Te dni je v javnost pricurljala neka nadležna informacija – novica pa je v resnici stara že slabo leto. Nek državni sekretar (na Ministrstvu za javno upravo) – v bistvu ime niti ni pomembno – slučajno ali pa tudi ne, pa gre Janka Burgarja, ki je bil državni sekretar tudi že na gospodarskem ministrstvu, sam pa se je videl tudi celo na ministrskem stolčku gospodarskega ministrstva Cerarjeve vlade.
Zadeva je zagatna, kompleksna, zapletena – in zdi se mi, da moram (teoretsko) dokončati nekaj neizrečenega. Namreč ko sem v četrtek novinarki PlanetTV kar dolgo elaboriral svoje teoretske misli na to temo, sta se v televizijskem etru znašla le dva moja krajša traktata; televizijskega časa je pač vselej premalo, da se določene misli izpilijo in korektno dorečejo. Zato bi bilo treba o tej temi – dotični (domnevni) kleptomaniji – povedati nekaj več.
Vsak, ki krade, ni kleptoman
Moj miselni koncept, skozi katerega seciram to in ono, je seveda (Freudova) psihoanaliza. Izpostaviti je treba vsaj to, da vsak, ki krade, ni kleptoman. Tatovi “velikega kova” – rekli bi jim lahko kar Lopovi (pisano z veliko začetnico) – med katere gravitirajo tudi (nekateri) tajkuni, so moralni izprijenci, pokvarjenci – laično bi jim lahko rekli tudi psihopati –, ki hlepijo po ugodju, posledično tudi k velikim krajam, brez vsakršnih moralnih zadržkov. Vest jih ne peče, ker je nimajo. Deficit v njihovem moralnem razsojanju se napaja iz spodletelih “ojdipalnih časov”, kot se reče v psihoanalizi. V tistem času – v t. i. falični fazi (od 3. do 6. leta) – niso bili deležni močnega, simbolno nekastriranega, ojdipskega očeta, ki bi jih naučil “kozjih molitvic”, torej da bi jih skozi močan Nadjaz pekla vest. Po navadi iz svojega ponesrečenega otroštva, temelječega na pogojno ljubečih starših – problematična je predvsem mati, razvijejo še patološki narcizem z vsemi svojimi negativnimi derivati.
Po drugi strani je treba v teoretski primež vpeti še “mini” oz. “kurje tatove”, ki so lahko nagnjeni h kraji tudi zato, ker so kot otroci živeli bodisi v velikem pomanjkanju materialnih dobrin ali pa se jim pozna primanjkljaj v prejemanju starševske – predvsem materine – ljubezni. Takšnim tipom tatov lahko rečemo kleptomani. To so ljudje, ki jih h kraji sili – ohlapno rečeno – “nekaj nezavednega”.
Burgar – kurji tat
In prav mogoče je, da v to skupino “kurjih tatov” – kljub temu da gre “za veliko živino” – gravitira tudi nesrečni Janko Burgar. Takšni kleptomani navadno kradejo z užitkom in brez posebnih zadržkov – razen, če so imeli močnega ojdipskega Očeta (zaradi močnega Nadjaza bi jih pekla vest in uživanje bi bilo skaljeno).
S krajo so zasvojeni na podoben način kot hazarderji. Ne morejo si pomagati, da kradejo, ker jih v krajo potiska oziroma sili “nekaj nezavednega” – torej imajo v svojem nezavednem določene psihične brazgotine (potlačitve) iz otroštva. Res pa je eksplozivna kleptomanska kombinacija, če jih v tej svoji kleptomaniji še vest ne peče, torej da nimajo močnega Nadjaza.
Lahko jih pozdravimo oz. predrugačimo
Takšni ljudje niso ravno bolni – čeprav boljšega izraza nimamo – na nek način so zagotovo (z)moteni psihično oz. osebnostno. S prefinjeno psihoterapijo bi se jih (morda) dalo – vsaj teoretično gledano – pozdraviti oz. predrugačiti. Ob tem naj dodajmo, da je “nesrečno”, torej specifično otroštvo težko pozdraviti oziroma predrugačiti, ker ravno to specifično otroštvo osebnostno oziroma psihično zaznamuje človeka; in to zaznamovanje se lahko zgodi tudi v nekatere druge smeri – npr. v smer patološke ambicioznosti. Zato na tem mestu ne bi bilo odveč pikro pripomniti: človek, ki si v teh časih sam želi biti minister za gospodarstvo, mora biti … – kako naj se izrazimo – zelo (osebnostno, psihično) “specifičen”, če že ne kar malce “čez les”, vsekakor pa zaznamovan s svojim otroštvom.
Na svojevrsten način pa so s svojim otroštvom zaznamovani tudi nekateri “kurji tatovi”, ki v t. i. analni fazi niso kultivirali svoji toaletnih – vulgarno rečeno: sralnih – navad. Freudov “mali sralec” mora svoj drekec darovati v kahlico tako, da v zameno za svoj drekec prejme materino ljubezen. Rojeni skopuhi pa so imeli ta (analni) toaletni trening ponesrečen. In določeni “kurji tatovi” lahko kradejo tudi zato, ker mislijo, da nekaj prišparajo – in potem gredo v Spar (ali pa Mercator) in kradejo zato, da nekaj imaginarnega prihranijo. V ozadju nekih “mini/kurjih kraj” je “prvo darilo”, torej drekec, ki ga niso uspeli pravilno “darovati” mamici oziroma ga mamica ni dostojno – beri: z navdušenjem in zahvalnostjo – sprejela.
Kraja staršem
Ko smo že ravno pri mamici: tisti otroci, ki staršem, še posebej pa mamici, nekaj (u)kradejo, npr. nepomembne drobiž iz denarnice, v resnici neizmerno hlepijo po materini ljubezni, ki jim jo mati ne zna dajati ozirom jo otroci ne zaznajo. In ravno iz takšne otrokove stiske – torej psihične brazgotine – se lahko v odraslosti razvije kleptomanija.
Pravi kleptoman je bil kot otrok pogosto v stiski in v stiski je tudi v odraslosti – in zato, da si olajša dušo, krade in mora krasti. Kleptomani v nekem kontekstu seveda trpijo, kar pa ne pomeni, da v kraji ne uživajo. Če jih “roka pravice” ujame, jim v resnici – po vsej nezavedni logiki – ni žal, da so kradli, pač pa jim je žal, da so jih ujeli. Kakšna obljuba, da v bodoče ne bodo več kradli, seveda ni relevantna. Kadar si kraljestvo nezavednega zamisli, da bo nekaj po njegovem, se človek temu ne more upreti. “Ono si vselej utre pot,” je rekel Freud.
Morda naj za sklep povemo še tole. Kaj kleptoman (u)krade, ni tako nepomembno, ker navadno ni povsem naključno. Simbolna struktura oziroma simbolno sporočilo ukradenih artiklov je na nek način lahko tudi pomembno – še posebej, če v psihoterapevtskem procesu iščemo esencialno (nezavedno, potlačeno, infantilno) jedro neke kleptomanije. Ni namreč vseeno, ali kleptoman ukrade pašteto, jušne kocke, kekse oziroma neko hrano ali pa zobno ščetko, zobotrebce, milo, parfum ali kolonsko vodo … Vsak ukraden artikel, če ni ravno resnično naključno izbran, ima svoje simbolno sporočilo. No, to pa je že višja matematika psihoanalize.
Roman Vodeb