Če bo vlada Mira Cerarja v občini Hoče – Slivnica želela graditi industrijski obrat Magne Steyr, bo morala doseči dogovor s tamkajšnjimi kmeti, ki pa svoje zemlje ne želijo prodati. Država grozi z razlastninjenjem, če se krajani ne vdajo in ne privolijo v alternativo – kmetijska zemljišča jim namreč želijo preseliti na drugo stran Rogoškega gozda. V ta namen bi morali večji del gozda tudi posekati, malo pa je v javnosti znanega o tem, da je na področju Rogoškega gozda zakopanih tudi veliko trupel, ki so jih neposredno po koncu 2. svetovne vojne Titovi partizani zmetali v velik in dolg jarek, v koridorju, ki je segal od Maribora pa vse do Kidričevega. Ocenjuje se, da je bilo na tem področju v povojnih pobojih ubitih do 35 tisoč vojnih ujetnikov. Po naših informacijah je precej ločenih grobišč tudi še na območju Kidričevega, na državni zemlji, na površini 240 hektarjev. Nekateri viri pravijo, da vlada tudi zato ne upa seliti lokacije strupene lakirnice, saj bi s tem dreznila v osje gnezdo – in morala poskrbeti za prekop več tisoč žrtev komunističnega režima.
Starejši okoliški prebivalci pričajo o tem, da so kosti odkopavali in se z njimi igrali že njihovi otroci, jarek pa so presekali, ko se je gradila avtocesta proti mejnemu prehodu Gruškovje s Hrvaško. Po besedah zgodovinarja Marka Štrovsa, ki raziskuje vojne in politične zločine med leti 1941 in 1990, je tankovski jarek dejansko potekal po severnem delu Rogoškega gozda.
Na zemljevidu, ki ga je vlada objavila v povezavi s predvidenim posekom, je prikazano, da bi bila nova kmetijska zemljišča proti sredini gozda, ki je v elipsasti obliki. Zaenkrat naj se torej ne bi posegalo v samo osrčje množičnega grobišča, a ker so po gozdu, ki je dolg približno 12 kilometrov, širok pa ne več kot štiri kilometre, raztresena tudi druga ločena grobišča, je Rogoški gozd skrajno neprimeren kraj za nova kmetijska zemljišča. To že v osnovi ni etično, saj bi njive orali na pokopališču krutega komunističnega režima, opozarja Štrovs. Doslej so lokalne oblasti vedno pazile, da z industrijo niso posegale na traso jarka.
Na tem posnretku je označen približen potek nekdanjega tankovskega jarka po severnem delu Rogoškega (Marofskega) gozda. pic.twitter.com/9nmF1pPnSo
— marko štrovs (@MStrovs) June 5, 2017
Komunisti so žrtve zakopali v tankovski jarek in bombne lijake
Zgodovinarji se sicer ne morejo povsem zediniti, ali je Rogoški gozd zarasel šele po vojni, ali pa so ga načrtovali že pred vojno in skozenj naredili jarek. Ob koncu vojne, tako Štrovs, je ostalo precej t. i. bombnih lijakov, predvsem okrog hamburške tovarne propelerjev von Dauverwien Management (tam je pozneje nastal TAM). V te lijake so komunisti metali mrtve ljudi, takšnih “lukenj” pa je bilo po Rogoškem gozdu na desetine. “Če bi posekali gozd in zemljo orali, bi zagotovo zadeli in na dan potegnili na stotine ali celo tisoče trupel,” opozarja Štrovs. Danes sicer neposredno ob Ptujski cesti stoji novo naselje, ki naj bi stalo točno na trasi tega tankovskega jarka, tega dela pa nikoli niso sondirali. “Ko so kopali temelje za hiše, ceste in kanalizacije, so pogosto naleteli na okostja, a so bili tiho in so delali naprej. Ljudje so zelo neetični in brezbrižni v zvezi s tem grobiščem,” je opozoril naš sogovornik.
