Ker ocenjujem, da je globoko narobe, da vladajoči politiki, denimo SD Dejana Židana in mariborski župan Andrej Fištravec, ne plačujejo računov za svoje volilne kampanje in to nikogar res ne moti, povrhu pa sodstvo celo prikriva vsebino svojih odločitev, ki se nanašajo na to, sem na upravnem sodišču sprožil spor proti odločitvi pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja vrhovnega sodišča Manje Resman in proti odločitvi informacijske pooblaščenke Mojca Prelesnik, ki ji je pritrdila. Pooblaščenki Resmanova in Prelesnikova sta odločili, da javnost nima pravice izvedeti za točno vsebino sodbe o neplačanih računih v kampanji mariborskega župana Andreja Fištravca. Da sodba “ni za javnost”, sta pojasnili s tem, ker se je obsojeni Darko Berlič čez sodbo, po kateri bi moral za pol leta v zapor, če bo še kaj ponarejal poslovne listine, pritožil na višje sodišče. Če bi ljudje točno izvedeli, zakaj je obsojen, presojanje na višji ravni ne bi bilo pošteno, sta zatrdili.
Pa tudi, da so v sodbi osebni podatki, denimo, da se vse skupaj nanaša na kampanjo župana Andreja Fištravca, in da pri tem interes javnost ne prevlada nad interesom varstva zasebnosti. Resmanova in Prelesnikova sta odločili celo, da ljudem sodišče niti tega ne sme razkriti natančno, kateri sodniki so v Mariboru sploh sodili.
Ne za Berliča, za pomembnejšo dilemo gre
Ali sprožiti spor, sem nekaj časa razmišljal, ker so me pravniki, ki mi pomagajo, opozarjali, da bo težko na upravnem sodišču dobiti spor. Tam so menda nenaklonjeni novotarijam, kot je pravica javnosti do obveščenosti, dolgo pravdanje pa stane. Spletni časopis in izdajatelj Zavod za svobodo izražanja, ki sta bila ustanovljena lani, si ne moreta privoščiti večjih stroškov, ki si jih z lahkoto velika medijska podjetja. Za prve stroške v sporu, denimo 148 evrov sodne takse, da se je postopek lahko začel, ste pomagali bralci s prostovoljnimi prispevki. Ker vaših soglasij, da bi razkril identiteto, nimam, bi se javno zahvalil za denarno pomoč v zadnjih treh tednih vsaj z navedbo imen: Bredi, Igorju, Primožu, Luciji, Janezu, Mariji, Marku in zobozdravstvenemu podjetju. Za vsebinsko pomoč pri pripravi spora, ker sam tega zaradi pomanjkanja znanja ne bi zmogel, pa skupini pravnih strokovnjakov, Sebastijanu iz organizaciji Transparency International Slovenija (TI) in odvetniški pisarni, ki pomaga v postopku. Spora ne sprožam zaradi Darka Berliča, ki ga osebno niti ne poznam. Z njim sem govoril le po telefonu, ko sem pred leti preverjal, ali kot organizator kampanje za župana pol leta po volitvah res ni plačal računov za kampanjo Andreja Fištravca. Zdelo se mi je neverjetno. Berlič je potrdil, da sem prav razumel finančna poročila, ki jih je podpisal, objavljena pa so bila na portalu Ajpes. S tem se je začela novinarska zgodba, katere posledica je bil pregled računskega sodišča in pozneje sodni postopek proti Berliču. Bistvo novinarske zgodbe ni bil Berlič, bistveno je bilo razkritje, da pomembni politiki in stranke zlorabljajo luknjo v pravni ureditvi in ne plačujejo velikega dela računov za volilne kampanje, s čimer si zagotavljajo nepošteno prednost pred drugimi kandidati. Tej nepošteni prednosti običajni ljudje rečemo: goljufija. Svojih kosil v gostilnah ne plačujejo. Tega ni storil le Fištravec. Na istih lokalnih volitvah pred štirimi leti računov ni poravnala tudi SD Dejana Židana, ki je neplačane račune imela tudi že od prej. Že prej računov ni plačevala tudi LDS. Za goljufanje se politiki odločajo in pri njem vztrajajo, ker je zakon slabo napisan in ker te luknje tudi sodišče s svojo prakso (še) ni zapolnilo. Posebej neverjetno pa je, da to počnejo praktično izključno politiki, ki vladajo in ne kakšni obrobneži brez denarja in služb.
