Slovenski športniki z uspehi v samem vrhu sveta; državna podpora je velika, pojasnjuje športni psiholog Tušak

Datum:

Čeprav ima Slovenija samo dva milijona ljudi, je izjemno uspešna. Osvojila je že 5 medalj na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. Ker se s tem dosežkom uvrščamo v sam vrh najbolj uspešnih držav, nas je zanimalo, kaj so razlogi za tako dobre uspehe slovenskih športnikov na olimpijskih igrah. O tem smo povprašali znanega športnega psihologa dr. Mateja Tušaka. Med drugim je pojasnil, da je sistem organizacije v športu kljub pritoževanjem nekaterih relativno dober. “Generalno imamo mi tega glede na to, kako smo majhni, izjemno veliko vsega. Državna podpora v finančnih sredstvih je velika.” Kot pravi, ti država pride naproti, če se izkažeš.

Ko je postalo jasno, da sta naši smučarski skakalki Urša Bogataj in Nika Križnar prejeli kar dve medalji, zlato in bronasto, je bilo veselje nepopisno. Nato so bile oči uprte v Petra Prevca, ki mu je zmaga, tudi na račun ocene sodnikov, ušla za mišjo dlako. Kakorkoli, v tekmi mešanih ekip v smučarskih skokih je Slovenija v postavi Urša Bogataj, Nika Križnar, Peter Prevc in Timi Zajc prepričljivo zmagala in osvojila zlato medaljo. Na Prešernov dan smo se razveselili kar dveh medalj slovenskih deskarjev. Tim Mastnak je v paralelnem veleslalomu osvojil srebro, Gloria Kotnik pa v isti disciplini bronasto medaljo. Blizu uspeha v slalomu je bila tudi Ajdovka Andreja Slokar, ki je bron zgrešila le za desetinko in na na krstnih olimpijskih igrah pristala na izjemnem petem mestu.

Foto: Twitter

Slovenska vlada je poleg znatnih investicij v šport in športno infrastrukturo in davčnih olajšav za šport povišala tudi nagrade za slovenske dobitnike medalj na olimpijskih igrah. Do sedaj so slovenski športniki za svoj trud in uspehe od države prejeli zgolj miloščino. Nagrada za prejemnike bronaste medalje se je povišala s 15.560 na 38.000 evrov. Nagrada za prejemnike srebrnih medalj se je povišala iz 23.340 na 45.000 evrov. Povišale so se torej za več kot 100-odstotno. Dobitniki zlatih medalj pa bodo prejeli 55.000 evrov nagrade (prej 31.120 evrov). Nagrada za ekipe se je povišala s 151.710 na 300.000 evrov. Enake nagrade pripadajo tudi šahistom in paraolimpijcem.

Sistem organizacije v športu je po besedah dr. Mateja Tušaka relativno dober. Čeprav se ljudje, ki delajo v športu zelo pritožujejo. “Ena redkih dobrih stvari, ki jih je socializem prinesel je, da je šport prisoten zelo močno. Posebej ta ruski model športa, kjer se je skozi šport poskušalo promovirati sistem. Mi smo bili del podobnega razmišljanja in ukvarjati se s športom je pomenilo, da se država promovira in tako naprej. Zaradi tega smo imeli vedno veliko klubov, društev, ki so bila finančno podprta s strani države. Tako je tudi danes,” je pojasnil in dodal, da ne drži, da država nič ne plačuje. Na lokalnem nivoju občine namreč plačujejo za športna društva. Veliko raje se daje denar zanje kot za kulturo, umetnost. Denimo Mesto Ljubljana da veliko denarja za vzdrževanje objektov. Prav tako se vlaga tudi drugje. “Gre za to, da država posredno ali neposredno preko raznih razpisov, Fundacije za šport, Ministrstva za šport razdeli denar za najrazličnejše stvari. Tudi na lokalnem nivoju je veliko tega, s čimer država neposredno podpira.” Poudaril je, da imamo polno projektov, kjer država ali občina financirajo zaposlitve športnikov v carini, policiji, vojski in pa zaposlitev trenerjev v policiji, carini in tako naprej. Občine zaposlujejo trenerje v športnih klubih.

