fbpx

Notranja ministrica Bobnar v trajni preselitvi tujcev v članice EU vidi rešitev za migrantsko krizo

Ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar (Foto: STA)

“Velika zamenjava”, o kateri je pisal  Renaud Camus, zveni vse bolj verjetna, sploh ko jo podpirajo celo Združeni narodi, avstrijski Wittgensteinov center in washingtonski center za globalni razvoj, zdaj pa se zdi, da jo načrtuje tudi Golobova vlada. Notranja ministrica Tatjana Bobnar zagovarja novo migracijsko politiko s trajno preselitvijo, kar pomeni preselitev oseb iz tretjih držav k nam oziroma v državo članico EU, kjer te pridobijo mednarodno zaščito. 

Notranja ministrica Tatjana Bobnar je na virtualnem forumu Evropske komisije o zakonitih poteh do zaščite poudarila, da je omogočanje zakonitih poti, h katerim pripadajo tudi sheme trajnih preselitev, eden temeljnih elementov celovite migracijske politike v Evropski uniji. Trajno preselitev oseb iz tretjih držav v državo članico EU namreč vidi kot rešitev in to kljub temu, da smo vedno večkrat priča pomanjkanju zaščite in varnosti pred tujimi priseljenci.

Čigava varnost je njena prioriteta?
“Sheme preselitev vidimo kot strateški instrument za spodbujanje varnih in urejenih poti, z uvedbo teh programov pa zagotavljamo zaščito osebam, ki jo potrebujejo,”
je na forumu dejala ministrica, pri čemer se je treba vprašati, čigava varnost je pravzaprav njena prioriteta. Varnost tujcev ali varnost svojih državljanov? Njeno ravnanje namreč vzbuja resni dvom v njeno opravljanje dolžnosti notranje ministrice, zato ne preseneča odziv uporabnikov Twitterja na njene odločitve, #Trajno preselitev smo gledali sedaj v Belgiji, pa v Nemčiji otroške bande, pa v Calaisu, pa Londonu, …. Trajna priselitev z vnašanjem nasilja in krvi iz nasilnih kultur. To si lahko dovoli neka notranja! ministrica? Še enkrat vprašam – res ni koga, da bi spisal ustavno obtožbo?”, se sprašuje zaskrbljena uporabnica Twitterja.

Ponovna naselitev je v Globalnem dogovoru o beguncih navedena kot “orodje za zaščito in rešitve za begunce, oprijemljiv mehanizem za delitev bremena in odgovornosti ter izkaz solidarnosti”.  Kljub tej pomembnosti niti Konvencija o statusu beguncev (Konvencija iz leta 1951)  niti kateri koli drug mednarodni instrument izrecno ne zavezuje držav, da zagotovijo trajne rešitve, vključno s preselitvijo.

Izkaz solidarnosti s tretjimi državami, ki se ga tako trudijo dokazati, je za ceno varnosti ljudi v državi, ki jo “zastopa”. Niso dovolj številke nezakonitih migrantov, ki vsakodnevno prečkajo mejo, Golobova vlada bi ji najraje kar vse preselila v Slovenijo. Trajna preselitev namreč pomeni preselitev oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, iz tretje države v državo članico EU, kjer pridobijo mednarodno zaščito. Mandat za izvajanje preselitev kot eno izmed trajnih rešitev ima v skladu s statutom in resolucijami Generalne skupščine ZN Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR).

Množično priseljevanje naj bi bila rešitev za EU, čeprav je to daleč od resnice. (Foto: STA)

UNHCR napoveduje, da bo v prihodnjem letu trajno preselitev potrebovalo več kot dva milijona ljudi, kar predstavlja znatno povečanje v primerjavi z lanskoletno oceno, ki je znašala 1,45 milijona. Sirski begunci že sedmo leto zapored predstavljajo prebivalstvo z največjimi svetovnimi potrebami po preselitvi, sledijo pa jim begunci iz Afganistana, so sporočili z ministrstva. Spomnimo, da so prav ZN veliki zagovorniki priseljevanja migranotv iz Afrike, češ da je to nujno za preživetje Evrope. Namesto spodbujanja rodnosti Evropejcev, bi raje priseljevali Afričane, poudariti pa je treba, da se je priseljevanje v EU v zadnjih letih izkazalo kot zelo velika družbena in tudi finančna obremenitev. Vsak novi državljan bremeni državni proračun, posledično pa tudi davkoplačevalce.

Velika zamenjava?
Vse skupaj je precej blizu domnevni teoriji zarote “velike zamenjave”, francoske teorije, ki trdi, da se populacija belih katoličanov v Evropi sistematično (z imigracijo) zamenjuje s tujci, in sicer z Arabci, Berberi – ljudmi iz Srednjega vzhoda in Afrike. Muslimane v Franciji povezuje s potencialno nevarnostjo in uničevanjem francoske kulture in civilizacije. Teorija izhaja iz novele Le Camp des Saints (1973), ki uprizarja rušenje zahodnjaške kulture z imigracijo iz tretje svetovnih držav.

Ana Horvat