nikoli “intimna opcija”. Če bi imel trohico načelnosti, tak človek ne bi nikoli niti kandidiral za predsednika države. A živimo v državi, kjer je prvi predsednik postal človek, ki je imel do Slovenije dokaj brezbrižen odnos. Več kot do lastnih državljanov pa mu je še danes do odprte družbe, ki jo promovirata Soros in preostala globalistična elita. Zato Kučana skrbi, da bo “svet ostal brez učinkovitih orodij, s katerimi bi lahko vplival na razvoj dogodkov in preprečeval možne konflikte”, če se bo nadaljeval razpad mednarodnih ustanov.
Okoljevarstvo ali podnebna pravičnost
Zatem so sledili apeli na mlade, ki so v petek organizirali tako imenovani “podnebni štrajk”. “Čas je, da slovenski politiki, tudi evropski poslanci, delujejo v interesu Slovenije in ne v interesu drugih držav, zavezništev in strankarskih sopotnikov v tujini,” je povedal Kučan. “Kar tačas potrebujemo, ni enotnost za vsako ceno in o vsem. Potrebujemo pa strinjanje glede temeljnih ciljev, ki bodo osmišljali naša prizadevanja.”
“Mladi, nekateri še otroci, nam kažejo, v kakšni družbi živimo, postavljajo nam zrcalo. Vsak petek mlada Greta ne gre v šolo. Proteste bo nadaljevala. Kot David proti Goljatu. A neomajno,” je povedal Kučan. “Vendar boj za prihodnost ne sme ostati samo boj Grete Thunberg in njenih vrstnikov. V resnici namreč ponujajo pravo alternativo. Ta ni v orožju in v dokazovanju, kdo je sposoben večjega človeškega in materialnega uničenja. Edina alternativa je, da človeštvo svoje potenciale usmeri v razvoj okoljevarstvenih znanj in tehnologij.”
Kučanu je potrebno priznati, da ima izkušnje, potrebne za udobno politično manevriranje. Medtem ko mladi trobijo o boju za podnebno pravičnost, Kučan govori o okoljevarstvu. Pri tej točki bi se namreč mnogi strinjali. Na žalost se tu tudi konča. Kakšnih dejanskih predlogov v njegovem govoru ni bilo niti jih ni bilo pričakovati. Tako da lahko pričakujemo, da bo “razvoj okoljevarstvenih znanj in tehnologij” šel zgolj v smeri, v kateri največ pridobijo ravno najbolj premožni, torej ravno tisti, proti katerim je na začetku svojega govora tako žugal Kučan. Znano dejstvo je, da se je preučevanje podnebnih sprememb spremenilo v donosno industrijo, v kateri se vsak leto obrne več sto milijonov evrov.
A to so stvari, ki se slovenske mladeži ne tičejo. Oni protestirajo za podnebno pravičnost, za več koles in manj avtomobilov. Ljubljanski župan Zoran Janković se tu strinja z njimi, saj v vsaki normalni metropoli ceste širijo, da so bolj pretočne, samo v Ljubljani dvopasovnico zožijo na en pas in nato začnejo še z dodatnimi prenovami. Promet stoji, onesnaževanja je več, kot bi ga bilo, če bi bil promet pretočen, a to mladih ne zanima. Njim šteje samo petek, ko jim ni bilo treba biti v šoli. Izstavljeni račun bodo občutili šele, ko bodo tudi sami nekoč imeli otroke, če ne presodijo, da bi s tem škodovali okolju.
Ivan Šokić