Foto: Printscreen

“Predstavljajte si športnika pri nas, ki trenira košarko in mu starši plačujejo 40 evrov na mesec. Vse ostalo ima zastonj. Če si pogledate ZDA, ki jo velikokrat tako hvalimo, dokler nisi na najvišjem nivoju, da ukvarjanje s športom predstavlja biznis, plačujejo po 500 in 1000 dolarjev mesečno, zato da njihov otrok trenira hokej ali pa kaj takega. Zato, da oni posebej trenirajo, morajo posebej najeti dvorano. Skupina mladih fantov se skupaj dobi in posebej najame dvorano za trening.” Kot pravi, so pri nas seveda tudi neke težave. Denimo, umetnostni drsalci težko trenirajo v Hali Tivoli, ker hokejisti večinoma zasedejo vse skupaj. Tušak poudarja, da če pri nas hočeš trenirati, vedno lahko treniraš. “V nekaterih panogah imamo seveda boljšo infrastrukturo. Sedaj imamo denimo super infrastrukturo v smučarskih skokih. Vidite pa tudi rezultate, ki se kažejo v smučarskih skokih. 15 let nazaj, preden so uredili planiške skakalnice in center je bil problem. Generalno gledano imamo mi tega, glede na to, kako smo majhni, izjemno veliko vsega. Državna podpora v finančnih sredstvih je velika. Čeprav se številni starši pritožujejo, da država nič ne da, to absolutno ni res. Avionske karte gredo vse preko društev, klubov. Pri nas klubi v najnižjih kategorijah niso usmerjeni v biznis kot je denimo Barcelona. To so klubi, ki imajo samo stroške, nobenih zaslužkov.” Izpostavlja, da je pri nas izjemno veliko volonterskega dela. Volontersko delo v športu na eni strani vključujejo starše, na drugi strani pa tiste, ki leta in leta delajo zraven, ker so bili nekoč starši od nekoga ali pa ker so bili bivši športniki v tej disciplini. Ti so po njegovih besedah celo življenje predani temu in ne pričakujejo nekega zaslužka. “Dovolj jim je denimo v primeru smučarskih skokov, da so v času planiških skokov tam prisotni. Tega je izjemno veliko v Sloveniji.”

Kolektivna samozavest v športu se nam je izrazito povečala
Tretja zelo pomembna stvar, ki se je zgodila z osamosvojitvijo in je drugačna kot nekoč, je, da smo v času Jugoslavije izjemno težko prihajali na velika tekmovanja.  Praktično v skoraj vseh disciplinah, razen v smučanju, smo težko prihajali na svetovna prvenstva, olimpijske igre. Bili smo namreč v drugem ali tretjem planu. “Mogoče smo imeli Jureta Zdovca, nogometaša Oblaka v reprezentanci. Večinoma so bili to Hrvati, Srbi, ne pa Slovenci. Če nisi prihajal na velika tekmovanja, si težko dosegal najboljše rezultate. Te namreč pridobivaš v boju z najboljšimi na svetu.  Slovenske lige so bile prešibke.” Poudarja, da ko smo prišli v samostojno Slovenijo, so se možnosti naših športnikov izjemno povečale. Začeli so namreč hoditi na največja tekmovanja. “Za prva leta je bilo značilno, da so naši športniki kiksali. Spraševali so se, kako da Nemci, Američani in Rusi, zmeraj posegajo po medaljah, mi pa ne. Stvari so se potem spremenile. Na prvih olimpijskih igrah smo imeli dve bronasti medalji, na drugih dveh srebrni, v Sydneyju dve zlati medalji. Potem smo si rekli, vedno imamo samo dve medalji, jih ne moremo imeti več? Na naslednjih olimpijskih smo imeli 4 medalje, pa potem pet, šest. Kar naenkrat se je zgodilo to, da smo začeli dobivati.” Tušak izpostavlja, da se to ni zgodilo kar naenkrat, ampak postopoma.

“Bil sem na olimpijskih v Vancouvru, skupaj s Petro Majdič, ko je osvojila  bronasto medaljo s 5 zlomljenimi rebri. Kanadski novinar me je v intervjuju za enega izmed časopisov vprašal, kako to, da slovenski športniki pa ameriški na velikih tekmovanjih ne kiksajo, kanadski pa vedno. Rekel sem si, so nas že dali v koš z velikimi državami, kjer ne kiksamo več.” Ko je človek po besedah Tušaka navajen, da na ulici srečuje svetovne prvake, olimpijske prvake, vidi,  da so to čisto navadni ljudje in ne neki supermani. “Potem tudi ti verjameš, da lahko zmagaš. Naš športnik, ki je v formi in pride tja, si misli, jaz lahko zmagam. 15-20, 25  let nazaj tega nismo imeli.” Kolektivna samozavest se nam je po njegovih besedah izrazito povečala, v primerjavi s to, ki smo jo imeli nekoč. “Govorim o športu, v običajnem življenju še nismo na tem nivoju. Po tej poti gre tudi podjetništvo v Sloveniji, mogoče z zamudo 10 let.”

