Medved, družbeno sprejemljiva nosilnost okolja in javni interes

Upravno sodišče je s sklepom 70900-5/2018/7 z dne 3. 1. 2019 na podlagi pritožbe naravovarstvene organizacije Alpe Adria Green zoper Odlok o ukrepu odvzema osebkov rjavega medveda iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 blokiralo delovanje državne strokovne institucije, ki v imenu države opravlja strokovna dela v gozdovih Slovenije.

Podlaga za upravni spor zoper odlok je bila, da bo z odvzemom (odstrel, naravni pogin, nesreče, preselitev) 200 osebkov rjavega medveda (ki je zavarovana živalska vrsta) tej populaciji medveda povzročena nepopravljiva škoda. O škodah, ki jih nenormalno veliki staleži parkljaste divjadi in velikih zveri povzročajo v gozdovih in na drugi zasebni lastnini, te »naravovarstvene« organizacije običajno ne razmišljajo. Čigav »javni« interes torej te zastopajo?

Biološka nosilnost okolja
Naravno ravnovesje med floro (rastlinski del okolja) in favno (živalski del okolja) je v naši krajini, na podeželju in v gozdovih, že zdavnaj porušeno. Čas bi že bil, da o tem vprašanju začne enkrat razmišljati in delovati stroka, ne le politika.

Stalež velikih zveri, kot so medvedi, volkovi in risi, je bolj ali manj odvisen od razpoložljive hrane, ki jim je konstantno na voljo. Velike zveri potrebujejo za svoj nemoten razvoj in prehranjevanje ogromne površine gozdov. Veliko strokovne literature navaja, da 1 medved za svoj normalen razvoj in normalno “medvedje življenje” potrebuje okoli 20.000 do 25.000 ha gozda, odvisno od oblike gozda in razpoložljive hrane. Medved je sicer vsejed (omnivor), vendar predstavlja hrana rastlinskega izvora (jagodičevje, maline, borovnice, razno korenje) pretežni del njegove prehrane. Z mesno hrano se prehranjuje le občasno; veliko poje različnih črvov in žuželk, ki jih dobi v razpadajočem lesu. Je tudi mrhovinar, rad ima tudi med. Ker je te hrane v gozdu na enoto površine razmeroma malo, dnevno prehodi zelo velike razdalje, zato potrebuje za svoje življenje tudi zelo velike gozdne površine. Na kmetijske površine in v naselja medved tako ali tako ne sodi.

Če se velike zveri pojavljajo v bližini človeških naselij, je to najbolj očiten znak, da jim v gozdu hrane primanjkuje. Pri veliki gostoti populacije posamezni osebki iste vrste med seboj tekmujejo za hrano in za partnerje pri parjenju. Starejši in močnejši osebki tako izrivajo manj uspešne posameznike na območja, ki jih ob običajni gostoti populacije ne bi naseljevali. Ob veliki gostoti populacije so medvedi prisiljeni iskati si hrano v bližini človeških naselij in to tudi z veseljem počno. Ko se enkrat navadijo na lahko dostopno hrano, se te navade ne odvadijo več.

Napol udomačeni medvedje
Družbeno sprejemljiva nosilnost okolja za prosto živeče živali se odraža skozi maksimalno število živali, ki v določenem okolju stalno živijo in človeške družbe ne motijo oziroma ta meni, da je navzočnost teh živali normalna. Najteže pa je določiti pravo razmerje med biološko in družbeno nosilnostjo (kapaciteto) okolja. Pravzaprav se je ne da “določiti”, ker se tudi razmere v okolju, ki ga naseljujejo tako ljudje kot živali, stalno spreminjajo. Tukaj že nastopi politika in iz tega potreben družbeni konsenz med tistimi, ki škodo morajo trpeti, in tistimi, ki imajo od te škode koristi.

