Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pobude Stanka Omerzuja, ki je bila podana na seji v Mariboru 9. maja zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 77. člena Sodnega reda v delu, ki se glasi “razen če sodnik v posameznikovi zadevi določi drugače”. Pritožnik je trdil, da je mesto obdolženca v razpravni dvorani prepuščeno sodnikovi izbiri, kar omogoča tudi namestitev na sredinsko klop, zaradi česar pa lahko prihaja do kršitev obdolženčeve pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Ravno tako je kršena domneva nedolžnosti, pravica do obrambe in ostala ustavna procesna jamstva, saj je obdolženec odrezan od svojega zagovornika. S tem sklepom se niso strinjali trije ustavni sodniki: dr. Etelka Korpič-Horvat, DDr. Klemen Jaklič in Marko Šorli.
Ustavno sodišče je v presojo dobilo primer, ki se je dotikal ravno sodnega reda. Predsednik mariborskega delovnega sodišča Stanko Omerzu je namreč vložil pobudo za začetek postopka ustavnosti dela že omenjenega drugega odstavka 77. člena Sodnega reda in Pravilnika o uporabi predalčnikov na Okrožnem sodišču v Mariboru, Višjem sodišču v Mariboru in Okrajnem sodišču v Mariboru.
Omerzuja je zmotilo, da je tožilcem pri glavni obravnavi predpisano mesto na levi strani od sodnika, branilcem desna stran, medtem ko je mesto obdolženca na trenutke prepuščeno sodnikovi izbiri, kar omogoča tudi namestitev na sredinsko klop, zaradi česar pa lahko prihaja do kršitev obdolženčeve pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Ravno tako je kršena domneva nedolžnosti, pravica do obrambe in ostala ustavna procesna jamstva, saj je obdolženec odrezan od svojega zagovornika.
Ustavno sodišče pobudo zavrnilo zaradi tehnikalij
Vseeno je ustavno sodišče odločilo, da pobudo za oceno ustavnosti zavrne, z obrazložitvijo, da niso bila izčrpana vsa ustrezna pravna sredstva pred rednimi sodišči. Tako lahko govorimo o prvovrstnem primeru pikolovstva, kjer se Ustavno sodišče po zgledu kafkovskega Procesa odreka delu svojih odgovornosti, na kar je v svojem odklonilnem ločenem mnenju opozoril tudi ustavni sodnik Klemen Jaklič.
Jaklič je povedal, da bi sam ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, saj tako omenjeni ustavna pritožba kot pobuda “odpirata zelo pomembno pravno vprašanje – kje naj na glavni obravnavi sedi obtoženi v kazenskem postopku?”
Trenutna ureditev protiustavna
Takšna ureditev je po Jakličevem mnenju protiustavna, še posebej “v kontekstu tranzicijskih demokracij, kjer je toliko pomembnejše, da se “nova ureditev kazenskega postopka tudi na simbolni ravni jasno loči od tiste iz nedemokratičnih časov, ki ni temeljila na kontradiktornosti oziroma enakosti orožij nasprotnih strank (tožilstva in obtoženca), temveč na dominantni vlogi države v razmerju do posameznika kot zgolj objekta inkvizitornega postopka.”
“Dejstvo je, da sporna določba Sodnega reda, tako kot učinkuje v prevladujoči praksi slovenskih sodišč, ne predstavlja učinkovitega varstva temeljnega jamstva enakopravnosti in dostojanstva strank; kot omenjeno, v praksi učinkuje tako, da obtoženi praviloma sedi na “zatožni klopi”, ne pa na sodnikovi desni in tako nasproti tožilca,” je bil adamanten Jaklič, ki je zavrnil obrazložitve, da je določen sedežni red tak kakršen je zato, da bi se lažje posnelo izjave. Prednost morajo imeti pravice obdolženca in ne tehnikalije.