Foto: STA

Naši trenerji so nedvomno nadpovprečno izobraženi
Tušak pravi, da je pomembno, da smo že davno razvili sistem strokovne podpore oziroma podporo strokovnim kadrom. Že leta in leta imamo izobraževanje zelo profesionalno postavljeno. Tisti, ki gredo skozi fakulteto za šport, so se tako ali tako izobrazili. V okolici smo bili eni redkih, ki smo imeli zelo hitro fakultetno izobrazbo na področju vrhunskega športa, je izpostavil in dodal, da imajo obvezna predavanja, kjer  vse mogoče slišijo. Zakon o športu namreč zahteva, da morajo biti izobraženi v športu. “Na najnižjem nivoju morajo poslušati športno-psihološke, medicinske, in splošne predmete poslušati in opraviti izpit. Naši trenerji so nedvomno nadpovprečno izobraženi,” je izpostavil.

Naši trenerji naredijo bistveno več za te športnike
Dodaten dejavnik, eden najbolj pomembnih, ki ga je izpostavil je genetika. V Sloveniji je ta v primerjavi z velikimi državami izjemno slaba. “Če si predstavljate Gaussovo krivuljo. Če imaš 2 milijona ljudi, imaš vsako leto 25 tisoč otrok v letniku. Nekaj je 25 tisoč otrok in pričakuješ da boš dobil enega vrhunskega športnika v smislu moči, gibljivosti, ali pa če imaš vsako en milijon takih športnikov. Če izbirate populacijo motorično gibalno nadpovprečnih na Kitajskem ali v Sloveniji, boste pri nas dobili  enega, tam p0a tisoč petsto oziroma 750, ker je razmerje populacije 1,5 milijarde proti 2 milijonoma.”

Tušak poudarja, da bomo pri genetiki  vedno slabo prišli skozi. S tem pa bomo težko dobili zelo talentiranega športnika. Na Kitajskem imajo 100-200 gimnastičarjev, ki lahko gredo vsi na olimpijske igre. Gre jih pa tja osem. Če se kdo poškoduje, ker ima težave s psiho ali kakorkoli, pravzaprav je čisto vseeno, ker pride neko drug na vrsto. “Pri nas če se en poškoduje, mogoče ni nikogar več. Naši trenerji naredijo bistveno več za te športnike. 10-20 let trener čaka, da dobi enega približno talentiranega športnika, ki bo mogoče imel tudi delovne navade. Lahko se nato ugotovi, da ima težave s psiho, da je anksiozen in podlega pritiskom. To ni tako, da rečeš, pač ni iz pravega testa, otroka, ki si ga čakal 10-20 let. Naučiti ga je potrebno, da bo znal tudi v stresu dobro funkcionirati. Ali pa da je ta len. Tisti, ki so talentirani, so velikokrat leni. Trener Jani Grilc je eden najbolj znanih trenerjev, ki je bil pomočnik na olimpijskih, vsak dan s kombijem fante pobere, odpelje na trening, jih vzgaja, odpelje domov. Mati enega od otrok z enko pri matematiki lahko reče, da ne bo športal, če ocene ne popravi. Dan ali dva se športnika gnjavi, da to popravi. Če sam ne popravi, gre trener v šolo, pa se dogovori, kdaj bi to popravljal.”

Država ti pride naproti, če se izkažeš
Tušak poudarja, da smo se Slovenci ničkolikokrat počutili majhne in se nismo imeli možnosti pokazati. Sedaj pa to imamo. Na fakulteti za šport se najbolj talentirane športnike dodatno podpre strokovno, od psihologa do raziskovalnih stvari s področja medicine športa, je izpostavil. Kar nekaj je laboratorijev od leta 1989. “Najboljši športniki imajo meritve, najboljši imajo to zastonj. Država ti pride naproti, če se izkažeš. Včasih je zelo nefer, ko govorijo, da država za šport nič ne da, pljuvajo po politikih, zakaj se kažejo skupaj s športniki. To preprosto ni res. Športniki generalno dobivajo zelo veliko, ne dobivajo pa denarja, da bi služili s tem. Dosegajo neke rezultate, ta denar gre namensko v podporo športu.” Pravi, da se je potrebno zavedati, da če hočemo vztrajati kot tako majhen narod s takšnim genetskim bazenom, kjer je manj talentiranih od drugih, je potrebno iz tega razloga več vlagati. Tega se po njegovih besedah zavedajo tudi v podjetništvu. “Slovenska podjetja so zelo prilagodljiva, tako kot mora biti tudi šport, če želimo narediti vrhunski rezultat. To so ključni poudarki, zakaj so naši športniki tako uspešni.”

Nina Žoher

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...