Na tem področju smo v Sloveniji s svojo zakonodajo, ki določa, da je divjad državna lastnina, nekaj posebnega; v okoliških državah je lastnina nad prosto živečimi živalmi opredeljena kot res nullius – nikogaršnja lastnina. Državna lastnina, konkretno medved in vsa druga lovna divjad se pri nas pase in živi večidel od naravnih virov, ki so v lasti zasebnikov; 80 odstotkov gozdov, v katerih divjad stalno živi, je v zasebni lasti, ter 90 odstotkov kmetijskih površin, kjer se divjad bolj ali manj redno hrani, je prav tako v zasebni lasti. Do gospodarske škode nenehno prihaja, ljudje, ki jim je bila škoda povzročena, pa težko pridejo do odškodnin. Po naši zakonodaji so ljudje kot zasebni lastniki tako dolžni trpeti škodo, ki jo povzroča nekdo drug, v tem primeru država s svojo lastnino − divjadjo.

Če imamo v Sloveniji 1.193.137 ha gozda, bi potem v Sloveniji (teoretično po strokovni literaturi) lahko živelo le 40 do 50 medvedov (1.193,137/25.000), ne pa 800, po neuradnih podatkih pa že celo več kot 1.000 osebkov. Leta 1950 so stalež medveda ocenjevali na 130 osebkov, torej je obremenitev okolja z medvedom v zadnjih 60 letih narasla za približno osemkrat (800 odstotkov). Ali je to normalno?

Ob taki gostoti medvedje populacije, ki se pogosto prehranjuje iz zbiralnikov za smeti, ki so v bližini naselij, to niso več divje živali, ampak na pol udomačene, na pol divje živali, ki lahko prav zaradi tega postanejo človeku nevarne. Tudi naravno obnašanje medveda se spreminja. Zaradi milih zim in dovolj hrane iz človekovih odpadkov večina medvedov zime več ne prespi, ampak pozimi lačni tavajo okoli in iščejo hrano v bližini naselij. Tako velik stalež je dobesedno pripeljal do tega, da obnašanje »našega« medveda postaja nenaravno, hkrati pa “naravovarstveniki” sami sebe promovirajo, kako skrbijo za naravo in živali; realnost pa je diametralno nasprotna.

Škode po divjadi
Po slovenski zakonodaji odškodnino za škodo, ki so jo povzročile zavarovane živalske vrste, poravnava država, torej davkoplačevalci.

Iz proračuna plačane odškodnine za škodo, ki so jo povzročile zavarovane vrste. (Vir: Poročilo ZGS o gozdovih, 2017)

V letu 2016 je država za odškodnine za škodo, ki so jo povzročile zavarovane vrste, namenila 312.484 evrov, 48 odstotkov vse povzročene škode je povzročil medved, 21 odstotkov pa volk. Škodni objekt medveda je bila običajno drobnica (25 odstotkov), nato čebelnjaki (23 odstotkov), sadno drevje (18 odstotkov) in silažne bale (18 odstotkov). Volk je večinoma vso škodo povzročil na drobnici.

Pridemo zopet do absurda, ki je verjetno mogoč le v naši državi. Na zasebni zemlji se brezplačno lahko redi državna lastnina v obliki divjadi. Ta na tej lastnini povzroča tudi dodatno škodo, ki jo dobimo plačano v obliki odškodnine. To dobesedno pomeni, da dejansko odškodnin ne dobimo, ker smo ta denar že prej dali državi v obliki davkov.

Upravljanje z divjadjo
Ko je Zavod za gozdove Slovenije v letu 2017 v lovsko-upravljavskih načrtih poskušal dvigniti odstrel parkljaste divjadi (na podlagi strokovnih analiz o škodah v gozdovih), se je s strani Lovske zveze Slovenije (LZS) in različnih ljubiteljev živali vsul plaz kritik o morilski in uničevalni naravnanosti zaposlenih na Zavodu za gozdove Slovenije, ki te načrte pišejo, ter o strokovni neprimernosti takih načrtov.

