Medtem ko v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, državni izpitni center na filozofski fakulteti pa blokira zdravnikom vstop na trg dela z višjimi standardi za znanje slovenščine, ki nimajo nobene povezave z medicinskimi standardi

Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. (Foto: STA)

Državni izpitni center je v preteklosti od tujih zdravnikov zahteval znanje slovenskega jezika na ravni B1, a po novih pogojih mora biti ta sedaj višji, in sicer na ravni C1. Izpitni center na Filozofski fakulteti pa za to nima nobene pravne podlage. Torej glede na to, da pravilnike določajo posamezniki na filozofski fakulteti, glede znanja preverjanje slovenščine za tujce kar sami. Zdravniška zbornica in Ministrstvo za zdravje si prizadevata, da bi izpit specializirali posebno za zdravnike na ravni B2, saj bi le-tega morali prilagoditi medicinski terminologiji.

Izpitni center na pravni fakulteti v resnici nima pravne podlage izdajati kakršnekoli zavezujoče odločbe o tem ali nekdo zadosti ali ne zadosti tej pretirani ravni odličnosti glede znanja slovenskega jezika in zato nastane težava, ki je ni še nihče obravnaval. Če gre v tem primeru za zdravnika, to ne more biti prosti spis o robotiki, ampak mora biti prilagojeno medicinski tematiki. Prilagojeno mora biti na medicinsko terminologijo, prilagojeno na stike z bolnikom in prilagojeno na pisanje izvidov. To je strokovna terminologija, ki jo zaposleni na čelu z Ino Ferbežar, vodjo programa na izpitnem centru za slovenščino kot drugi tuji jezik, ne pozna.

Kar zadeva zdravnike zakonodaja o zdravstveni dejavnosti določa, da mora preverjanje znanja slovenščine pri zdravnikih izpolnjevati določen program. 63. člen v petem odstavku o zdravstveni dejavnosti določa in govori, da bi morala ta program delati zdravniška zbornica. Če so bile te njihove odločbe izdane brez sodelovanja z zdravniško zbornico, brez postavitve posebnega programa za zdravnike, so vse odločbe tudi tiste za nazaj nične. Nivo C1, ki ga od zdravnikov zahtevajo na izpitnem centru, zahteva previsoko znanje naprimer književnosti, a pri tem izpušča medicinsko terminologijo.

Podpisani zdravniki stojijo na stališču, da je bila obravnava oskrbovancev DSO v času epidemije strokovno ustrezna in pravilna. (foto: Freepik.com)

Če pogledamo to na primeru zdravnika z diplomo, ki pride iz Francije. To diplomo je po vsej verjetnosti Ministrstvo za zdravje priznalo po enem letu birokratskih postopkov, potem ta zdravnik lahko začne delati šele takrat, ko mu to omogočijo zaposleni na izpitnem centru, medtem ko mora biti njegovo znanje slovenščine na ravni odličnosti. Prej je to bilo določeno po evropski direktivi na stopnji B2, medtem ko so to pri nas pod vodstvom nekdanje Ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc to zaostrili.

Zdravniška zbornica Slovenije.

Celotna zadeva tudi ni v skladu z izpitnim redom univerze, poleg tega pa senat medicinske fakultete nima nobene možnosti vpliva v tak pravilnik, ki bi ga lahko potrdil. Sprememba pogoja o obvezni ravni znanja bi tako lahko bila vezana na denar, saj je cena le-tega za posamičnega kandidata znaša 435 evrov. Žalostno je, da vsi tisti, ki morajo priti v Slovenijo reševati naš zdravstveni sistem svojega dela ne morejo opravljati iz prej omenjenih strokovnih razlogov.

Foto: STA

Zdravniška zbornica in Ministrstvo za zdravje si prizadevata, da bi izpit specializirali posebno za zdravnike na ravni B2 z ustrezno terminologijo. Prav tako je pomembno poudariti, da gre v EU za prost pretok delovne sile, zato bi moral prav tako biti omogočen postopek pritožbe na odločbo izpitnega centra.

Sara Kovač