Kaj imajo skupnega politkolesarji, kristalna noč in izgredniki skupine Antifa? Podobnosti so osupljive!

Biciklisti in nacisti, (Foto: wikimedia commons, družbena omrežja)

Vzporednice med divjanjem nacistov v poznih 30. letih 20. stoletja in sedanjim divjanjem ultra-levičarjev v ZDA in Zahodni Evropi niso naključne. Prav tako so danes še kako aktualne besede britanskega premierja Winstona Churchilla, ki je pred desetletji dejal, da bodo fašisti prihodnosti, antifašisti. Njegove besede so se izkazale za preroške. Razbite izložbe, požgane hiše in izropane trgovine so že leta 1938 “krasile” podobe nemških in avstrijskih mest po t. i. kristalni noči, ko so se nacisti okrutno znesli nad premoženjem bogatih nemških Judov. Tudi kolesarjenje ni nova pogruntavščina slovenskih anarholevičarjev, saj so podobne spektakle, med drugim pri nas v Celju, izvajali že nacisti. Iz zgodovine pa je sicer še znano, da so se nacisti, krvoločnosti učili prav od komunistov. Danes se zgodba ponavlja, le v obratni smeri. Slovenski, evropski in ameriški neokomunisti in anarholevičarji s svojimi metodami v marsičem oponašajo prav naciste: pri političnem kolesarjenju, požiganju, uničevanju, ropanju, zastraševanju in nasilnem rušenju zakonite oblasti. V obeh primerih pa je policija nemočna. 

To kar danes opažamo na ulicah ZDA in zahodne Evrope, torej požiganje poslopij, razbijanje izložb in ropanje trgovin, se je v Nemčiji dogajalo že davnega leta 1938, ko se je zgodila slovita kristalna noč, in ko so še zlasti premoženjsko škodo utrpeli številni Judje. Kaj je sledilo v poznejših letih vemo zelo dobro. Zelo podobne prizore pa lahko danes spremljamo na ulicah ameriških in evropskih mest, kjer se odvija na las podoben vandalizem. Ob tem se zdijo na mestu preroške besede Winstona Churchilla, ki je imel preroški uvid, da bodo fašisti prihodnosti antifašisti in prav je imel. Ravno včeraj so anarholevičarji oskrunili njegov spomenik v Londonu, policija pa ni posredovala, kar daje misliti in kaže na vezi med pripadniki Antife in vladajočo politiko. Vzporednice z nacisti pa lahko najdemo tudi pri naših politkolesarskih protestnikih. Slovenski protestniki so običaj množičnega kolesarjenja prevzeli prav od nacistov, ki so pri nas množično kolesarili v Celju. Petkovi dogodki so potemtakem fašističen pojav, čeprav se protestniki imenujejo za levičarje in antifašiste. Gre za dva obraza istega zmaja – totalitarizma.

“Provokativno kolesarjenje anarhistov, ki poskušajo s hrupnimi žvižgi po javnih površinah in pred parlamentarnim poslopjem blokirati delo vladnih institucij, ni prebujanje pomladi, ampak napoved zmrzali, ki nas mora zazebsti do kosti. Kolo naj ostane športno orodje za zdravo rekreacijo, ne pa orožje za rušenje parlamentarnih institucij in za uzurpacijo oblasti s strani neodgovornih anarhistov,” je v svojem zapisu dejal akademik prof. dr. Kajetan Gantar, redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v pokoju in njen zaslužni profesor. Je pomembno prevajalsko in uredniško ime, ki se je ob petkovih protestih kolesarjev, odzval s svojim zapisom v tedniku Družina.

Kot še piše Gantar, pri politkolesarjih in nacističnih kolesarjih ne gre zgolj za enako metodo izsiljevanja, in sicer s pouličnimi neredi zrušiti zakonito oblast, ampak predvsem za izrazito sorodno ideologijo, ki je utemeljena na zastraševanju in sovraštvu. In kar je najbolj nezaslišano: Pri vsem tem početju jih odkrito spodbuja tudi nacionalna televizijo RTV, “ki ukrepe vladnih ustanov a priori demonizira, favorizira pa stlačene kolesarje, ki bojkotirajo higienske predpise.” Ob tem je zanimivo dejstvo, da so kolesarili že nacisti v Celju in ni izvirna domislica naših anarho-levičarjev, marveč zgolj oponašanje tega, s čimer so se nacionalsocialisti povzpeli na oblast. “Spominja na provokativne nastope kolesarskih klubov, ki so se kot gobe po dežju v Nemčiji razrasli v času weimarske republike ter se s svojim razgrajanjem sčasoma izrodili v legla nacizma. V njihovih emblemih se je sprva komaj opazno, nato pa vse bolj bohotila svastika,” je še jasen Gantar.

