Minister Anže Logar: Šarec je vrgel puško v koruzo, zdaj pa je zagrenjen, Gale pa ni nikakršen žvižgač!

Zunanji minister Anže Logar (vir: Demokracija)

Predvsem pri opozicijskih politikih se zdi, kot da so vse oblačne misli, ki so se gostile v času karantene, po sprostitvi ukrepov z vso silovitostjo butnile na plano. Tako se zdi, da imamo danes družbo garačev in nergačev. Garači so v potu svojega obraza z nadčloveškimi napori reševali Slovenijo, nergači pa so v vsem iskali zaroto, nepravilnosti in kritizirali vsako odločitev vlade. No, morda je to povezano tudi s tem, da nekateri niso več na oblasti.

Z zunanjim ministrom Republike Slovenije dr. Anžetom Logarjem so se novinarji Demokracije pogovarjali o dogajanju, povezanem z epidemijo novega koronavirusa, odnosih s sosednjimi državami, Evropski uniji in vse bolj turbulentnih mednarodnih odnosih.

Gospod Logar, v sredo (3. 6. 2020, op. a.) je bila skupna seja odbora Državnega zbor RS za zunanjo politiko in odbora DZ RS za zadeve Evropske unije, na kateri so poslanci na zahtevo poslanskih skupin Levice, SD, LMŠ in SAB obravnavali vaš dopis kot ministra za zunanje zadeve k medresorskemu poročilu o vladavini prava v Republiki Sloveniji. Očitno je, da opozicijske stranke zelo boli, zelo moti, ker ste v tem dopisu evropskega komisarja za pravosodje Didierja Reyndersa opozorili na nekatera dejstva, povezna s stanjem pravosodja v Sloveniji.
Zdi se, da ne boli samo opozicije. Tudi medije, ki so dimenzionirali temo do epskih razsežnosti. Pa celo sodstvo, ki očitno drugače razume odprto in pošteno razpravo o stanju v pravosodju, kot jo razumem sam. Poglejte, nekajdnevni medijski stampedo, iskanje odzivov vseh mogočih, pisanje nekaterih evroposlancev Evropski komisiji, pisanje predsednika Vrhovnega sodišča RS Evropski komisiji, 10 ur razprave v DZ in celo kazenska ovadba za spodnje besede iz mojega pisma evropskemu komisarju za pravosodje so vendarle malce pretiran odziv, se vam ne zdi? Pa saj sem zapisal samo tole: “V Sloveniji so se številni nerazumno dolgi sodni postopki končali z zastaranjem. Naša država je izgubila veliko primerov na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Bili smo priča neučinkovitemu pregonu bančne kriminalitete, neupoštevanju načela videza nepristranskosti, uporabi totalitarne simbolike pri posameznih sodnikih, obsodbi opozicijskih politikov v rednem delu sodstva, ki so se končali šele z razveljavitvijo sodb na Ustavnem sodišču, neuresničevanju odločb Ustavnega sodišča, … Vse to je dodobra načelo zaupanje ljudi v sodni sistem, ki je po raziskavi Eurostata eno najnižjih med državami EU.” Iskreno, zaradi teh besed takšen vihar − se vam zdi to normalno? V Sloveniji, članici EU, leta 2020?!

Niti ne. Zagotovo pa to priča o stanju duha v državi …
Verjetno, da. Odziv me opozarja, da bo v Sloveniji treba postoriti še veliko, preden bo v državi prevladal občutek sproščenosti, odprtosti in vključevalnosti. Želim si Slovenije, kjer bi vse ocenjevali z enakimi vatli, kjer bi se vsem dala priložnost, da se izkažejo, kjer bi njihov uspeh ocenjevali po meritornih kriterijih in kjer jim uspeha ne bi zamerili, temveč bi ga nagradili. Ko si bo tega želela tudi večina na levi strani političnega spektra, bomo na konju. Zelo povedna je tudi reakcija po prej omenjeni maratonski 10-urni izredni seji odborov DZ na zahtevo leve opozicije. Na tej skupni seji sta odbora za zunanjo politiko in za zadeve Evropske unije zavrnila predlagane sklepe leve opozicije o nesprejemljivosti prej omenjenega spremnega dopisa, večinsko pa podprla sklep, da je nesprejemljivo javno pisarjenje posameznih evropskih poslancev Evropski komisiji – v tem primeru pisarjenje evroposlancev LMŠ, v katerih javno obračunavajo z Vlado RS. S tem je državni zbor, zakonodajna veja oblasti torej, vendarle postavil stvari na pravo mesto. In zanimivo, v trenutku, ko se je to zgodilo, ko je »ideološki doping« o vprašanju vladavine prava ostal brez želenega rezultata, je vnema za medijsko poročanje o tej temi dobesedno izginila.