Lovska zveza se je povečanemu odstrelu uprla, ker načrt povečanega odstrela čuti kot napad na “svojo” lastnino, na divjad torej, ki jo očitno ima za svojo. Lovski zvezi se je takoj pridružila še množica »naravovarstvenikov« (kar je bilo po mojem osebnem mnenju načrtno sproducirano), ki so s protesti spodbijali avtoriteto strokovne državne institucije. Lovska zveza je tako zavodu za gozdove pokazala, kdo je dejanski gospodar situacije na terenu. To ji je v celoti uspelo, saj pristojno ministrstvo svoji instituciji ni stopilo v bran.

Ko je v letu 2018 Zavod za gozdove Slovenije predlagal (planiral) odvzem 200 medvedov, je izvajanje tega blokiralo upravno sodišče v začetku leta 2019. Nekdo v deželi tej torej ne želi, da se z gozdovi gospodari strokovno. Divjad je del gozda in gospodarjenje z gozdom je tudi gospodarjenje z divjadjo. Če se bodo staleži divjadi in zveri v Sloveniji (kjer je naravno ravnovesje že zdavnaj porušeno) še naprej povečevali, se bo še naprej dogajala deagrarizacija podeželja; zaraščanje kmetijskih površin, opuščanje kmetovanja in izseljevanje določenih predelov ob hkratnem pešanju gozdov, kar bo skupaj privedlo do tega, da gozdovi ne bodo zmogli več opravljati varovalnih, socialnih in ekoloških funkcij. Zaraščanje kmetijskih površin pa bo privedlo še do nadaljnjega povečanja staležev vseh vrst divjadi. Slovenska kulturna krajina (urejeno podeželje) bo polagoma postajala divjina in odprt rezervat za divje živali, ki ga bo obvladovala LZS; neke vrste odprt živalski vrt torej, kjer bo zasebna lastnina podrejena interesom LZS.

Kdo ima torej koristi, da je v gozdovih Slovenije parkljaste divjadi in zveri toliko, da že povzroča ekonomsko in ekološko škodo na zasebni lastnini? Samo organizacije in posamezniki, ki se ukvarjajo z različnimi “naravovarstvenimi” projekti, ki jih financira EU in katerih edini cilj je, da lovci iz celotne Evrope lahko hodijo na zastonjsko “jago” v Slovenijo, ker si doma tako visokih staležev zveri in parkljaste divjadi ne morejo in ne smejo privoščiti.

Epilog
Če bi se po naključju zgodilo, da bi nekdo z avtom pripeljal medveda v Ljubljano in ga zjutraj sredi Ljubljane iz avtomobila tudi spustil (da bi se ta malo sprehodil okoli), bi v Ljubljani verjetno nastal kaos, angažirani bi bili policija, vojska, gasilci in lovska intervencijska enota zavoda za gozdove. Tak medved verjetno poldneva ne bi živ dočakal (to se je enkrat že zgodilo, ko se je neki medved znašel na Rožniku). V okolici Kočevja in Ribnice pa bi se tak medved lahko ves dan vrtel okoli kake osnovne šole, pobiral hrano iz okoliških smetnjakov, pa ne bi nikogar čisto nič skrbelo za varnost otrok.

Lepo bi pa tudi bilo, da bi vsaj del škode, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste na zasebni lastnini, plačale tudi “naravovarstvene” organizacije, ne le davkoplačevalci. Bojim se samo dneva, ko bodo ti “naravovarstveniki” tudi muhe, bolhe, podgane in miši razglasili za zavarovane vrste in bo na primer gostinec ali hotelir v svojem lokalu moral imeti in prenašati toliko in toliko muh, podgan in mišk. Saj so tudi te živali uboge, imajo svoje mladiče in tudi trpijo, ko jih hudobni ljudje preganjajo.

Zdravko Turk