Kristalna noč v Nemčiji leta 1938. (Foto: wikimedia commons)

Antifašisti pustošijo Bruselj. (Foto: posnetek zaslona)

Antifa v ZDA razbija izložbe. (Foto: posnetek zaslona)

Nemci so ob tem priznali, da se njihovi predniki niso zavedali, kako jim je udejstvovanje v teh navideznih športnih klubih, kmalu postala domača nacistična ideologija. “Prvi, ki je to zlo zaslutil je bil Franz Josef Strauss, poznejši predsednik Krščansko-socialne unije (CSU), oče bavarskega gospodarskega čudeža. Kot študent klasične filologije je leta 1939 po dveh letih demonstrativno izstopil iz nacističnega kolesarskega kluba, nato mu je grozilo, da ne bo smel nadaljevati študija na münchenski univerzi, in tudi kolege je nagovarjal k izstopu.” Ti so sicer vztrajali, da bodo t. i. kolesarska društva preko njihove infiltracije pokristjanili, vendar pa so njih samih razkristjanili. Nacizem pa se je podobnih taktik posluževal tudi v naših krajih: “Iz svojih otroških let, ki sem jih preživel v Celju se spominjam, da se je po Ipavčevi ulici kjer smo stanovali, večkrat podila hrupna skupina kolesarjev z nemškimi kriki in žvižgi. Dirjali so mimo naše hiše do gostilne Naprudnik na Lavi. Tam je bil v gostilni glasen radioaparat, kar je bilo za tiste čase redkost. Posedli so se in zahtevali, naj odpro radio, ker bi radi poslušali govor Adolfa Hitlerja.” Kolo je bilo v resnici orožje za uzurpacijo oblasti.

Kristalna noč, požig sinagoge. (Foto: wikimedia commons)

Antifa požiga v ZDA. (Foto: posnetek zaslona)

Vse se je pričelo z nedolžnim “športanjem”, nadaljevalo pa z aretacijami in izgonom v Srbijo: “Tisto noč je bil prvi val nemških aretacij v Celju, kot piše v spominih tudi učitelj Fran Roš, ki je stanoval blizu nas in so ga isto noč odpeljali; za aretirane so Jellenz in “kolesarji” poskrbeli, da so bili izgnani v Srbijo. Ko sem v jutru po atovi aretaciji šel zdoma, so po mestu viseli dvojezični nemško-slovenski plakati, na katerih smo kot v posmeh brali, kako je Hitler “Štajerce osvobodil”.” Vendar pa tega Gantar ni zapisal zato, ker bi imel kaj proti kolesarjenju, saj je tudi sam mnogokrat rad kolesaril. Prispevek je sicer želel najprej objaviti v časniku Delo, a so mu ga zavrnili. Ko so se nacistični kolesarji nekoč peljali mimo neke srbske pravoslavne cerkve pa so se glasno zadrli: “Srbe na vrbe!”

Danes politkolesarji vpijejo: “Smrt janševikom!” “Ne vidim, v čem naj bi bila razlika med klicema “Srbe na vrbe!” in “Smrt janševikom!”, razen morda v tem, da so Srbi v takratnem Celju predstavljali kak promil, “janševiki” pa v današnji Sloveniji (sodeč po anketah Ninamedie in drugih podobnih anket) najmanj 14 odstotkov volilnih upravičencev.” V obeh primerih gre opaziti željo po nasilni rušitvi oblasti in za zelo podobne totalitarne prijeme zastraševanja. Gre za evangelij sovraštva. “Že stara gorenjska modrost pravi, da če eni na druge kričijo: »Fašisti! Nacisti!«, drugi pa nazaj: “Socialisti! Komunisti!”, po dolinah med gorami odmeva samo še: “Isti, isti, isti…!”” je nedavno zapisal Branko Grims. Znano je, da so se nacisti krvoločnosti učili od Stalina, danes pa se zgodba ponavlja. Slovenski, evropski in ameriški neokomunisti in anarholevičarji v svojih metodah v marsičem oponašajo prav naciste: pri političnem kolesarjenju, požiganju, uničevanju, ropanju, zastraševanju in nasilnem rušenju zakonite oblasti. “Levičarji bodo prodali za oblast tudi lasten narod in varnost ljudi, samo da uničijo vse, kar je utemeljeno na krščanskem izročilu in varovanju človekovih pravic,” je bil še oster poslanec Grims.

Jani Kos