Zunanji minister Anže Logar (vir: Demokracija)

No, vrniva v sredino marca, ko je nastopila nova vlada, v kateri ste prisegli kot minister za zunanje zadeve. Je bila ena vaših prvih nalog, da ste dosegli sprostitev tovornega prometa med državami, ki je ob izbruhu epidemije novega koronavirusa praktično zastal? Recimo na meji z Italijo in s Hrvaško so nastajale dolge kolone …
Drži. Odločitev tedanjega predsednika vlade v odstopu Marjana Šarca je bila onkraj razuma. Zaprl je namreč mejo z Italijo tudi za tovorni promet. Ne razumem, kako se lahko odločiš za takšen skrajen ukrep! Ja, kje bi pa potem Slovenija dobila hrano in material, če bi kriza trajala dolgo časa? Italija je naša druga največja trgovinska partnerica, iz nje uvozimo za nekaj težkih milijard dobrin in hrane, ti pa se odločiš za zaprtje meje za tovorni promet?! Takoj so se začele nabirati kolone pred mejo na italijanski strani in posledično, ker je na podlagi tega mejo zaprla tudi Hrvaška, še na naši južni meji. To se je zgodilo en dan, preden smo mi prevzeli Vlado RS. Zato je bila prva stvar tisto marčevsko soboto, da sem poklical italijanskega zunanjega ministra Luigija di Maia in smo zadevo v sodelovanju z infrastrukturnim in notranjim ministrom začeli urejati.

Ste se kot zunanji minister kaj ukvarjali z nabavo zaščitne medicinske opreme? Vemo, da so imele s tem težave praktično vse evropske države …
Seveda, vsi smo se. Vsako ponudbo, ki sem jo dobil, sem poslal naprej tistim, ki so se s tem operativno ukvarjali. Ob tem bi se rad zahvalil ministrskima kolegoma Zdravku Počivalšku in Mateju Toninu, saj sta opravila izjemno delo, da nam nikoli v času epidemije ni zmanjkalo zaščitne medicinske opreme. Vse to aferaštvo v zvezi z nabavo opreme ima očitno politično ozadje. Tisti, ki je snemal telefonski pogovor z gospodarskim ministrom, tega verjetno ni snemal za lasten arhiv, ampak v dogovoru z nekom. Kasnejše dogajanje nas o tem prepričuje.

V državi, kjer nekdo, ki je podpisal tri pogodbe za nakup zaščitne medicinske opreme v vrednosti 30 milijonov evrov, od katerih se pri dveh kasneje ugotovijo hujše kršitve, in lastnoročno podpiše 8 aneksov za 40 milijonov evrov, pač ni žvižgač ali borec za davkoplačevalske evre. Toliko pa že imam političnih izkušenj, da v trenutku, ko nekdo postane vseslovenski medijski heroj in borec za pravičnost, ko se v trenutku oblikujejo skupine na socialnih omrežjih v njegovo podporo, ko ima zagotovljen neomejen dostop do medijev in ko se vsaka njegova izjava medijsko tretira kot suho zlato, potem vem, da ne gre za samorastnika.

Če poslušate nekatere, se zdi, kot da ta vlada dela same napačne stvari …
Aha, berete Facebook blog Marjana Šarca. Ali ni on sam na predvečer epidemije COVID-19 vrgel puško v koruzo? Poglejte, če gledaš na stvari skozi prizmo negativizma, postaneš zagrenjen. Zagrenjenost pa ni nikoli pravo stanje duha za iskanje učinkovitih odgovorov na izzive sodobnega časa. Drži, nekateri danes vidijo vse črno. Narobe je to, da vlada sprejme omejitve gibanja. Potem je narobe, ko vlada te omejitve sprosti. Najprej je narobe, ker baje zamujamo z ukrepi za ohranitev turizma, potem pa ni prav, da izdamo turistične vavčerje samo za nastanitve, ne pa tudi za alkohol in cigare in nočne klube … Mislim, da so posledice epidemije COVID-19 povzročile nekaj posebnih učinkov na ljudi. Od velike množice Slovencev je epidemija izvlekla na dan vse najboljše, kar so v sebi skrivali. Garanje čez meje zmogljivosti, upoštevanje navodil, samoohranitveno vedenje. Od nekaterih pa ravno obratno – neupoštevanje omejitev, nasprotovanje vsemu. Predvsem pri opozicijskih politikih se zdi, kot da so vse oblačne misli, ki so se gostile v času karantene, po sprostitvi ukrepov z vso silovitostjo butnile na plano. Tako se zdi, da imamo danes družbo garačev in nergačev. Garači so v potu svojega obraza z nadčloveškimi napori reševali Slovenijo, nergači pa so v vsem iskali zaroto, nepravilnosti in kritizirali vsako odločitev vlade. No, morda je to povezano tudi s tem, da nekateri niso več na oblasti … Veseli me, da je večina Slovencev garačev. Oni so pokazali pravo pot, njim je treba prisluhniti. Glede na do sedaj prikazano sem trdno prepričan, da jim bo koalicijska vlada SDS, SMC, NSi in DeSUS s predsednikom vlade Janezom Janšo v največji mogoči meri prisluhnila.

