Kučanova tovarišija in Žižkova teorija

Ivan Štuhec

dr. Ivan Štuhec (Foto: Primož Lavre)

Potem ko so režimski mediji problematizirali miroljubne shode državljanov, ki so protestirali proti centrom za migrante, se je zgodila Ljubljana, ki je s protestniki proti migrantom in za njih do sedaj edina v Sloveniji razkrila ideološko polarizacijo.

Če so se opozicijski poslanci pridružili protestnikom na podeželju in pokazali, da so z ljudstvom proti oblasti, so se v Ljubljani spozabili levičarski politiki in pokvarili medijsko problematiziranje, zakaj politika izkorišča migrantsko krizo. Od Ljubljane naprej imajo vsi politiki prost vstop na podobne shode, ker so vstopnico dobili od Kučana, Jankoviča in Štruklja ter njihove tovarišije.

Kdo nam lahko soli pamet, kdaj smemo in kdaj ne smemo protestirati
Kakršnokoli problematiziranje mirnih protestnih shodov po Sloveniji je v načelu protidemokratično. Ti isti mediji, ki so veselo navijali za protestnike v Mariboru in drugod po Sloveniji, ko so letele kocke in ko se je oblast menjavalo z ulice, so najmanj verodostojni, da nam bodo sedaj solili pamet o primernosti ali neprimernosti protestnih shodov. Še manj pa je verodostojna slovenska politična levica, naslednica tiste levice, s katero se vedno znova poistoveti – tudi na shodu v Ljubljani se je –, ki je zaradi svoje ideološke in oblastiželjne evforije v svet sama pognala na tisoče Slovenk in Slovencev.

Dokler ta levica ne izreče besed obžalovanja in opravičila vsem, ki so pod njenim nasiljem bežali po drugi svetovni vojni iz domovine in tako izgubili eno od temeljnih dobrin, na katerih temeljijo človekove pravice, tako dolgo naj bo tiho in se ukvarja s svojo krivdo. Ko bodo njeni predstavniki oziroma nasledniki to priznali, jim lahko oprostimo, a da bodo postali verodostojno merilo za narodov odnos do migrantov in integracije tujcev, bo moralo preteči še veliko časa in verodostojnih dejanj, na podlagi katerih si je možno povrniti izgubljeno zaupanje. Več ko bo rdeče simbolike in “bandiera rossa”, bolj dolgo bo to trajalo – v upanju, da se ne bo ponovilo, kar je narod že doživel s svojim exodusom.

Glede na to, da so levičarji v Sloveniji okupacijo izkoristili za revolucijo, obstaja resna potencialna nevarnost, da bodo vsako naslednjo resno krizo še enkrat uporabili za svojo oživljajočo utopistično ideologijo. Njihovo zmerjanje protestnikov, ki nosijo slovenske zastave in pojejo slovensko himno, s fašisti, je ne samo zgodovinsko gledano anahronizem, ampak je resna grožnja in nevarnost za sedanjost in prihodnost. V Sloveniji fašizma nikoli ni bilo in ga ni! Ker ga tudi ni moglo biti, saj so Slovenci bili njegova žrtev in tarča raznarodovanja. Če je kaj sovražni govor, je točno to, da rojake zmerjaš s fašisti, kar spada v kategorijo levega fašizma. A za te vrste sovražnega govora ne bo sklican noben parlamentarni odbor.

Moša Pijade na prvem zasedanju Avnoja v Bihać u leta 1942
“Pomembno je ustvariti toliko brezdomcev, da bodo ti predstavljali večino v državi. Iz tega moramo izhajati. Nemci nas sicer ne bodo našli, ampak bodo iz maščevanja požgali vasi. Vaščane, ki bodo ostali brez strehe nad glavo, bomo dobili na svojo stran in postali “gospodarji situacije”. Tisti, ki nimajo hiše, zemlje in živine, se nam bodo kmalu pridružili sami. Težje bo tistim, ki imajo svojo posest. Njih bomo povezali z različnimi predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo sčasoma prišli do vseh pokrajin. Kmet, ki ima hišo in zemljo, delavec, ki prejema plačo in si lahko privošči kruh – to nam nič ne pomeni. Iz njih moramo narediti brezdomce. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo, ljudi spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, miru in reda.”

Zmedenost vlade in njenih predstavnikov
Zakaj je prav, da državljanke in državljani Slovenije s protesti izražajo svoje nestrinjanje do vladne politike glede namestitve različnih skupin migrantov?

Najprej za to, ker se vlada ves čas obnaša kot noj, ki tišči glavo v pesek in se že mesece dolgo ne želi resno soočiti z migrantsko problematiko. Njen način informiranja in reagiranja je kratkoročen in stihijski. Mi danes nimamo resne ocene mednarodnega varnostnega položaja, v katerem se je znašla Slovenija. Nimamo nobene zunanjepolitične strategije, ki bi nam dala jasno vedeti, koga podpiramo in koga ne. Nimamo nobene notranjepolitične strategije, s katero bi vlada državljane informirala o zapletenosti migrantske problematike. O tem že vse pove terminologija. Najprej smo govorili o beguncih, potem smo le začeli razlikovati med begunci in migranti, nato smo začeli govoriti o pribežnikih, o emigrantih, o ekonomskih migrantih itd.

