V mainstream medijih že dlje časa opažam, da določene teme podajajo po metodi polresnic. To pomeni, da del informacije prenesejo korektno, preostanek pa zamolčijo. S tem svoje bralce, gledalce ali poslušalce namenoma in načrtno napačno informirajo. Najpogosteje se te metode poslužujejo takrat, kadar pisci in uredniki mislijo, da bi bile s polno resnico prizadeti interesi njihove politične opcije. Tudi vsako dopolnilo ali ugovor na tako poročanje sta ignoriranja ali zavržena. Še do nedavnega sem bil prepričan, da bodo mainstream mediji to metodo uporabljali samo v času zadnje volilne kampanje in tako podpirali zmagovito koalicijo. Vendar nekateri povolilni prispevki kažejo na to, da nameravajo s to strategijo nadaljevati.
Konkretno imam v mislih članek Miha Jenka: Dodana vrednost na zaposlenega več kot 53.000 evrov, objavljenega v Delu 24. 5. 2022. V tem članku Jenko zelo korektno povzema podatke Ajpesa za preteklo leto, ne omenja pa, zakaj je prišlo ob zaključku preteklega leta do tako ugodnih gospodarskih kazalcev. Zato menim, da je to v tem primeru podajanje polresnic. To svoje prepričanje gradim na osnovni misli znanega ameriškega ekonomista in profesorja na harvardski univerzi profesorja Lasndesa[1], ki ji je posvetil svojo knjigo: The Wealth and Poverty of Nations. Vodilna misel te knjige je, da so bogati tisti narodi, ki so ob ključnih trenutkih sprejeli pravilne, in revni tisti, ki so ob teh trenutkih sprejeli napačne odločitve. Ker sem tudi sam in ne samo iz spoštovanja do Landesa, s katerim sem imel pred leti čast tudi osebno komunicirati, prepričan, da si je vse dobre stvari potrebno zaslužiti, sem napisal odziv, ki ga navajam v nadaljevanju.
Miha Jenko je v Delu (24. 5.) objavil članek “Dodana vrednost na zaposlenega več kot 53.000 evrov”. V njem zelo korektno navaja ključne kazalce izredno pozitivnih ekonomskih gibanj v Sloveniji, kot so rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast povprečne plače, rast zaposlenosti itd. Za vse nas, ki ne verjamemo, da toliko dobrih stvari pride samih od sebe, ki verjamemo na primer, da si je realno višjo plačo treba zaslužiti, ima Jenkov članek vsaj zame veliko pomanjkljivost. Ne odgovarja na vprašanje, od kod ta rast slovenskega gospodarstva in standarda prebivalstva.
Golobove zaveze nas peljejo nazaj
Odgovor na to ključno vprašanje je sorazmerno preprost, samo malo je treba pobrskati po spletu. V “2022 Index of Economic Freedom”, ki ga je objavila ameriška The Heritage Foundation, najdemo graf, ki podaja izredno ozko korelacijo med ekonomsko svobodo in kupno močjo prebivalstva. Večja, kot je ekonomska svoboda, večja je tudi kupna moč prebivalstva. V isti publikaciji najdemo še en graf, v katerem je prikazano, kako je v zadnji štirih letih, posebno intenzivno v zadnjih dveh, rasla ekonomska svoboda v Sloveniji. V tem času smo prešli iz skupine držav z zmerno svobodnim gospodarstvom v skupino držav s pretežno svobodnim gospodarstvom, v kateri so tudi države Srednje Evrope in Skandinavije. V gospodarskem smislu smo torej, če smem uporabiti tolikokrat zlorabljen izraz, postali del “jedrne Evrope”. Iz primerjave obeh omenjenih grafov je jasno razvidno, da je slovensko gospodarstvo raslo, se razvijalo in da smo postali bogatejši, je posledica rasti ekonomske svobode. To je tista ugotovitev, ki jo v Jenkovem članku pogrešam.
K tej ugotovitvi bi dodal samo še eno misel. Ocena ekonomske svobode za Slovenijo tako kot tudi za vse ostale države je ocenjena na osnovi dvanajstih kriterijev. Slovenija je bila najslabše ocenjena pri kriteriju davčne obremenitve in kriteriju izdatkov vlade. To je treba omeniti, ker je jasno, da Slovenijo realizacija sklepov iz koalicijske pogodbe nove vlade dr. Roberta Goloba pelje nazaj iz skupine držav s pretežno svobodnim gospodarstvom v skupino držav z zmerno svobodnim gospodarstvom ali mogoče še globlje navzdol. Skladno s korelacijskim grafom med ekonomsko svobodo in življenjskim standardom prebivalstva bo temu nazadovanju v ekonomski svobodi sledil tudi občutni padec življenjskega standarda prebivalstva.
Jenko je v svojem članku gledal samo nazaj. Tudi jaz nisem pristaš življenjskega pravila “ne glejmo nazaj, glejmo naprej”, ampak se zavzemam, da objektivno ocenimo preteklost, da bomo šli po pravi poti naprej. V tem smislu sem napisal tudi to dopolnilo k članku Mihe Jenka.
Janševa vlada je upoštevala pomembnost ekonomske svobode
Objavo mojega odziva so odgovorni pri Delu zavrnili. A ne glede na to ostaja dejstvo, da obstajajo določene zakonitosti, in vsak od nas ima na izbiro samo, ali jih upošteva ali ne. Ena takih je tudi zelo ozka korelacija med ekonomsko svobodo in življenjskim standardom prebivalstva. Pretekla slovenska vlada Janeza Janše je to dejstvo upoštevala. Povečevala je indeks ekonomske svobode in odgovarjajoče temu je rasel tudi življenjski standard prebivalstva, kar dokazuje poročilo Aipesa za preteklo leto. Ta vlada je nameravala z že uzakonjeno davčno reformo indeks ekonomske svobode še povečati in temu bi sledila tudi rast življenjskega standarda prebivalstva. Prihajajoča vlada bo, če verjamemo koalicijski pogodbi, bistveno znižala indeks ekonomske svobode in temu bo neizogibno sledil tudi padec življenjskega standarda prebivalstva. To pa je tisto, kar skušajo mainstream mediji prikriti. Tako vsaj razumem zavrnitev objave mojega odziva s strani uredništva Dela.
Dr. Andrej Umek
[1] Landes, David S., The Wealth and Poverty of Nations, W. W. Norton & Co., New York, 1998.