Kako pa gledate na odziv Evropske unije ob izbruhu epidemije? Obstaja splošno prepričanje, da je EU pri tem odpovedala, da so se članice povezave morale znajti vsaka po svoje.
Prvotni občutek je zagotovo bil takšen. Ko so nam na Kitajskem konec marca iz letala odnesli že plačane, zapakirane in naložene ventilatorje, češ da jih je nekdo drug bolje plačal, sem klical visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko Borella in ga povprašal o vzvodih, ki jih ima na voljo Evropska unija v odnosih do Kitajske, ker so takšna ravnanja res povsem nesprejemljiva. Pa je samo resignirano odvrnil, da na Kitajskem divja takšna vojna za medicinsko opremo, da EU žal ne more ničesar storiti. To res niso bili časi za krepitev zaupanja v EU. No, ampak potem so se države samoorganizirale, Slovenija je pristopila k iniciativi za t. i. koronaobveznice, kar je prineslo novo dinamiko v aktivnostih Evropske komisije. Zadnji predlogi komisije o skladu za okrevanje so spodbudni. Države članice bodo morale do konca junija sprejeti odločitev za dovolj robusten in pravočasen instrument, ki jim bo omogočil zadostna sredstva za vnovični zagon gospodarstva. To bo obnovilo zaupanje državljanov v reakcijsko moč in sposobnost EU.

Nekdanji diplomat dr. Božo Cerar je na Portalu Plus zapisal, da COVID-19 ni vplival le na posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni politiki. Po njegovem se je pokazalo, da je multilateralizem v krizi. Naj ga citiram: “Mednarodne organizacije so bile pasivne ali pa so igrale bolj stransko vlogo.” Se strinjate z njim?
Svet prihaja v novo obdobje. Že nekaj časa se zdi, da je multilateralizem na resni preizkušnji. Pandemija COVID-19 je dodatno razgalila slabosti v delovanju posameznih multilateralnih institucij in pokazala na posledice, ki jih ima prepozna odločitev recimo Svetovne zdravstvene organizacije na globalni potek pandemije, posledično pa tudi na svetovno gospodarstvo. V svetu prihaja do redistribucije moči med posameznimi ključnimi akterji. Multilateralizem se vse bolj poskuša nadomestiti z multicentrizmom, kar je z vidika majhnih držav zelo nevarno. Mednarodno okolje postaja bistveno zahtevnejše, cena napačnih odločitev v zunanji politiki pa potencialno bistveno “višja”. Odgovori na nove izzive morda niso takšni, kot so bili do sedaj. Potrebne bo nekaj več drznosti in izvirnosti. Zunanja politika postaja drugačna. Sicer ne tako izzivalna kot naša pregovorno sočna notranjepolitična scena, pa vendarle bistveno bolj dinamična.

Verjetno se je mogoče strinjati z dr. Cerarjem, da je v času epidemije do polnega izraza prišla nacionalna (vestfalska) država s svojimi atributi, kot so suverenost, ozemlje, meje. Ali lahko rečemo, da smo imeli Slovenci veliko srečo, da smo prav v času te krize dobili vlado pod vodstvom izkušenega politika, kot je Janez Janša?
Seveda. Ne znam si predstavljati, da bi nas v tem obdobju vodil politik brez izkušenj in brez večine v parlamentu. Enako ali še bolj nevarna pa bi bila situacija, ko bi v tem času potekale volitve. Skratka, uspešno končana epidemija COVID-19 je posledica odgovornosti državljank in državljanov Slovenije, ki so upoštevali ukrepe Vlade RS, in sposobnosti te vlade, da se je pravočasno sestavila in sprejemala ustrezno odmerjene ukrepe. To nam priznavajo vsi, zadnji je to javno dvakrat izpostavil italijanski zunanji minister na obisku v Sloveniji.

Zunanji minister Anže Logar (vir: Demokracija)

Od nastopa vlade ste bili v stiku s številnimi zunanjimi ministri. Se pravi, da je bila v zadnjih tednih v ospredju bilateralna diplomacija. Večinoma verjetno prek Skypa, Zooma in podobnih videoaplikacij …
Da in upam, da bom čim prej lahko zadihal s polnimi diplomatskimi pljuči – skratka, da bom lahko kolege ministre tudi osebno srečeval na najrazličnejših mednarodnih dogodkih. V diplomaciji ne gre brez osebnega stika. To je v bistvu temelj diplomacije. Če želiš svoje interese in svoja stališča uveljaviti, moraš pač pripraviti ustrezne okoliščine, da bo to mogoče. To pa lahko storiš le, če vzpostaviš medsebojno zaupanje.

