Na današnji dan je slovenska SDV aretirala Janeza Janšo in Ivana Borštnerja: Proces je potekal v odsotnosti javnosti in v srbohrvaškem jeziku, obdolženi JBTZ niso imeli pravice do civilnega odvetnika

Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Mineva 32 let, odkar sta slovenska Služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja. Z aretacijama se je pričel sodni proces proti četverici ali proces JBTZ, ki pomeni veliko prelomnico v novejši slovenski zgodovini in predstavlja prelom trenutka.

31. maja leta 1988 so uslužbenci slovenske SDV aretirali Janeza Janšo in takratnega podčastnika JLA Ivana Borštnerja. Nekaj dni kasneje je bil aretiran in pridržan tudi takratni novinar Mladine David Tasić, medtem ko oblastem ni uspelo aretirati četrtega obtoženega, Francija Zavrla. Četverica je bila obtožena nezakonitega posedovanja vojaškega dokumenta. Razlog za aretacijo Janše je bila najdba dveh listov vojaških dokumentov in magnetograma razprave 72. seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na katerem so govorili o potrebnih aretacijah neposlušnih in problematičnih članov ZSMS ter vojaški represiji.

Jugoslovanske totalitarne oblasti so bile prepričane, da so ideje o politični reformi v Sloveniji, posledično tudi v Jugoslaviji, protirevolucionarne in je treba “problematične” utišati z zaporom, za kar pa je bila nuja najti ustrezen način za aretacijo. Služba državne varnosti je tako nekaj dni pred aretacijo na podjetju Mikro Ade opravila tajno preiskavo, kjer so našli dokumente “vojaške tajnosti”, kar je zadostovalo za aretacijo in pridržanje Janše.

Proces proti četverici je potekal v odsotnosti javnosti in v srbohrvaškem jeziku, kar je vzbudilo ogromno pozornosti slovenske javnosti in hkrati veliko neodobravanja. Prav tako Janez Janša in David Tasić kot civilista nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika, ampak jima je bil dodeljen vojaški zagovornik.

Močno nezadovoljstvo slovenske javnosti ob evidentnem kršenju človekovih pravic je sprožilo spontane proteste in demonstracije, v sklopu katerih je bil le nekaj dni po aretaciji Janše ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic. Vodenje odbora, ki je bil najbolj široka in pluralna civilnodružbena fronta Slovencev v vsej naši zgodovini, je prevzel Igor Bavčar in ga oblikoval v najmočnejšo organizacijo civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. Med drugim so v znak podpore četverici organizirali protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo preko 30.000 ljudi. Proces JBTZ in Odbor predstavljata pomemben mejnik zgodovine slovenstva, na katerem so grajeni koraki demokratizacije slovenske družbe in osamosvojitve.

Proces JBTZ je trajal vse do 27. julija 1988, ko je senat vojaškega sodišča spoznal vse štiri za krive in vsem izrekel zaporno kazen: Borštnerju 4 leta, Janši in Zavrlu 18 mesecev ter Tasiću 5 mesecev. Na dan izreka sodbe je pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo 15.000 ljudi, ki so zahtevali oprostilno sodbo. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiću pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora. Zaradi številnih protestov s strani Odbora in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale tri. Nato je leta 1995 Vrhovno državno tožilstvo RS proces razveljavilo, vsi štirje obtoženi v aferi JBTZ pa so bili rehabilitirani.

Pogum in srčnost sta premagala strah. Pomladno vrenje je združilo Slovenke in Slovence v borbi za spoštovanje človekovega dostojanstva in za spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Iz teh temeljev se je nabralo dovolj energije, da je kasneje prišlo do demokratičnih sprememb in osamosvojitve. Proces JBTZ predstavlja prelom trenutka in je v boju za svobodo in človekove pravice poenotil ljudi različnih prepričanj ter dodatno okrepil težnje slovenskega naroda po neodvisni državi Sloveniji in uvedbi parlamentarne demokracije.

Barbara Majdič