Jaklič pri tem navaja članek dr. Zvonka Fišerja iz leta 2009, ki je pisal o tem, kako je nekdanji francoski pravosodni minister Robert Badinter, ki je v Franciji leta 1981 ukinil smrtno kazen, kasneje pa kot predsednik Ustavnega sveta in predsednik arbitražne komisije, ki je ugotovila razpad Jugoslavije ob obisku v Sloveniji želel ogledati tudi kakšno sodno dvorano. “V Ljubljanski sodni palači na Tavčarjevi so mu pokazali staro in imenitno razpravno dvorano. Ko je Badinter stopil vanjo, je (seveda, izkušen pravniški maček) takoj opazil klop in pult na sredi prostora. Pripomnil je, da mu je povsem jasno, kakšne vrste kazenski postopek imamo v Sloveniji.”
Tranzicijske države si česa takega e bi smele privoščiti
“Namen kazenskega postopka ni stigmatizacija s posedanjem v soj žarometov na sredo dvorane, temveč odločanje o tem, ali je obtoženi storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv ali ne. Dodatnega sramotenja si v modernem kazenskem postopku ne smemo privoščiti, ne z uporabo neprimernega izrazoslovja ne s simboliko. Navaditi se bomo morali, da je zagovornikovo mesto ob obtožencu, ali narobe, obtoženčevo ob njegovem zagovorniku. Na isto raven in prav tako na prostor pred sodiščem se bo moral spustiti upravičeni tožilec, tudi državni, ki ob sodniku nima kaj početi, saj ni njegov pomočnik, pa čeprav je državni organ,” je še povedal Jaklič glede stanja v slovenskem pravosodnem sistemu.
Ravno tako je Jaklič zavrnil utemeljitev odločitve ustavnega sodišča, ki je trdilo, da bi v kolikor bi sprejeli vsak primer preden izkoristi vsa pravna sredstva zgolj zasuli Ustavno sodišče z dodatnim delom. Ustavno sodišče ima namreč diskrecijo, “da po svoji presoji glede na težo in pomen kršitve ter težo nepopravljivih posledic odloči o sprejemu posamezne vloge v predčasno obravnavo ne glede na to, v kateri fazi pred izčrpanjem zadnje stopnje (tj. izrednih pravnih sredstev) se zatrjuje kršitev.” Kot primer uspešnega posluževanja diskrecije, Jaklič navaja vodilno ustavno sodišče v Evropi, t.j. nemško ustavno sodišče, ki ravno zaradi diskrecije pri odločanju ni zasuto z delom.
“Večina je s tem, ko je pritožnikovi vlogi zavrgla, omogočila nadaljevanje na stotine primerov kršitev v tovrstnih zadevah, skupaj z nadaljevanjem brezuspešnega pritoževanja in s tem podaljševanja sodnih postopkov,” je pojasnil Jaklič, ki je opozoril, “da redna sodišča ustavnopravnih argumentov glede sedežnega reda ne upoštevajo, na tej podlagi sodb sama ne razveljavljajo, in da je to vprašanje, ki še vedno čaka na celovito vsebinsko presojo Ustavnega sodišča.”
Ustavno sodišče bi z eno odločitvijo lahko učinkovito saniralo stanje, a se je odločilo drugače
“Za učinkovitost pravne države in varstvo temeljnih ustavnih pravic ima to izredno negativne posledice, da o nepotrebnem finančnem bremenu, ki ga ima to za davkoplačevalce, niti ne govorimo. Če pa bi Ustavno sodišče pazljivo uporabilo svojo diskrecijo in z enim hitrim rezom (vsebinsko odločitvijo o tako precedenčni zadevi) razrešilo vse tovrstne primere, bi s tem poleg obvarovanja pravic tudi pomembno razbremenilo sodne postopke,” je prepričan Jaklič.
Odločitev Ustavnega sodišča si lahko v celoti skupaj z odklonilnimi ločenimi mnenji preberete TUKAJ.
Ivan Šokić