Dosegli ste odprtje meje s Hrvaško, z Madžarsko, Avstrijo. Hitrega odprtja meje z Italijo pa si verjetno zaradi dejstva, da je bila ta država praktično evropsko središče epidemije novega koronavirusa, ne želimo. Kakšna bo nadaljnja dinamika odpiranja meja?
Osebno si zaradi tesnih stikov z Italijo želim čimprejšnjega odprtja meje. Vendar pa moramo imeti pred očmi v prvi vrsti zdravje naših državljanov. Preden torej NIJZ na podlagi mednarodno priznane metodologije Italije ne uvrsti med varne države, odprtja meje ne bo. Se pa tudi v Italiji situacija hitro izboljšuje, zato verjamem, da bo do 15. junija tudi ta meja odprta. Pri drugih mejah poteka postopek po istem kopitu – ko NIJZ sporoči, da je posamezna država uvrščena na seznam varnih držav, s to državo odpremo mejo brez omejitev. Ob poslabšanju zdravstvenih kazalnikov pa lahko mejo spet nemudoma zapremo.

 No, naj se dotakneva še nekaterih “zimzelenih” tem. Je kaj novega glede uresničitve arbitražne razsodbe, ki je določila mejo na kopnem in na morju med Slovenijo in Hrvaško? V intervjuju za Delo ste dejali, da boste to skušali reševati s pomočjo “tihe diplomacije” …
Torej je bolje, da o tem molčim. Drži? (smeh)

Ob obletnici podpisa Avstrijske državne pogodbe (podpisana je bila 15. maja 1955 v palači Belvedere na Dunaju, op. a.) ste se zavzeli za popolno uresničitev 7. člena ADP, ki govori o zaščiti slovenske narodnostne manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Narodni svet koroških Slovencev z veliko zaskrbljenostjo spremlja razpravo o morebitni prodaji koroškoslovenske Posojilnice Bank, ki velja za enega od finančnih stebrov manjšine, nekemu britanskemu skladu. Ob tem je treba dodati, da bo oktobra 100. obletnica koroškega plebiscita … Slovenska manjšina v Italiji pa naj bi končno dobila nazaj Narodni dom v Trstu. Bo vlada aktivneje priskočila na pomoč našim rojakom v zamejstvu?
Tako je. Naši rojaki v zamejstvu so ena od pomembnih tem zunanjega ministrstva. Kot veste, sem že obiskal naše rojake v Porabju, srečal sem se s predstavniki manjšine v Italiji, v zvezi z njihovim položajem govoril tudi z obema zunanjima ministroma. Zelo pomembno je, da so organizacije v zamejstvu usklajene, da govorijo z enim jezikom. To je prvi pogoj za učinkovitejše ukrepanje matice pri organih sosednjih držav. V kratkem se nameravam srečati tudi z rojaki onkraj naše severne meje, ob tem pa tesno sodelujem tudi z ministrico za Slovence po svetu Heleno Jaklisch.

Približujeva se koncu najinega pogovora. Vemo, da so bili naši prejšnji zunanji ministri kljub članstvu naše države v EU in Natu neverjetno internacionalistično navezani na Rusko federacijo. Boste poskrbeli, da bo naša zunanja politika po dolgem času spet bolj evro-atlantsko naravnana?
Če bom rekel ja, bo leva opozicija spet sklicala izredno sejo odbora za zunanjo politiko (smeh). Dejstvo je, da je bila slovenska zunanja politika v zadnjem desetletju precej anemična in predvsem dovzetna za sugestije od zunaj s strani tistih, ki so si pač na tem delu Evrope želeli okrepiti vpliv. Minister nisem postal zato, da bom takšno “strategijo” nadaljeval, ampak zato, da uresničim cilje deklaracije o zunanji politiki in zunanjepolitično strategijo RS, ki je bila sprejeta v času Cerarjeve vlade. Tam je precej natančno zapisano, v katero smer naj (pre)oblikujemo svojo zunanjepolitično navzočnost, in tam imajo transatlantski odnosi posebno težo.

In še za konec. Bo po uradnem koncu epidemije kaj več časa za priprave na slovensko predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici leta 2021?
Ja, to bo sedaj eden od fokusov našega delovanja. Vlada bo potrdila novo organizacijsko shemo po zgledu tiste iz leta 2008. Na kratko: Evropska unija se vrača v jedro našega zunanjepolitičnega delovanja. In brez skrbi, predsedniku vlade ne bom svetoval, naj ne nagovori evropskega parlamenta …

Demokracija