Levica je že zavrnila sodelovanje v koaliciji šestih strank, ki bi jo vodil predsednik LMŠ Marjan Šarec. Zdaj pa si lahko pogledamo, kako je dejansko izgledala koalicijska pogodba, ki so jo sestavljali, in kakšni so bili komentarji Levice.
“Ukinili bomo DZZ in ga nadomestili s solidarno javno dajatvijo. S tem bo zdravstveni sistem pridobil sredstva, ki si jih v obliki dobičkov in obratovalnih stroškov prisvajajo komercialne zavarovalnice. Poleg tega bo nova dajatev zagotovila, da bodo prebivalci z višjimi dohodki prispevali večji delež in s tem razbremenili prebivalce s podpovprečnimi dohodki,” je zapisala Levica v zdaj že propadlo koalicijsko pogodbo med LMŠ, SD, SMC, SAB, DeSUS in Levico.
Nikakor pa to ni edini biser, ob katerem se lahko vsi drugi izmenično držimo za glavo in krohotamo. Tako se Levica ne more odločiti, ali je za dosledno uveljavljanje načela, da vsako delo šteje oziroma se od vsakega dela oziroma zaslužka plačuje prispevke za socialna zavarovanja. Po mnenju Levice je to “problematično za prekarce. Po eni strani dobro, ker podraži prekarno delo za delodajalca, vendar delodajalec v glavnem prevali strošek na delavca, ki že tako slabo zasluži”.
Turizem nova Ahilova tetiva slovenskega gospodarstva
Zanimivo je njihovo nasprotovanje vsem davčnim spremembam v prid “najpremožnejšim.” “Prioriteta morata (biti) skrb za najranljivejše in krepitev družbene solidarnosti.” Vse lepo in prav, a kaj ko Levica ne razume, da je solidarnost solidarnost samo, če je prostovoljna. Njihova rešitev za vsak problem je prisila s strani države. Ponavadi z dvigom davkov.
Ravno tako niso naklonjeni povečanju turizma, saj je “turizem nizkotehnološka panoga, ki močno obremenjuje okolje in ima tudi negativne socialne učinke, recimo na ceno stanovanj, najemnin in drugih življenjskih stroškov”.
Levica nasprotuje uvajanju dodatnih davčnih olajšav
Izziv za Levico predstavlja tako imenovana ekonomska demokracija. Sami si to predstavljajo kot “oblikovanje javnega sklada za finančno in izobraževalno podpiranje zadružništva in socialnega podjetništva, vzpostavitev pogojev za razvoj delavskih zadrug in delavskih skladov za odkupe podjetij, uveljavitev pravice o prednostni pravici delavcev pri odkupih državnih podjetij (jim pripada po ZSDU-1)”, ob tem pa pozabljajo, da obstaja dober razlog, zakaj socialno podjetništvo kot tako ne uspeva. A to je realni svet, ne pa dežela Nije.
So pa zato poudarili, da nasprotujejo uvajanju davčnih olajšav. Tokrat ne samo za “najpremožnejše”. “Nasprotujemo uvajanju dodatnih davčnih olajšav,” so zapisali in dodali, da je potrebno “dvigniti delež zbranih davkov kot deleža BDP na evropsko povprečje, tj. s 37 % na 41 % BDP. Vrzel zapolnjevati predvsem z davki, pri katerih smo pod evropskimi povprečji, to so v prvi vrsti davki na kapital (davek na dobiček pravnih oseb), prihodki od rent in kapitala (vključitev teh v dohodninsko lestvico) ter premoženjski davki (davki na nepremičnine, posest)”. Da bi bila stvar res jasna, so še enkrat povedali: “Nasprotujemo uvajanju dodatnih davčnih olajšav.”
Migrantska kriza je humanitarno vprašanje, a sami niso vzeli še nobenega migranta k sebi domov
“Osnovno izhodišče varnostne politike je ugotovitev, da Slovenija srednjeročno ni vojaško ogrožena in da je večina varnostnih groženj povezana z zaostrenimi socialnimi in političnimi razmerami v Evropi in zlasti v njeni soseščini. Posledice so zlasti migracije, ki pa jih je treba obravnavati kot humanitarno vprašanje, kot varnostno pa le v utemeljenih primerih.” Mar nelegalno prečkanje slovenske meje s strani teroristov, ki so prišli v Evropo z migrantskim valom, ni dovolj dober razlog, zakaj je to varnostno in ne humanitarno vprašanje? Če je to res samo humanitarno vprašanje, zakaj niso člani Levice vzeli migrantov k sebi domov? Kakor smo videli, si jih niti njihovi pristaši v tovarni Rog ne želijo več.
Ravno tako si v Levici želijo odprave “spornih določb v azilni in tujski zakonodaji, sprejetimi v preteklem sklicu DZ, ki omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti”.
Na koncu pa si želijo “družbeno sprejemljivo in socialno pravično Strategijo dekarbonizacije Slovenije, ki bo vključevala pravično tranzicijo premogovnih regij, vključno s sanacijo okolja in prestrukturiranjem regij ob zagotovitvi konkurenčne cene proizvodne cene električne energije v času izvedbe tranzicije regij ter upoštevanju elektrifikacije prometa in ogrevanja”. Z drugimi besedami, žal jim je vseh tistih, ki bi zaradi njihovih nebuloz izgubili službo, a sigurno se bodo bolje počutili vedoč, da se Levici gre za socialno pravičnost. To je cena napredka. Kot je nekoč rekel zdaj že upokojeni poljski politik Janusz Korwin-Mikke: “Pravičnost je v primerjavi s socialno pravičnostjo to, kar je stol v primerjavi z električnim stolom.”
Tudi slepa kura zrno najde
So pa zato imeli še kako prav v Levici, ko so želeli urediti študentsko delo. Tam so namreč zahtevali preusmeritev koncesij, ki jih sedaj dobivajo študentski servisi (okrog 10 milijonov evrov na leto), v sklad za štipendije in tudi samo ukinitev študentskih servisov ter prenos pristojnosti na zavod za zaposlovanje. Študenti, ki bi delali, bi tako dobili enake pravice kot drugi zaposleni. Ni kaj, gre za prijetno presenečenje, saj tudi sami že dalj časa opozarjamo, da so študentski servisi postali sami sebi namen. Pobirajo denar, za katerega garajo študentje, medtem ko študenti lahko delajo samo preko študentske napotnice. Študentska delovna sila je tako izkoriščana dvojno, s strani delodajalcev in s strani študentskih servisov, za opravljanje del, za katera pogosto ne potrebujejo dodatnih kvalifikacij.
Ivan Šokić