Najprej smo se tedne dolgo norčevali iz Orbana in njegove ograje, za tem smo jo sami postavili na svoje meje. Ko nam ustreza, govorimo o humanitarni krizi, drugič o politični in vojaški. Skratka na kateremkoli koncu začnemo – same nejasnosti, zmeda in kontradiktornosti. Na osnovi vsega tega se pričakuje, da bodo državljanke in državljani razumevajoči, odprti, človekoljubni in solidarni. S takim pristopom nikdar in nikoli.

Ko gledamo in poslušamo ministrico za notranje zadeve, dobimo vtis polpismene, zmedene, prestrašene, nesamozavestne in izgubljene nosilke javne funkcije, ki brez gledanja v papirje ni sposobna jasno in logično povedati dveh stavkov. Gospod predsednik vlade, če mislite, da bodo državljani države, ki jo vodite, spremenili svoj odnos do migrantske krize, potem si najprej poiščite verodostojne ljudi, ki jim ljudje lahko začnejo verjeti. Da nesposobno ministrico v javnosti neprestano nadomešča njen sekretar, je več kot očiten dokaz, kako šibka in nekompetentna je. Ob taki osebi državljani ne morejo imeti zaupanja in gotovosti, da so na varnem.

Zgrešena evropska in domača politika
Drugi temeljni razlog, zakaj je prav, da državljani izražajo protest, pa je v dejstvu, da je celotna migrantska politika v Evropi – in pri tem najbolj Nemčija – padla na izpitu. Od vsega začetka bi lahko Evropa zelo jasno povedala, da imajo vstop na njen teritorij samo resnični vojni begunci iz Sirije. Pri tem bi lahko naredila jasno prioriteto med najbolj rizičnimi in manj rizičnimi skupinami. Hkrati bi morala dati jasno vedeti, da je pripravljena pomagati na način, da se begunci lahko čim prej vrnejo na svoje domove. To pomeni, da bi se OZN in vse ključne države morale hitro odločati o možnih rešitvah pri izvoru problema.

Glede na kulturno in versko različnost ljudi iz Sirije bi bilo begunce smiselno razporediti tako, da pridejo v kulturno čim manj različno okolje. Slednje olajša situacijo na obeh straneh. Razen Turčije ni nobena druga islamska država preobremenjena z begunsko problematiko. Upoštevanje in spoštovanje kulturnih in religioznih razlik bi bilo toliko bolj smiselno, ker se del migrantske populacije upravičeno povezuje z ISIS-om, kar vsem Evropejcem povzroča strah in negotovost. To bi politika morala vedeti in predvideti, zato bi morala reagirati popolnoma drugače, kot je. Slaba ali zanič je politika, ki pri celotni problematiki ni upoštevala dejstva, da se begunstvo izkorišča za širjenje džihadističnega terorja v Evropo. Potem ko se na Švedskem in v Nemčiji dogajajo zelo neljube stvari, ki so povezane z migranti iz drugih arabskih držav, ne iz Sirije, je več kot očitno, kako zgrešena je bila politika odprtih vrat brez spoštovanja pravil in jasnih načrtov za prihodnost.

Multikulturniška ideologija kvazihumanitarnosti
V tem smislu slovenska politika seveda ni nič boljša ali slabša od evropske. In ta zavožena politika je edini in izključni krivec, da ljudje danes ne razlikujejo med resničnimi begunci in vojnimi žrtvami ter drugimi, ki tako ali drugače izkoriščajo sirsko katastrofo. Zaradi vsega tega je pri ljudeh praktično nemogoče pridobiti izgubljeno zaupanje. Merklova ga je zakockala v par tednih. Od matere Nemčije v lanskem avgustu je novembra že zdrsnila na raven njene mačehe. Tako pokvarljivo je to politično blago, če so narejene usodne strateške napake. In neumna je tista opozicija, ki takih napak ne bi izkoristila zase.

Če je bilo v Sloveniji legitimno in legalno z granitnimi kockami zamenjati župana in z montiranim procesom spraviti za rešetke vodjo opozicije, potem je legitimno in legalno, da opozicija kritizira koalicijo in da skupaj z državljani protestira proti njeni zgrešeni politiki. Tisti, ki ob tem moralizirajo, naj si zavrtijo svoje lastne posnetke in izjave iz časa vstajništva.

Komunistični internacionalizem Kučanove tovarišije se je danes prelevil v multikulturniško ideologijo kvazihumanitarnosti. Oboje se je vedno požvižgalo na usodo lastnega naroda. Če kdo, potem svetovna in domača levica politično izkorišča sirsko tragedijo, s Putinom na čelu. Evropska desnica pa deluje kot zmedena kura med upravičeno humanitarno pomočjo in migrantsko politiko, ki bi morala na eni strani zagotavljala varnost Evropejcem, na drugi pa mir Sircem. Če dobita Kučanova tovarišija in Žižkova teorija dovolj moči, potem, dragi Slovenci in Slovenke, pripravite najnujnejše za na pot.

Dr. Ivan Štuhec