Po nekaterih ocenah je tudi v okolici Kidričevega zakopanih vsaj pet ali šest tisoč vojnih ujetnikov, saj je po 2. svetovni vojni tam obstajalo osrednje taborišče z nemško manjšino. Večina tistih, ki so se ob koncu vojne množično umikali s Kočevskega in Kozjanskega proti Avstriji, je končala v tem taborišču. Celo s sondiranjem je bilo pred leti potrjeno grobišče, ki se nahaja zgolj 50 metrov desno od ceste, ki pelje od mejnega prehoda Gruškovje proti Mariboru.
Ali vlada ne želi graditi Magne v Kidričevem, ker bi se morala ukvarjati z množičnimi grobišči?
Tudi tu gre po besedah Štrovsa iskati razloge, zakaj vlade “razkopavanja zemlje” za potrebe Magne v tem delu Ptujskega polja ne zanima: “Kjerkoli tam okrog bi se lotili izkopa za nek večji kompleks, bi verjetno naleteli na grobišče. Vprašanje pa je, kako na to gleda vlada. Bi pa to bilo dobro, ker bi morala država v tem primeru vse te reveže končno prekopati!”
Na lidar posnetku vidiš tankovski jarek ob rogoškem gozdu, kjer je banda pobila prek 35K ujetnikov. Kjer seka avtocesto izkopali 1179 žrtev pic.twitter.com/79ilSRxEUP
— marko štrovs (@MStrovs) June 3, 2017
Da Rogoški gozd skriva temačno skrivnost, je po mnenju Štrovsa logično že samo po sebi. Če namreč sredi popolne urbanizirane ravnice na plodni zemlji naletiš na velik gozdni kompleks, je skoraj zagotovo tisti gozd tam ostal zato, ker ga je bilo prepovedano sekati zaradi grobišč.
Komunisti so zajeli med 20 in 30 tisoč ljudi, zadrževali so jih v kasarnah in barakah v Mariboru. Vse, ki so bili zaprti, so med 15. in 20. majem pobili na Teznem, da so spraznili prostore za nove množice vojnih ujetnikov, ki so jih zajeli ob umikanju čez Dravograd proti Pliberku. Kasneje je tudi druga skupina ujetnikov končala v tankovskih jarkih (imenovali so jih panzer grabni). Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo tam leta 1945 skupno pobitih celo do 35 tisoč ljudi!
Preživele so komunisti gnali po poti zdajšnje avtoceste prek Kidričevega proti hrvaški meji, kjer je bilo takrat veliko taborišč za nemško manjšino in kjer so že obstajala druga morišča. Nekaj ujetnikov je žalostno končalo na današnji meji s Hrvaško, preostale so gnali, do koder so mogli, čemur danes naši južni sosedje pravijo “križev pot”.
Vojaška straža ljudem desetletja preprečevala, da bi se zadrževali na območju velike komunistične morije
Z ocenami Marka Štrovsa se strinja tudi Vlado Dugi, ki zastopa stališča krajanov Rogoze. Tankovske linije, ki so ostale pravzaprav še od t. i. Rupnikove linije, so delavci odkopali, ko so gradili avtocesto, našteli so nekaj čez tisoč trupel. Na tem območju pa je bila po drugi svetovni vojni dolga leta t. i. mrzla vojaška straža, ki je ljudem preprečevala hojo in zadrževanje na področju severnega dela rogoškega gozda. “Starejši ljudje pravijo, da so bila grobišča zasuta s katranom, še otroci so se igrali in kosti zlagali,” pravi Dugi.
Sicer pa smo na Novi24TV v preteklih dneh že poročali, da poleg grobišč krajane skrbi predvsem lastno zdravje, zahtevajo merjenje emisij že zdajšnjega stanja (pred Magno in ko bo Magna na tem ozemlju). “Okoliški prebivalci si želijo enakih standardov, kot jih imajo v Gradcu, kjer ne morejo graditi druge lakirnice prav zaradi prevelikega onesnaženja, ki bi ga obratovanje dodatne lakirnice prineslo,” je opozorila Belšakova. Toda zaenkrat ni nobenega zagotovila, ne od Magne in ne od države, da bodo emisije na tem območju sploh merili, krajani Rogoze pa vztrajajo, da se ne sme posekati niti hektarja Rogoškega gozda.
Luka Svetina