Marjan Šarec si ni upal pogledati v oči kulturniku, ki mu je predstavil svoj program za kulturo

Marjan Šarec. Foto: STA

Marjan Šarec je mogoče vstopil na državno raven v politiki kot nepopisan list brez greha, a ljudje, ki so mu še pred kratkim verjeli in mu pomagali pri sestavi programa, se počasi zavedajo, da so bili prevarani. 

Kulturnik Vid Sagadin Žigon je bil prepričan, da bi lahko Marjan Šarec s svojo LMŠ pomenil nekaj novega, nekaj boljšega. Verjel je v to in čeprav so ga mnogi prijatelji svarili, da politiki radi govorijo eno in delajo drugo, se ni zmenil zanje ter je njihova dobronamerna svarila zavračal v prepričanju, da gre za cinizem.

Na koncu je bil na žalost prisiljen spoznati, kako prav so imeli. Sagadin Žigon je namreč v prepričanju, da je potrebno s sfero kulture, kakor je zapisal na Portalplus, nekaj narediti, Šarcu napisal pismo, v katerem je opozoril na ta problem in tudi predlagal primerne rešitve. Začelo se je obetavno.

Želel pomagati pri sestavi programa
“V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja,” je zapisal Sagadin Žigon. Opozoril je tudi, da kultura, “katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj”.

Od Šarca je prejel pismo polno lepih besed in skoraj brez kakršnekoli vsebine. Zdi se, kot da se zgodba ponavlja. Kar je pred časom izkusil Sagadin Žigon, imajo zdaj priložnost izkusiti tudi volivci. Program, ki se izkaže, da je samo osnutek programa. Osnutek programa, za katerega se vrstijo izgovori tipa osnutki osnutkov. Konec koncev so ga vseeno povabili na sestanek v Kamnik.

Pesnik Vid Sagadin Žigon (Vir: Twitter)

Misleč, da prihaja na pogovor o svojem predlogu za program v zvezi s področjem kulture v Sloveniji, je bil kaj hitro razočaran. Izkazalo se je, da je Šarec v svoji pisarni zgolj za okras. Lepe besede, ki mu jih je namenil v pismu, je Sagadin Žigon hitro prepoznal kot delo enega od dveh svetovalcev, ki sta obkrožala Šarca. “Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi.”

Po pridobitvi vseh informacij so ga enostavno zavrgli
Šarec si ga ni upal niti pogledati, “ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšnega svojega vprašanja namenil direktno njemu”. Svetovalec ni prenehal z zasliševanjem, vse, kar je Šarec uspel izustiti v 45-minutnem pogovoru, pa je bilo “bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel”.

V zahvalo za program, ki ga je pripravil Sagadin Žigon, je dobil stisk roke obeh svetovalcev ter povabilo, da lahko po volitvah prostovoljno, z drugimi besedami brezplačno, lektorira besedila strankarskih veljakov. Baje se to počne brezplačno. Zatem so mu gospodje povedali, da se jim mudi na nek drug sestanek v Maribor. Šarec ga še vedno ni bil sposoben pogledati v oči: “Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote.”

Ivan Šokić