Kje so luknje in kje ni sodišča
Le ena od napak v zakonu je, da ta za lokalne volitve ne določa, da bi poslovanje največjih strank in najpomembnejših županov pregledalo računsko sodišče. V primeru Fištravca je računsko sodišče to storilo izjemoma zaradi mojih člankov. SD pa sploh niso pregledali, čeprav pred istimi volitvami niso poravnali računov in sem tudi o tem takrat pisal. Še več, njihovo letno poslovanje na rednem računu, čeprav so v SD priznali, da imajo več kot sto tisoč evrov neplačanih računov za stare (lokalne) kampanje, so v tem delu revizorji ocenili za nesporno. To je bilo narobe. Poslovanje, ko politik ni plačal računov, nikakor ni nesporno. Ni zastonj kosil. Nekdo je plačal. Ker so to računi podjetij, podjetjem pa podarjanje ali posojanje denarja strankam za kampanje zakon strogo prepoveduje, gre za očitno kršitev zakona. A kazni se velikim strankam ni treba bati. Če računsko sodišče ne opazi, nihče ne sproži postopka, da bi sodišča lahko izrekla kazni. Kjer ni tožnika, ni sodnika. Ko se pa to, kot v primeru Fištravca, vendarle zgodi, pa nam sodišče, ki presodi tik pred naslednjimi lokalnimi volitvami (ki so vsaka štiri leta), sporoči, da ne smemo vedeti, kakšna je sodba. Ni v javnem interesu. S tem so sporočili tudi, da ni javna stvar, kakšna so pravila financiranja volilnih kampanj, kaj je narobe in kaj prav, ker na koncu določa tudi sodna praksa. Tudi še nepravnomočne sodbe so pomembne in lahko ljudem (kandidatom in volivcem) olajšajo razumevanje pravil. Ali smejo vsi ravnati tako, da ne plačajo računov kampanj?
Preprosto: Osebno naj plačajo svoje dolgove
Dokument javno ni dostopen, če je “razgrnjen” v kleti, v kateri so pregorele vse žarnice, vrata vanjo pa so zaklenjena iz varnostnih razlogov, ker so se porušile stopnice. To je logika, ko podatki so javnosti dostopni, le do njih ne moremo, ki jo ponuja odločitev Resmanove in Prelesnikove. Izvemo lahko le, če potujemo v Maribor, ko so sodne obravnave, in v živo poslušamo. Kdaj so te obravnave, pa je povrhu seveda težko izvedeti. Tokrat smo izvedeli vsaj, kakšna je bila sodba, ker so delo v sodni dvorani opravili novinarji Večera. A to se ne zgodi vedno in povsod in tudi ne zagotavlja dovolj informacij. Predsednica okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec mi je pozneje tudi poslala vsaj pisni izrek sodbe. Anonimiziran. Torej s prikritimi imeni vladajočih politikov in ljudi, ki delajo zanje.
Spremenilo v tisto smer, ko to, da politiki na oblasti ne plačajo računov kampanj, ki so jim zagotovile oblast in dobro plačane službe, ne bo več nekaj normalnega in običajnega, sodbe, da je narobe, pa prikrite javnosti tik pred volitvami. Ko bo normalno, da če ne moremo zahtevati, da takšni politiki odstopijo in da ne smejo več kandidirati, lahko vsaj pričakujemo, da bodo kot vsi drugi državljani sami vsaj plačali te svoje račune. Župan Maribora, če bi mu trgali od državne plače, bi v štirih letih lahko že poplačal 15.000 evrov. Njegov svetniki iz svojih plač pa tistih dodatnih še enkrat toliko. Enako tudi poslanci in ministri SD svojih sto tisoč evrov.
Zakaj? Ker ni zastonj kosil in ker je te kampanje nekdo plačal, prikrivanje pa kvečjemu kaže na to, da v tej državi goljufi tudi vladajo.