Osmi januar 1991 je nedvoumno zaznamovala novica, da je Srbija ob pomoči Vojvodine vdrla v monetarni sistem zvezne države in na račune svojih bank ali kar v srbski republiški proračun prenakazala 18,3 milijarde takratnih dinarjev ali 1,4 milijarde dolarjev primarne emisije Narodne banke Jugoslavije.
Tako zveznim kot republiškim organom je bilo bolj ali manj jasno, da je bil s tem zabit še en ključni žebelj v krsto federacije ne glede na to, koliko možnosti za njen obstoj je sploh še obstajalo po dogodkih iz leta 1990. Da bi bila zadeva še bolj bizarna, je Srbija svoj desant na zvezni denar izvedla na podlagi določil v tajnem republiškem uradnem listu vsaj že deset dni prej. Tako so bile v času, ko je anonimno sporočilo o tem dejanju doseglo zveznega premierja Anteja Markovića, transakcije že opravljene.
Izgovori, po katerih je na tiskovni konferenci posegel med drugim tudi viceguverner Narodne banke Jugoslavije Vukašin Marković, češ da so si podobne prestopke že pred Srbi privoščile druge republike, so se razbili že ob obsegu srbskega “pohoda”. Kljub temu je svet guvernerjev narodnih bank republik in pokrajin s preglasovanjem sprejel sklep, da zamrzne aktivnost osrednje banke, kar je v bistvu pomenilo kazen za vse. Slovenska guvernerka Milica Ozbič je bila kajpak med tistimi, ki so takšnemu kolektivnemu kaznovanju in zamegljevanju odgovornosti Srbije (in Vojvodine) najglasneje nasprotovali.
Dodaten korak k razdružitvi federacije
Odziv slovenske politike in medijev je bil glede na nezaslišanost srbskega dejanja vsaj v osnovnih črtah enoten. Slovenski izvršni svet je zveznemu poslal memorandum. Odločil se je za to, da v svoje (republiške) roke vzame davčni sistem, med drugim temeljni prometni davek, in carinsko zakonodajo. Sočasno se še ni odločil za pretrganje gospodarskih stikov z drugimi republikami, je pa pri sklepanju poslov zlasti s Srbijo priporočil poslovanje v gotovini ali v zameno za blago. Lojze Peterle je izrazil mnenje, da zvezni premier Ante Marković srbskega početja ni odobril.
Celo do osamosvojitvenih korakov Slovenije bolj skeptičnemu delu javnosti je bilo jasno, da egoistična srbska poteza pomeni pomemben korak k razdružitvi federacije. To je denimo razvidno iz Večerovega uvodnika, pod katerega se je podpisala Jelka Zupanič: “Vztrajni zagovorniki poskusa dialoga z Jugoslavijo so se najverjetneje znašli pred dodatnim proti argumentom tistih, ki bi se takoj odcepili. Če pa ni več kaj izbirati, bodo rekli.”
Mediji: Gre za civilizacijski prepad med republikama
V odtenkih so se vsekakor pojavljale razlike. Predsednik slovenske “vlade v senci” Emil Milan Pintar je sicer pozval k okrepitvi prizadevanj za finančno osamosvojitev Slovenije, vendar je republiško vlado hkrati pokaral zaradi domnevno mačehovskega odnosa do slovenske ekipe v Beogradu: “Aktivirati je treba tudi predsednika zvezne zbornice, ki je zdaj Dagmar Šuster (Pintar: Ne verjamem, da za Šusterjem stoji Slovenija in da se je slovenska vlada sploh pogovarjala z njim) in ne nazadnje, spremeniti moramo odnos tudi do slovenskih ljudi v Markovićevi vladi.”
Po drugi strani je srbski vdor v zvezni finančni sistem štirinajst dni po slovenskem plebiscitu vzbujal občutek, da gre med republikama vse bolj za civilizacijski prepad. Takšne misli najdemo denimo v oceni Rina Simonetija: “Kohezivna paradigma ‘bratstvo in enotnost’ je vzdržala med vojno, ko ni bilo kaj deliti in prerazdeljevati, nato pa so jo ohranjevali s silo. Gospodarjenje predindustrijskih civilizacij ohranja elemente plenjenja in hajduštva.” Podobno se je v svojem komentarju v Delu izrazil Jože Petrovčič: “Prav nič nas ne preseneča, da je prav Srbija tista, ki jemlje najbolj širokopotezno in najbolj brez sramu. Prav tam se je namreč boljševistična manira prerazdeljevanja denarja najtrdneje obdržala; tudi zato seveda, ker je tamkajšnji režim najbolj boljševističen.”
Osmega januarja 1991 je Socialistična stranka Slovenije na tiskovni konferenci hkrati predstavila predlog, naj po plebiscitu pride do rekonstrukcije vlade, ki bi delovala kot tehnična in izpeljala prehod v novo državo. Obenem je stranka zatrdila, da je plebiscit pomenil odločitev za dejansko, ne zgolj navidezno samostojnost. Podali so še zanimiv predlog o oblikovanju srednjeevropskega parlamenta, v katerem bi po njihovi zamisli ob nekdanjih socialističnih deželah svoje predstavnike imele še Italija, Avstrija in morda Švica.
Na dogodkov in pretresov poln dan je bila v knjigarni Mladinske knjige v Ljubljani tudi okrogla mizi o uvajanju verouka v šole. Pestro paleto udeležencev od republiškega šolskega ministra Petra Venclja do sociologa religije Marka Kerševana je zbral izid zbornika z naslovom Verouk v šole?!, objavljenega pri založbah Krt in Zamorc. Sogovorniki so se strinjali, da je v predmetnike smiselno uvesti korektne informacije o svetovnih verstvih, zlasti o krščanstvu kot duhovni podlagi evropske kulture in civilizacije. Po mnenju vsaj nekaterih med njimi naj bi bile takšne informacije del šolskega pouka že nekaj let. Marko Kerševan je dokazoval, da šola ni “edino usodno orodje oblikovanja zavesti mladih ljudi”. Zaradi tega naj bi na področju uvajanja verouka v šole “hiteli počasi”. Omenjena želja se je v naslednjih tridesetih letih nedvomno uresničila.
Aleš Maver