fbpx

Na današnji dan leta 1987 se je pričela Litostrojska stavka, ki predstavlja prelomni korak v procesu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije

Prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS) France Tomsic. (Foto: STA/Twitter VSO)

Na današnji dan leta 1987 se je v Litostroju spontano pričela stavka delavcev pod vodstvom Franceta Tomšiča, ki je trajala do 15. decembra istega leta. Stavko, zaradi razbitja partijskega monopola in uvedbe parlamentarne demokracije, mnogi razumejo kot prelomni korak v procesu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije.

V 80-ih letih je bilo v Litostroju zaposlenih okrog 5 tisoč zaposlenih. Vsako leto se je na zborih delavcev sprejemalo plane dela, zaradi česar je izgledalo, da je vse na videz demokratično, realnost pa je bila popolnoma drugačna. Jože Erčulj, dolgoletni predsednik KNSS Litostroj in sodelavec Franceta Tomšiča, je v zvezi s tem izdal, da se je posameznik, v primeru upora in nasprotovanju vodstvu, že naslednji dan znašel na bolniški in ga ni bilo več mogoče videti. “Ni bilo tako demokratično kot se je kazalo navzven, kajti okolje je bilo izrazito nenaklonjeno spremembam.”

Pred izplačilom so zaposleni v Litostroju v roke dobili bruto listke, na katerih je bil zapisan znesek plače, ki je bil iz meseca v mesec nižji, kljub obljubam, da se bo ta vendarle povečal. 9. decembra 1987 je bilo mogoče v brusilnici slišati vzklik: “Za ta denar ne moremo več delati!”. Pozivu so pričeli slediti tudi drugi. Delovodje so po besedah Erčulja, na to odvrnili, da naj prenehajo s stavko, saj naj bi dobili 30 odstotkov višje plače, kot jih imajo sedaj. Ker pa je bilo delavcem jasno, da gre spet za prazne obljube, so se odpravili proti stavbi takratne upravne enote Šiška in pot nadaljevali proti Skupščini Socialistične republike Slovenije.

Delavci ploskali Tomšiču
Ko so se delavci znašli pred stavbo skupščine, so pred stavbo prišli policisti. Kaj kmalu se je tam znašel tudi predsednik sindikata, ki je bil poln obljub okrog višje plače v naslednjem mesecu. Delavci so sindikalista pozvali, da naj izgine. Nato je sledil govor direktorja tovarne, ki je pojasnil, da za nastalo situacijo ni kriv, ker je šele nekaj mesecev direktor in dodal, da bo vse bolje. Ko je za mikrofon poprijel France Tomšič je jasno poudaril, da je za zmanjšanje plač kriv sindikat, saj se ni uprl, ko je do zmanjševanja plač prišlo. “Delavci so mu ploskali,” je bil jasen Erčulj.

Foto: STA

Tomšič se je, po besedah Erčulja, vedno izpostavljal. “Tomšič je bil prvi, ki je izrekel, da bo ustanovil stavkovni odbor.” Zavzel se je za povišanje plač za 50 odstotkov in za odpravo simulacij določenih izbrancev. Prav tako so se zavzeli za razrešitev vseh direktorjev TOZD-a  in sindikata, ki ni v tem obdobju naredil prav nič, da bi delavcem omogočil dostojno življenje. Med zahtevami, ki jih je podal Tomšič, pa je bila tudi varovalka, da v primeru, če do sprememb ne bo prišlo, se bo v roku enega tedna pripetil zbor pred skupščino, na katerem bi se k stavkanju povabilo tudi ostala sorodna podjetja.

Med to stavko sta bila sprejeta sklep o ustanovitvi Neodvisnih sindikatov Slovenije in pobuda za ustanovitev socialdemokratske stranke, Iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Spomladi leta 1989 je France Tomšič ustanovil stranko s socialdemokratskim programom in postal njen predsednik. Še istega leta je vodenje stranke prepustil dr. Jožetu Pučniku in se vključil v organiziranje Demosa. Aprila leta 1990 je bil na prvih svobodnih demokratičnih volitvah izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor republiške skupščine, v katerem je aktivno deloval en mandat. Prevzel je organiziranje prvega sindikata, ki ni izhajal iz takratne monopolne sindikalne organizacije. Sindikat Neodvisnost je bil ustanovljen leta 1990 spomladi, Tomšič pa je bil njegov predsednik vse do leta 1997. Kandidiral je tudi za predsednika države, na volitvah 6. decembra 1992.

Foto: SDS

Imel je vrsto težav, nadzorovala ga Udba
Erčulj je izpostavil, kaj bi se zgodilo, če Tomšič takrat ne bi prevzel vajeti v roke in vse tiste delavce modro in močno usmerjal ter pripeljal tisti dan in tudi dneve, ki so sledili, stvari do konca. Spomnil je še, da so nekaj dni po litostrojski stavki na področju sindikalnega gibanja stvari zastale za dobri dve leti. “Tomšič je bil v tistem času šikaniran, nadzorovan s strani Udbe, imel je vrsto težav zaradi svojega delovanja.”     

Vsi, ki so Tomšiča imeli priložnost spoznati in sodelovati z njim, vedo povedati, da je bil neizprosen pri pogajanju za pravice delavcev in je uresničil vse, kar je obljubil. Enako je pričakoval tudi od sodelavcev. Jasno je zagovarjal pravico do sindikalnega organiziranja, kot ga pozna Zahodna Evropa. Večino svojega delovanja je namenjal sindikalnemu boju, sindikalnim zahtevam, enakopravnosti sindikatov, lastninski zakonodaji, davkom, nastajanju novih, boljših delovnih razmerij in plačam. Njegova izrazita vrlina je bila pomagati sočloveku enako kot če bi pomagal svojcem. Imel je izrazit čut za občutenje stiske sočloveka in za pravičnost. Nekdanji predsednik Državnega zbora RS France Cukjati, Franceta Tomšiča označuje kot “enega od stebrov slovenske pomladi”.

Nina Žoher